8. člen ZN

Zaradi pomanjkljivosti pri pisanju zapisnika ni mogoče preveriti verodostojnosti zapisnikov in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj ni razvidno, katera merila je komisija uporabila pri odločanju in kolikšno število točk je izbrani kandidat prejel po posameznih merilih. Vsebinska pravilnost vrednotenja veščin izbranega kandidata kot del strokovne ocene komisije ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.

Ker metodologijo ocenjevanja komisije pri presoji strokovne usposobljenosti kandidatov po posameznih kriterijih v bistvenem določata že zakon in Pravilnik o merilih in načinu vrednotenja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja, od komisije ni mogoče zahtevati, da za potrebe izvedbe izbirnega postopka v vsakem primeru posebej izdela in kandidatom vnaprej (pred preverjanjem strokovnega znanja) predstavi še podrobnejšo metodologijo ocenjevanja, kot je ta določena v sprejetih predpisih. Odločitev, kako podrobno (če sploh) bo razčlenila pravila ocenjevanja v posameznem izbirnem postopku, je namreč v avtonomni presoji komisije. Kadar se komisija odloči, da bo strokovno znanje preverjala z ustnimi razgovori s kandidati, mora biti tako iz zapisnikov o opravljenih razgovorih razvidno ne le skupno število točk, jih je prejel posamezni kandidat (skupaj ali po posameznem članu komisije), pač pa tudi število (možnih in prejetih) točk za vsako od zastavljenih vprašanj posebej. Ker se sodišče, kot že obrazloženo, v vsebinsko pravilnost strokovne ocene komisije ne sme spuščati, za sodno presojo ni potrebno, da zapisniki o ustnih razgovorih s kandidati poleg vprašanj (ki so sicer o

ZN ne določa, kakšna oprema in kakšni prostori so potrebni in primerni za opravljanje notariata. Izpolnjevanje teh pogojev torej kandidati lahko dokazujejo na različne načine in z različnimi dokazi. Vrhovno sodišče zavrača pritožbeno stališče, po katerem kandidati izpolnjevanje tega pogoja v času odprtega roka za prijavo za razpis ne morejo dokazovati s predložitvijo predpogodbe. Zagotovo za izkaz tega pogoja ne zadostuje samo izjava kandidata, da ima primerne prostore in opremo. Če pa kandidat predloži določene dokaze o izpolnjevanju navedenih pogojev, je stvar dokazne ocene tožene stranke, ali je na podlagi predloženih dokazov mogoče utemeljeno sklepati, da bo kandidat, če bo izbran, lahko po imenovanju začel nemoteno opravljati notarsko funkcijo. To pa je tožena stranka tudi storila, s tem, ko je izpolnjevanje obravnavanega pogoja ugotovila na podlagi obrazložene dokazne ocene predložene predpogodbe.

Izbrani kandidat je pogoj za imenovanje notarja, da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje notariata, dokazoval z najemno predpogodbo za poslovni prostor (obstoječega) notariata, vključno z ognjevarnim arhovim, ki je bila veljavno sklenjena pod odložnim pogojem, torej da bo začela pogodba učinkovati, ko bo izpolnjeno ob njeni sklenitvi negotovo dejstvo (imenovanje določenega kandidata za notarja) in sicer z učinkom za nazaj, s čimer je izkazan ta zakonski pogoj za imenvoanje notarja.

Kandidat mora izpolnjevati razpisne pogoje že ob prijavi, ki jo je mogoče vložiti vse do poteka razpisnega roka, ne pa šele v izbirnem postopku ali celo z dnem izbire oziroma imenovanja na notarsko mesto. Izbirni postopek je namreč namenjen preverjanju strokovne usposobljenosti kandidatov, ki so izpolnili razpisne pogoje, ponovno se preveri le še pogoj zaupanja vrednega kandidata. Navedeni pogoj je zato tudi edini iz 8. člena ZN, pri katerem se upošteva morebitna kasnejša sprememba okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev o njegovem izpolnjevanju.

Minister je pri izbiri kandidata za notarja vezan na strokovno oceno komisije, kar pomeni, da z izbiro ne sme spregledati predloženega mnenja strokovne komisije takrat, ko le ta kandidate razvrsti po obeh ocenjevanih kriterijih (strokovna usposobljenost in ustni razgovor).

Dokazno breme o neresničnosti listin nosita tožnika. Da celotnega v notarskem zapisu navedenega zneska nista prejela, ampak le manjši del, tožnika v postopku nista dokazala. S tem tudi nista dokazala objektivnega elementa oderuštva, na katerega se tudi v pritožbi sklicujeta.

Izbirna pravica ministrice iz prvega odstavka 10. a člena ZN, v primeru kot je obravnavani, ko gre za izbiro med enako strokovno usposobljenimi kandidatkami, mora biti po presoji sodišča obrazložena z razlogi, ki jih je mogoče preizkusiti in ki neizbrani kandidatki omogočajo vsebinsko presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Obrazložitev izbire zgolj z navedbo, da je bil to nastop kandidatke na ustnem razgovoru, pa je po presoji sodišča pomanjkljiva.

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v ponovnem postopku ob upoštevanju opisanih stališč iz predhodne sodbe Vrhovnega sodišča odločila v skladu s prvim odstavkom 10a. člena ZN in je po seznanitvi z mnenjem izbirne komisije z dne 14. 6. 2018 (iz katerega so bile razvidne ocene posameznih kandidatk) ter po vpogledu v upravni spis, kot najprimernejšo kandidatko za imenovanje na prosto notarsko mesto izbrala kandidatko, ki je v izbirnem postopku, ki ga je opravila izbirna komisija, dosegla najvišje število točk. Pritožničin temeljni pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita, ker sodišče v njej v bistvenih razlogih sledi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki napotkov Vrhovnega sodišča za dopolnitev postopka v ponovnem postopku ni upoštevala, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je sicer v navedeni sodbi (ob presoji, da je bilo stališče, na katerem je temeljila izpodbijana sodba in izpodbijana odločba, materialnopravno napačno) toženi stranki naložilo, da bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali je imela podlago za svojo izbiro v določbah ZN in ali so bili upoštevani zakoniti razlogi za izbiro drugega kand

Razrešitev notarja na podlagi obstoječe kazenske obsodbe ni mogoča zgolj na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZN temveč tudi na podlagi petega odstavka 8. člena ZN. V prvem primeru je se razrešitev notarja opravi brez ocene vrste in načina izvedbe kaznivega dejanja, zgolj na podlagi objektivne okoliščine dolžine kazni oziroma izreka varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica, v drugem primeru pa je potrebna ocena moralne (ne)vrednosti obsojenega notarja glede na vrsto in način (okoliščine) izvedbe kaznivega dejanja. Opravljanje tekočih poslov s področja urejanja kadrovskih vprašanj, kot so imenovanja in razrešitve, pri katerih je kot odločujoča lastnost predpisana nekaznovanost, strokovnost in delovne izkušnje (ne pa politična primernost), ne predstavlja ovire za nadaljnje redno opravljanje dela vlade in ministrov, saj gre za pristojnost ministrstva za nemoteno in kontinuirano delovanje področja, za katerega je odgovorno (do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov). V konkretnem primeru je šlo za dokončanje upravnega postopka, ki je bil že v teku in za izdajo izpodbijane odločbe o razrešitvi notarja kot zaključku tega p

Odločitev o razrešitvi notarja ni vezana na pogoje, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe določa 78. člen KZ-1. V danem primeru je toženka ugotavljala okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da tožnik kot notar na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja notarskega poklica ne bo opravljal strokovno, pošteno in v skladu s predpisi in ne bo varoval ugleda notarskega poklica. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je z izpodbijano odločbo ponovno kaznovan s sankcijo za kaznivo dejanje, storjeno pred trinajstimi leti, za katero je bil že pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. V predmetni zadevi gre za ugotovitev, da tožnik, ki opravlja notarsko službo, ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev, ker je nevreden javnega zaupanja za opravljanje notariata. Gre za razlog iz petega odstavka 8. člena ZN. Pojmovanje „opravljanja tekočih poslov“ v skladu z Ustavo RS in pristojnostmi ter nalogami ministrstva zajema in se nanaša med drugim na sprejemanje in izdajanje predpisov (tistih ki so že v teku, novih predpisov, predpisov v postopku prilagajanja zakonodaje pravu ES), kakor tudi kadrovska vprašanja. Po mnenju sodišča pri kadrovskih zadevah (imenovanja, r

S tem, ko je stranka z interesom dala izjavo in priložila najemno pogodbo, je (glede tega pogoja) vložila popolno vlogo, saj je bilo dokazilo o izpolnjevanju pogojev glede prostorov edini dokaz, ki ga je bilo treba priložiti. Tožena stranka bi morala le preveriti dejansko stanje, ki je izhajalo iz predložene najemne pogodbe (v kateri je bilo med drugim navedeno, da gre za najem opremljenih prostorov), torej ugotoviti, ali je vsebina izjave, da so izpolnjeni pogoji po 8. točki prvega odstavka 8. člena ZN, resnična, še posebej v primeru, kadar se temu izrecno ugovarja. Izvesti bi torej morala le (dokazni) postopek, v katerem bi ocenila resničnost navedb v izjavi. Druge okoliščine, ki opravičujejo izločitev uradne osebe (37. člen ZUP), so na primer prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, uradna oseba je strankin upnik, dolžnik, svetovalec in podobno . Našteti primeri torej še vedno kažejo na neko razmerje uradne osebe, ki vodi postopek, do stranke. V obravnavani zadevi pa pritožnica ni zatrjevala obstoja razmerja ali odnosa uradne osebe do stranke, pač pa uradne osebe do njej nadrejene osebe, ki pa je v sorodstvenem razmerju s st

V zvezi z imenovanji notarjev je v sodni praksi izoblikovano stališče, da izbira, ki jo na podlagi 10. člena ZN opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku, temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali Notarske zbornice. Z vidika presoje akta o izbiri je izbira nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto. Sorodstveno razmerje med izbrano kandidatko in uradno osebo ministrstva (ki sicer v postopku ni sodelovala oziroma je bila izločena iz postopka) samo po sebi, ne da bi se upoštevale okoliščine konkretnega primera, ne more biti izključni razlog za presojo nepristranskosti pri odločanju.

ZN sicer ne določa, kakšna oprema in kakšni prostori so potrebni in primerni za opravljanje notariata, vendar pa so razpisni pogoji terjali poleg izjave kandidata, da ima potrebno in primerno opremo in prostore, tudi dokazilo o izpolnjevanju tega pogoja. Izbrana kandidatka je glede tega predložila pogodbo o najemu poslovnih prostorov. Ker v izpodbijani odločbi ni dejanskih ugotovitev o tem, kako je s tem izkazan pogoj iz 8. točke prvega odstavka 8. člena ZN, je odločba v tem delu neobrazložena.

Kandidat za notarja, ki ni bil imenovan oziroma predlagan za imenovanje, ne more izpodbijati imenovanja ali predloga za imenovanje tistega, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje za zasedbo položaja notarja, lahko pa ju izpodbija, če gre za osebo, ki ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev, ali če so bile kršene določbe postopka predlaganja ali imenovanja. Zahteva po obrazloženosti odločitve o izbiri oziroma o imenovanju notarja se torej ne nanaša na izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, nujno pa se nanaša na izpolnjevanje predpisanih pogojev. Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi zgolj predložitev pogodbe o najemu poslovnih prostorov zadoščala za ugotovitev, da ima kandidatka prostore in opremo potrebno in primerno za opravljanje notariata. Preizkus ugotovitve, da kandidatka izpolnjuje sporni pogoj, ni mogoč.

Odločitev o imenovanju notarja ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, ampak gre za tako imenovano drugo javnopravno stvar, v teh zadevah pa se ZUP uporablja smiselno, kolikor ta področja niso posebej urejena s posebnim postopkom, v obravnavani zadevi to pomeni z ZN. Gre torej za diskrecijsko odločitev, ki mora biti po presoji sodišča obrazložena toliko, da je iz nje razvidno, da je sprejeta po v skladu z zakonom določenem postopku, da so se tekom izbirnega postopka presojale z zakonom določene okoliščine (to je strokovna usposobljenost in izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN) in da odločitev ni očitno nerazumna oziroma da ne odstopa od odločitev sprejetih v podobnih oziroma primerljivih zadevah.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila v dosedanjem postopku, ne da bi se sicer samo spuščalo v vprašanje, ali v postopku ugotovljen obseg in vrsta dela, ki ga je opravila stranka z interesom pri notarju B. B., zadostuje za izpolnjevanje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, saj to vprašanje ni vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta, temveč strokovne ocene, ki jo je Notarska zbornica opravila, preverjana vsa sporna dejstva, in so bili na ta način napotki Vrhovnega sodišča, dani v predhodnem postopku, upoštevani. Ker tožnik ni dokazal niti, da bi bila stranka z interesom pri notarju zaposlena le fiktivno, niti tega, da stranka z interesom ni opravila niti obsega dela, ki ga je navedla in ga je potrdil notar B. B., ter da je na pritožbene navedbe, vsebinsko enake dosedanjim tožnikovim pritožbenim in tožbenim navedbam, ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.

Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je v predhodnih sojenjih na obravnavah dovolj temeljito ugotovilo dejansko stanje in po dodatnem ugotavljanju dejanskega stanja v zadnjem upravnem postopku tako ni več sporno, koliko dela je opravila stranka z interesom pri notarju. V tej zadevi je bilo sporno zgolj še to, ali je tak obseg dela zadovoljiv, da je mogoče trditi, da je izpolnjen pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN.