10.a člen ZN

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je upravno sodišče, upoštevaje določbo 10.a člena ZN in določbe Pravilnika, pravilno štelo, da je v postopku imenovanja notarja predpisana obveznost vodenja zapisnikov na ustnih razgovorih? V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki je sprejeta v pritožbenem postopku, ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper odločitev Vrhovnega sodišča – tudi ne zoper sklep, s katerim je odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega upravnega sodišča oziroma to pritožbo zavrglo.

Prvo postavljeno vprašanje v predlogu za dopustitev revizije, tako kot je oblikovano, se po svoji vsebini nanaša na kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, kar je tožbeni in ne revizijski razlog (85. člen ZUS-1). Predlagateljica bi zato morala navedeno vprašanje vzročno povezati s kršitvami pravil postopka v upravnem sporu ali s kršitvami materialnega prava, ki jih očita upravnemu sodišču, ter to kratko in razumljivo obrazložiti.

Za odločitev v predmetni zadevi je ključna ugotovitev, da se zapisniki o opravljenih ustnih razgovorih niso vodili v času oprave razgovorov ali pa so se vodili in jih v spisovnem gradivu ni, zaradi česar ni mogoče brez sence dvoma preveriti zakonitosti in poštenosti izvedenega postopka.

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Zaradi pomanjkljivosti pri pisanju zapisnika ni mogoče preveriti verodostojnosti zapisnikov in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj ni razvidno, katera merila je komisija uporabila pri odločanju in kolikšno število točk je izbrani kandidat prejel po posameznih merilih. Vsebinska pravilnost vrednotenja veščin izbranega kandidata kot del strokovne ocene komisije ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.

Ker metodologijo ocenjevanja komisije pri presoji strokovne usposobljenosti kandidatov po posameznih kriterijih v bistvenem določata že zakon in Pravilnik o merilih in načinu vrednotenja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja, od komisije ni mogoče zahtevati, da za potrebe izvedbe izbirnega postopka v vsakem primeru posebej izdela in kandidatom vnaprej (pred preverjanjem strokovnega znanja) predstavi še podrobnejšo metodologijo ocenjevanja, kot je ta določena v sprejetih predpisih. Odločitev, kako podrobno (če sploh) bo razčlenila pravila ocenjevanja v posameznem izbirnem postopku, je namreč v avtonomni presoji komisije. Kadar se komisija odloči, da bo strokovno znanje preverjala z ustnimi razgovori s kandidati, mora biti tako iz zapisnikov o opravljenih razgovorih razvidno ne le skupno število točk, jih je prejel posamezni kandidat (skupaj ali po posameznem članu komisije), pač pa tudi število (možnih in prejetih) točk za vsako od zastavljenih vprašanj posebej. Ker se sodišče, kot že obrazloženo, v vsebinsko pravilnost strokovne ocene komisije ne sme spuščati, za sodno presojo ni potrebno, da zapisniki o ustnih razgovorih s kandidati poleg vprašanj (ki so sicer o

Komisija je v oceni zajela tako ustni razgovor kandidatov (odgovore na vprašanja) kot tudi listine, ki so jih kandidati priložili k vlogam. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika komisije, iz katerega izhaja, da je komisija opravila izbirni postopek s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz h kandidaturam priložene in po uradni dolžnosti pridobljene dokumentacije ter z izvedbo ustnih razgovorov. Komisija je torej preverjala strokovno usposobljenost kandidatov tako na podlagi listinske dokumentacije kot tudi z ustnim razgovorom, katerega namen je bil rangiranje enako ustrezno strokovno usposobljenih kandidatov na podlagi doseženega števila točk. Tako kot preizkus strokovne usposobljenosti z ustnim razgovorom, je tudi ovrednotenje listinske dokumentacije del ocene izbirne komisije. Glede na to, da sta bili obe kandidatki po oceni strokovne usposobljenosti za opravljanje notariata izenačeni, je bil minister v okviru dodatnega ustnega razgovora z obema enako usposobljenima kandidatkama upravičen izbrati. V pristojnosti ministra je namreč izbira, da med enako strokovno usposobljenimi oziroma enako ocenjenimi kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanj

Kandidat mora izpolnjevati razpisne pogoje že ob prijavi, ki jo je mogoče vložiti vse do poteka razpisnega roka, ne pa šele v izbirnem postopku ali celo z dnem izbire oziroma imenovanja na notarsko mesto. Izbirni postopek je namreč namenjen preverjanju strokovne usposobljenosti kandidatov, ki so izpolnili razpisne pogoje, ponovno se preveri le še pogoj zaupanja vrednega kandidata. Navedeni pogoj je zato tudi edini iz 8. člena ZN, pri katerem se upošteva morebitna kasnejša sprememba okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev o njegovem izpolnjevanju.

Minister je pri izbiri kandidata za notarja vezan na strokovno oceno komisije, kar pomeni, da z izbiro ne sme spregledati predloženega mnenja strokovne komisije takrat, ko le ta kandidate razvrsti po obeh ocenjevanih kriterijih (strokovna usposobljenost in ustni razgovor).

V postopku izbire in imenovanja notarja je pristojnost ministra (poleg preverjanja zakonitosti izbirnega postopka) na podlagi relevantnih določb ZN izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Tako kot preizkus strokovne usposobljenosti z ustnim razgovorom, je tudi ovrednotenje listinske dokumentacije del ocene izbirne komisije, ki je v okviru presoje strokovne usposobljenosti obe kandidatki ocenila z enako oceno. To pomeni, da tožnica z ugovorom, da je strokovno bolj usposobljena kot stranka z interesom, po vsebini izpodbija strokovno oceno. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije, pa po ustaljeni sodni praksi ni in ne more biti predmet spora v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju notarja, saj je tudi v teh primerih ocena izbirne komisije strokovne narave. Prav tako ponovno vrednotenje doseženih rezultatov strokovne usposobljenosti v smislu, da bi se do njih ponovno moralo opredeliti tudi ministrstvo za pravosodje (kar je v tem upravnem sporu tožeča stranka očitala toženki) ne

Izbirna pravica ministrice iz prvega odstavka 10. a člena ZN, v primeru kot je obravnavani, ko gre za izbiro med enako strokovno usposobljenimi kandidatkami, mora biti po presoji sodišča obrazložena z razlogi, ki jih je mogoče preizkusiti in ki neizbrani kandidatki omogočajo vsebinsko presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Obrazložitev izbire zgolj z navedbo, da je bil to nastop kandidatke na ustnem razgovoru, pa je po presoji sodišča pomanjkljiva.

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v ponovnem postopku ob upoštevanju opisanih stališč iz predhodne sodbe Vrhovnega sodišča odločila v skladu s prvim odstavkom 10a. člena ZN in je po seznanitvi z mnenjem izbirne komisije z dne 14. 6. 2018 (iz katerega so bile razvidne ocene posameznih kandidatk) ter po vpogledu v upravni spis, kot najprimernejšo kandidatko za imenovanje na prosto notarsko mesto izbrala kandidatko, ki je v izbirnem postopku, ki ga je opravila izbirna komisija, dosegla najvišje število točk. Pritožničin temeljni pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita, ker sodišče v njej v bistvenih razlogih sledi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki napotkov Vrhovnega sodišča za dopolnitev postopka v ponovnem postopku ni upoštevala, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je sicer v navedeni sodbi (ob presoji, da je bilo stališče, na katerem je temeljila izpodbijana sodba in izpodbijana odločba, materialnopravno napačno) toženi stranki naložilo, da bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali je imela podlago za svojo izbiro v določbah ZN in ali so bili upoštevani zakoniti razlogi za izbiro drugega kand

Minister je z izpodbijano odločbo za notarko imenoval kandidatko, ki je na podlagi metodologije ocenjevanja, ki jo je oblikovala izbirna komisija, dosegla najvišje število točk. Izbor je skladen s stališčem VS RS (sodba I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018), da je v pristojnosti ministra izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi kandidati) izbere tistega kandidata, ki je v izbirnem postopku dosegel najvišje število točk.

Izbira, ki jo na podlagi 10. člena ZN opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku v smislu drugega odstavka 6. člena ZUP (zato je minister ni dolžan posebej obrazložiti), temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali notarske zbornice. Z vidika presoje zakonitosti akta o izbiri, je tako izbira nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto.

Odločitev o imenovanju notarja ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, ampak gre za tako imenovano drugo javnopravno stvar, v teh zadevah pa se ZUP uporablja smiselno, kolikor ta področja niso posebej urejena s posebnim postopkom, v obravnavani zadevi to pomeni z ZN. Gre torej za diskrecijsko odločitev, ki mora biti po presoji sodišča obrazložena toliko, da je iz nje razvidno, da je sprejeta po v skladu z zakonom določenem postopku, da so se tekom izbirnega postopka presojale z zakonom določene okoliščine (to je strokovna usposobljenost in izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN) in da odločitev ni očitno nerazumna oziroma da ne odstopa od odločitev sprejetih v podobnih oziroma primerljivih zadevah.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila v dosedanjem postopku, ne da bi se sicer samo spuščalo v vprašanje, ali v postopku ugotovljen obseg in vrsta dela, ki ga je opravila stranka z interesom pri notarju B. B., zadostuje za izpolnjevanje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, saj to vprašanje ni vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta, temveč strokovne ocene, ki jo je Notarska zbornica opravila, preverjana vsa sporna dejstva, in so bili na ta način napotki Vrhovnega sodišča, dani v predhodnem postopku, upoštevani. Ker tožnik ni dokazal niti, da bi bila stranka z interesom pri notarju zaposlena le fiktivno, niti tega, da stranka z interesom ni opravila niti obsega dela, ki ga je navedla in ga je potrdil notar B. B., ter da je na pritožbene navedbe, vsebinsko enake dosedanjim tožnikovim pritožbenim in tožbenim navedbam, ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.