10. člen ZN

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1C), ki se je začel uporabljati dne 28. 6. 2023, je v prehodnih določbah posegel tudi v ZN. Prvi odstavek 27. člena ZUS-1C namreč določa, da se v ZN v 10. členu deveti odstavek spremeni tako, da se glasi: "O tožbi iz prejšnjega odstavka odloči sodišče najkasneje v 30 dneh od njene vložitve. Če je zoper odločbo sodišča prve stopnje v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni spor, vložena pritožba, odloči sodišče druge stopnje o pritožbi v 30 dneh od njenega prejema." Glede na navedeno bi pritožnici lahko pritožbo zoper izpodbijano sodbo Upravnega sodišča vložili pod pogoji iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Ta določa, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona, tj. v sporu zaradi posega v človekove pravice ali svoboščine po 4. členu ZUS-1. Le v teh dveh primerih je zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustno vložiti pritožbo. V vseh drugih primerih je pritožba že po samem zakonu izk

Ocenjevanje je strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, zato ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. Zaradi navedenega tožnica tudi ne more uspeti z vsebinsko povezanim ugovorom, da odločba ni ustrezno obrazložena, saj iz nje niso razvidna merila vrednotenja in kriteriji ocenjevanja in da tožnici zato ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Prva pripravljalna vloga tožnice v delu, ki vzpostavlja novo trditveno podlago o dvojni vlogi C. C. kot članice strokovne komisije in uradne osebe, ki je sodelovala pri vodenju postopka za izdajo izpodbijane odločbe, predstavlja v bistvu novo tožbo, vloženo po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Zato je na navedeni trditveni podlagi uveljavljani ugovor bistvene kršitve pravil postopka nedopusten ter ga sodišče po vsebini ne obravnava.

Zaradi pomanjkljivosti pri pisanju zapisnika ni mogoče preveriti verodostojnosti zapisnikov in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj ni razvidno, katera merila je komisija uporabila pri odločanju in kolikšno število točk je izbrani kandidat prejel po posameznih merilih. Vsebinska pravilnost vrednotenja veščin izbranega kandidata kot del strokovne ocene komisije ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.

Komisija je v oceni zajela tako ustni razgovor kandidatov (odgovore na vprašanja) kot tudi listine, ki so jih kandidati priložili k vlogam. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika komisije, iz katerega izhaja, da je komisija opravila izbirni postopek s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz h kandidaturam priložene in po uradni dolžnosti pridobljene dokumentacije ter z izvedbo ustnih razgovorov. Komisija je torej preverjala strokovno usposobljenost kandidatov tako na podlagi listinske dokumentacije kot tudi z ustnim razgovorom, katerega namen je bil rangiranje enako ustrezno strokovno usposobljenih kandidatov na podlagi doseženega števila točk. Tako kot preizkus strokovne usposobljenosti z ustnim razgovorom, je tudi ovrednotenje listinske dokumentacije del ocene izbirne komisije. Glede na to, da sta bili obe kandidatki po oceni strokovne usposobljenosti za opravljanje notariata izenačeni, je bil minister v okviru dodatnega ustnega razgovora z obema enako usposobljenima kandidatkama upravičen izbrati. V pristojnosti ministra je namreč izbira, da med enako strokovno usposobljenimi oziroma enako ocenjenimi kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanj

Kandidat mora izpolnjevati razpisne pogoje že ob prijavi, ki jo je mogoče vložiti vse do poteka razpisnega roka, ne pa šele v izbirnem postopku ali celo z dnem izbire oziroma imenovanja na notarsko mesto. Izbirni postopek je namreč namenjen preverjanju strokovne usposobljenosti kandidatov, ki so izpolnili razpisne pogoje, ponovno se preveri le še pogoj zaupanja vrednega kandidata. Navedeni pogoj je zato tudi edini iz 8. člena ZN, pri katerem se upošteva morebitna kasnejša sprememba okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev o njegovem izpolnjevanju.

Minister je pri izbiri kandidata za notarja vezan na strokovno oceno komisije, kar pomeni, da z izbiro ne sme spregledati predloženega mnenja strokovne komisije takrat, ko le ta kandidate razvrsti po obeh ocenjevanih kriterijih (strokovna usposobljenost in ustni razgovor).

Izbirna pravica ministrice iz prvega odstavka 10. a člena ZN, v primeru kot je obravnavani, ko gre za izbiro med enako strokovno usposobljenimi kandidatkami, mora biti po presoji sodišča obrazložena z razlogi, ki jih je mogoče preizkusiti in ki neizbrani kandidatki omogočajo vsebinsko presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Obrazložitev izbire zgolj z navedbo, da je bil to nastop kandidatke na ustnem razgovoru, pa je po presoji sodišča pomanjkljiva.

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v ponovnem postopku ob upoštevanju opisanih stališč iz predhodne sodbe Vrhovnega sodišča odločila v skladu s prvim odstavkom 10a. člena ZN in je po seznanitvi z mnenjem izbirne komisije z dne 14. 6. 2018 (iz katerega so bile razvidne ocene posameznih kandidatk) ter po vpogledu v upravni spis, kot najprimernejšo kandidatko za imenovanje na prosto notarsko mesto izbrala kandidatko, ki je v izbirnem postopku, ki ga je opravila izbirna komisija, dosegla najvišje število točk. Pritožničin temeljni pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita, ker sodišče v njej v bistvenih razlogih sledi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki napotkov Vrhovnega sodišča za dopolnitev postopka v ponovnem postopku ni upoštevala, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je sicer v navedeni sodbi (ob presoji, da je bilo stališče, na katerem je temeljila izpodbijana sodba in izpodbijana odločba, materialnopravno napačno) toženi stranki naložilo, da bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali je imela podlago za svojo izbiro v določbah ZN in ali so bili upoštevani zakoniti razlogi za izbiro drugega kand

Razrešitev notarja na podlagi obstoječe kazenske obsodbe ni mogoča zgolj na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZN temveč tudi na podlagi petega odstavka 8. člena ZN. V prvem primeru je se razrešitev notarja opravi brez ocene vrste in načina izvedbe kaznivega dejanja, zgolj na podlagi objektivne okoliščine dolžine kazni oziroma izreka varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica, v drugem primeru pa je potrebna ocena moralne (ne)vrednosti obsojenega notarja glede na vrsto in način (okoliščine) izvedbe kaznivega dejanja. Opravljanje tekočih poslov s področja urejanja kadrovskih vprašanj, kot so imenovanja in razrešitve, pri katerih je kot odločujoča lastnost predpisana nekaznovanost, strokovnost in delovne izkušnje (ne pa politična primernost), ne predstavlja ovire za nadaljnje redno opravljanje dela vlade in ministrov, saj gre za pristojnost ministrstva za nemoteno in kontinuirano delovanje področja, za katerega je odgovorno (do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov). V konkretnem primeru je šlo za dokončanje upravnega postopka, ki je bil že v teku in za izdajo izpodbijane odločbe o razrešitvi notarja kot zaključku tega p

Minister je z izpodbijano odločbo za notarko imenoval kandidatko, ki je na podlagi metodologije ocenjevanja, ki jo je oblikovala izbirna komisija, dosegla najvišje število točk. Izbor je skladen s stališčem VS RS (sodba I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018), da je v pristojnosti ministra izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi kandidati) izbere tistega kandidata, ki je v izbirnem postopku dosegel najvišje število točk.

Izbira, ki jo na podlagi 10. člena ZN opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku v smislu drugega odstavka 6. člena ZUP (zato je minister ni dolžan posebej obrazložiti), temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali notarske zbornice. Z vidika presoje zakonitosti akta o izbiri, je tako izbira nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto.

V zvezi z imenovanji notarjev je v sodni praksi izoblikovano stališče, da izbira, ki jo na podlagi 10. člena ZN opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku, temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali Notarske zbornice. Z vidika presoje akta o izbiri je izbira nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto. Sorodstveno razmerje med izbrano kandidatko in uradno osebo ministrstva (ki sicer v postopku ni sodelovala oziroma je bila izločena iz postopka) samo po sebi, ne da bi se upoštevale okoliščine konkretnega primera, ne more biti izključni razlog za presojo nepristranskosti pri odločanju.

Kandidat za notarja, ki ni bil imenovan oziroma predlagan za imenovanje, ne more izpodbijati imenovanja ali predloga za imenovanje tistega, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje za zasedbo položaja notarja, lahko pa ju izpodbija, če gre za osebo, ki ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev, ali če so bile kršene določbe postopka predlaganja ali imenovanja. Zahteva po obrazloženosti odločitve o izbiri oziroma o imenovanju notarja se torej ne nanaša na izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, nujno pa se nanaša na izpolnjevanje predpisanih pogojev. Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi zgolj predložitev pogodbe o najemu poslovnih prostorov zadoščala za ugotovitev, da ima kandidatka prostore in opremo potrebno in primerno za opravljanje notariata. Preizkus ugotovitve, da kandidatka izpolnjuje sporni pogoj, ni mogoč.

Odločitev o imenovanju notarja ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, ampak gre za tako imenovano drugo javnopravno stvar, v teh zadevah pa se ZUP uporablja smiselno, kolikor ta področja niso posebej urejena s posebnim postopkom, v obravnavani zadevi to pomeni z ZN. Gre torej za diskrecijsko odločitev, ki mora biti po presoji sodišča obrazložena toliko, da je iz nje razvidno, da je sprejeta po v skladu z zakonom določenem postopku, da so se tekom izbirnega postopka presojale z zakonom določene okoliščine (to je strokovna usposobljenost in izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN) in da odločitev ni očitno nerazumna oziroma da ne odstopa od odločitev sprejetih v podobnih oziroma primerljivih zadevah.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila v dosedanjem postopku, ne da bi se sicer samo spuščalo v vprašanje, ali v postopku ugotovljen obseg in vrsta dela, ki ga je opravila stranka z interesom pri notarju B. B., zadostuje za izpolnjevanje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, saj to vprašanje ni vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta, temveč strokovne ocene, ki jo je Notarska zbornica opravila, preverjana vsa sporna dejstva, in so bili na ta način napotki Vrhovnega sodišča, dani v predhodnem postopku, upoštevani. Ker tožnik ni dokazal niti, da bi bila stranka z interesom pri notarju zaposlena le fiktivno, niti tega, da stranka z interesom ni opravila niti obsega dela, ki ga je navedla in ga je potrdil notar B. B., ter da je na pritožbene navedbe, vsebinsko enake dosedanjim tožnikovim pritožbenim in tožbenim navedbam, ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.

Po določbi četrtega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena med drugim tudi v upravnih sporih, v katerih je dovoljena pritožba.

Določba prvega odstavka 73. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni posegla v določbe posebnih zakonov, v katerih je bila kot pravno sredstvo v upravnem sporu (na kakršenkoli način) predvidena pritožba. Da je ta razlaga pravilna, potrjuje tudi določba prvega odstavka 107. člena ZUS-1, ki uveljavlja določbe o pravnih sredstvih ZUS-1, med drugim tudi določbo prvega odstavka 73. člen ZUS-1, le za primere, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Na podlagi teh določb je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je v upravnem sporu dovoljena pritožba tudi v primerih, ko je predvidena v posebnem zakonu, tudi v primeru, če je v posebnem zakonu omenjena le v zvezi z rokom za odločanje o njej ali na kakršenkoli drug način.

V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je že od uveljavitve ZUS-1 v letu 2007 ustaljeno stališče (na primer I Up 617/2008 z dne 21. 1. 2009, I Up 194/2010 z dne 27. 7. 2010, X Ips 413/2010 z dne 10. 11. 2010, I Up 162/2011, I Up 724/2011 z dne 26. 1. 2012), da je v zadevah imenovanja notarja v upravnem sporu kot pravno sredstvo dovoljena pritožba. Ta je posebej omenjena v devetem odstavku 10. člena ZN, v katerega pa ZUS-1 z določbo prvega odstavka 73. člena ni posegel, iz prvega odstavka 107. člena ZUS-1 pa izhaja, da je dovoljeno pravno sredstvo v upravnem sporu tisto, ki ga določa ZUS-1, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Tak poseben zakon je ZN (njegov deveti odstavek 10. člena), ki pritožbo posebej omenja, pa čeprav le v zvezi z rokom za odločitev o njej. Opredelitev tožene stranke ni napačna, če je kot tožena stranka navedeno ministrstvo, čeprav gre za odločbo, ki jo lahko izda le minister kot predstojnik ministrstva. Vrhovno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da predmet kontrole v upravnem sporu v zadevi imenovanja notarja ne more biti število točk, ki jih je pri ugotavljanju strokovne usposobljenosti posameznega kandidata