VSL sodba I Cp 1686/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugi toženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prvi odstavek 5. člena Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok SV-171/04 z dne 6.5.2004 brez pravnega učinka med pogodbenima strankama M. B. in M. K. B.; da je točka a 4. člena istega sporazuma, s katero je drugi toženec prenesel lastninsko pravico ½ parc. št. 139/29 (in parc. št. 139/24 – travnik in stanovanjska stavba) k.o. X na prvo toženko, v razmerju do tožeče stranke neučinkovita za znesek 47.369.939,68 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004; da je prva toženka za izterjavo terjatve tožeče stranke dolžna dovoliti izvršbo na svojih nepremičninah, pridobljenih na podlagi točke a 4. člena navedenega sporazuma; da je sporazum o odstopu poslovnega deleža z dne 6.5.2004, s katerim je drugi toženec prvi toženki odstopil poslovni delež družbe B. proizvodnja in trgovina, d.o.o., v razmerju do tožeče stranke neučinkovit za znesek 47.369.939,68 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004; da je prva toženka za izterjavo terjatve tožeče stranke dolžna dovoliti izvršbo na svojem premoženju, pridobljenem na podlagi navedenega sporazuma; da sta toženca dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške; odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženki povrniti stroške postopka v znesku 9.881,12 EUR, drugemu tožencu pa stroške postopka v znesku 5.914,80 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbenim zahtevkom v celoti ugoditi. Sodba II Pg 148/2005 Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je sodišče drugemu tožencu naložilo v korist tožeče stranke plačilo v višini skoraj 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je postala izvršljiva 21.1.2009. Takoj po vložitvi tožbe sta se toženca razvezala. V okviru razveze sta bila sklenjena sporazuma, ki ju tožeča stranka izpodbija, saj so bile z njima kršene njene pravice. Podjetje, ki je bilo s sporazumom preneseno, je bilo prodano državljanu R., ki je takoj predlagal stečaj. Kmalu po razvezi je bila ustanovljena družba 4., ki je na enakem sedežu, poslovnem naslovu ter ima enako dejavnost kot M. B. s.p. oziroma B. d.o.o., zakoniti zastopnik novega podjetja je drugi toženec, ime firme pa je akronim članov družine B.. Izplačilo 80.000,00 EUR naj bi bilo izvedeno neposredno na roke drugega toženca, okoliščine izplačila niso znane, ni znano kje je prva toženka dobila denar. Vse to kaže na neverjetno spretnost tožencev, ki je bila namenjena preprečevanju plačila dolga tožeči stranki. Delovanje tožencev je tako pred kot tudi po domnevni razvezi zakonske zveze tako medsebojno usklajeno, da bi moralo že samo to dejstvo prepričati sodišče o frauduloznem ravnanju tožencev. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, da bi tožeča stranka lahko zahtevala tudi izvršbo oziroma zavarovanje terjatve. Terjatev drugega toženca do prve toženke je zapadla v plačilo 6.5.2007, ko je bila terjatev tožeče stranke do drugega toženca še v obravnavanju pred sodiščem prve stopnje in je ta terjatev tožeče stranke postala izvršljiva šele 21.1.2009. Sodišče torej dopušča možnost izvršbe brez izvršilnega naslova. Poleg tega tožeča stranka z začasno odredbo ne bi mogla uspeti. Zaradi narave pravnega posla ter položaja drugega toženca, bi bilo dokazovanje pogoja za izdajo začasne odredbe, da dolžnik ne bi z ukrepom začasnega zavarovanja utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, praktično nemogoče. Sicer pa tudi, če bi imela tožeča stranka pred ali v trenutku zapadlosti terjatve izvršilni naslov in ne bi ukrepala, to na odločitev ne more vplivati. Ni jasno, na podlagi katerega določila zakona je mogoče dokazovati navideznost pravnega posla le s sočasnim dokazovanjem „namena oškodovanja upnikov“. Z navedbo, da tožeča stranka ni uspela z ničemer dokazati, da prva toženka drugemu tožencu ni izplačala 80.000,00 EUR, je sodišče tožeči stranki naložilo dokazovanje negativnega dejstva. Dokazovanje dejstva, da je bil denar izročen, je bilo na tožencema. Pri tem je ostalo nejasno, od kod prvi toženki denar za izplačilo, kako, kdaj in kje je do izplačila prišlo. Sodišče je napačno uporabilo načelo ekvivalentnosti izoblikovano v odločbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Cp 3373/2007. Sodišče ni upoštevalo ekonomske vrednosti poslovnega deleža družbe B., d.o.o.. Zavrnilo je dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi ugotovil vrednost poslovnega deleža ob sklenitvi sporazuma. Dejstvo, da je zavrnilo zahtevek glede izvršbe na poslovnem deležu te družbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa, še ne pomeni, da takšen dokazni predlog, ki je bil namenjen ugotovitvi vrednosti premoženja prve toženke ob sklenitvi sporazuma, lahko zavrne. Pri ugotovitvi, ali je bilo skupno premoženje razdeljeno enako, bi moralo sodišče upoštevati tudi vrednost poslovnega deleža te družbe. Ta vrednost nikakor ni bila zanemarljiva, saj je imela družba stroje za izdelovanje papirja. Povprečna vrednost vsakega stroja pa je okoli 200.000,00 do 300.000,00 EUR. Premoženje med zakoncema ni bilo razdeljeno enako. Prva toženka je prejela polovico stanovanja drugega toženca, ki je bilo ocenjeno v približni višini 110.000,00 EUR in zemljišče ocenjeno na 2.814,00 EUR, drugi toženec pa 80.000,00 EUR. Že tu je razlika med dajatvijo in protidajatvijo več kot 30.000,00 EUR. Poleg tega je bilo dogovorjeno, da bo plačilo brez obresti, in je bila tudi iz tega naslova prva toženka obogatena. Poleg stanovanja je prva toženka prejela tudi poslovni delež družbe B.. Drugi toženec ni prejel praktično ničesar. Prejel naj bi 80.000,00 EUR, ter kmetijsko zemljišče, ki je bilo obremenjeno z zastavno pravico. Vrednost vozila, ki ga je prejel, pa je bila približno 500,00 EUR. Neprepričljivo je stališče sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka ni natančno opredelila glede dokaznega predloga imenovanja izvedenca ekonomske stroke, jasno je navedla vrednost poslovnega deleža na dan 6.5.2004. Vprašanje vzročne zveze med ravnanjem dolžnika in škodo upnika se obravnava v okviru odškodninskih pravd, kar pa ta pravda ni. Sodišče je zavrnilo zahtevek iz 3. točke tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pravnega interesa, če se je že odločilo tako, bi moralo tožbo zavreči. Ni jasno, zakaj je takšna razlika med stroški, ki so bili priznani prvi toženki, in stroški, ki so bili priznani drugemu tožencu. Oba sta se redno udeleževala narokov, oba sta imela pooblaščenca iz približno enako oddaljenih krajev.

Drugi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba tožeče stranke je tožba zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj in temelji na določbah 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ob pogojih iz 256. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnika (prvi odstavek 255. člena OZ). Pri tem pravno dejanje izgubi učinek le v razmerju med strankama izpodbojnega razmerja, to pa sta upnik (tožeča stranka) in pridobitelj koristi iz izpodbijanega dejanja (v konkretnem primeru prva toženka). Zato sodišče ne izreče neveljavnosti izpodbijanega pravnega dejanja in proti tretjim osebam pravno dejanje ostane veljavno. Z izpodbojnim zahtevkom upnik uveljavlja vračilo koristi, ki je bila pridobljena z oškodovanjem. To korist pa lahko upniku vrne samo tisti, ki jo je pridobil. Dolžnik te koristi nima več, zato drugi odstavek 259. člena OZ omejuje pasivno legitimacijo na tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (primerjaj tudi komentar OZ k členom odseka „Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj“ Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003).

Na naroku 28.10.2009 je tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek, ki ga je imenovala vmesni ugotovitveni zahtevek in sicer je zahtevala ugotovitev, da je prvi odstavek 5. člena Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok SV-171/04 z dne 6.5.2004, brez pravnega učinka med pogodbenima strankama, to je med prvo toženko in drugim tožencem (v tej točki se je prva toženka zavezala v roku enega leta po sklenitvi sporazuma drugemu tožencu izplačati delež na skupnem premoženju v višini 80.000,00 EUR (v tolarski protivrednosti) in sicer v roku enega leta ali pa mu zagotoviti sklenitev najemne pogodbe za kvalitetno stanovanje na območju občine L. v izmeri 45 – 50 m2 in mu plačevati najemnino za to stanovanje do izplačila dogovorjenega zneska; dogovorila sta tudi skrajni rok za plačilo dogovorjenega zneska in sicer tri leta po sklenitvi sporazuma, pa tudi, da v primeru plačilne zamude ne tečejo zakonite zamudne obresti; v dodatno izplačilo deleža drugega toženca na skupnem premoženju pa mu je prva toženka izročila v last in posest tudi parc. št. 699, njiva 2.269 m2 k.o. X). Pri tem se je sklicevala na določbo 50. člena OZ, ki govori o navidezni pogodbi. Sporna določba sporazuma naj bi bila torej navidezna in naj ne bi imela pravnega učinka, kar pomeni, da je neobstoječa, da sploh ni nastala, ker ni zapisano soglasje prave volje strank (15. člen OZ). Navidezno pogodbo zato zadenejo posledice ničnosti in mora vsaka stranka pogodbe drugi vrniti vse, kar je dobila na podlagi pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ). Glede na prej povedano, pa takšen ugotovitveni zahtevek ni vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku), saj rešitev tega vprašanja ni rešitev predhodnega vprašanja v postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, v katerem se odloči, da izpodbijano pravno dejanje izgubi pravni učinek le v razmerju med upnikom (tožečo stranko) in pridobiteljem koristi (prvo toženko), zato sodišče tudi ne izreče neveljavnosti izpodbijanega pravnega dejanja; v postopku kjer je pasivna legitimacija omejena le na tistega, v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (v konkretnem primeru le na prvo toženko), ugotovitveni zahtevek kot ga je postavila tožeča stranka, pa zahteva pasivno legitimacijo obeh pogodbenih strank.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravni interes za postavitev ugotovitvenega zahtevka kljub navedenemu priznalo, zato tudi pritožbeno sodišče šteje, da tožeča stranka za uveljavljanje postavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka, ima pravni interes, zato je tožbeni zahtevek vsebinsko obravnavalo. Navidezno pogodbo zadenejo posledice ničnosti, na ničnost pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ), v konkretnem primeru tudi tožeča stranka. Ta je zatrjevala, da je določba prvega odstavka 5. člena Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok z dne 6.5.2004 navidezna, sklenjena le zaradi izigravanja upnikov drugega toženca. Prva toženka naj bi prevzela celotno skupno premoženje, določba, da drugi toženec iz tega naslova dobi 80.000,00 EUR (in parcelo) pa je navidezna, namenjena drugim, da bi pri njih nastala zmotna predstava (da je tudi drugi toženec dobil svoj delež skupnega premoženja). Tožeča stranka torej trdi, da navedena navidezna določba prikriva nek drug sporazum oziroma pogodbo – da prva toženka dobi vse skupno premoženje, drugi toženec pa iz naslova skupnega premoženja ne dobi nič, da navidezna določba torej prekriva določbo o brezplačnem prenosu deleža drugega toženca na skupnem premoženju, na prvo toženko. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja med strankama ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Tožeča stranka bi morala zato uveljavljati tudi veljavnost prikritega posla (na katerega se sklicuje tudi v zvezi z uveljavljanjem nadaljnjega zahtevka zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj), česar pa ni storila. Bistveno pa je, da pri notarskem zapisu o ugotavljanju obsega deleža in delitve skupnega premoženja ne more iti za delno ničnost, saj takšen sporazum ne more obstajati brez uveljavljanega navideznega (ničnega) določila, to določilo pa tudi ni bilo pogoj sporazuma in tudi ne odločilen nagib, zaradi katerega je bil sporazum sklenjen (prvi odstavek 88. člena OZ). Iz narave ugotavljanja obsega, deležev in delitvi skupnega premoženja izhaja, da ni mogoče le delno ugotoviti ničnosti, saj gre za celovito ureditev premoženjskih razmerij med zakonci, kar izhaja iz 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Že iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na delno ugotovitev ničnosti navedenega sporazuma, pravilno in zakonito zavrnilo. Pa tudi, če bi bil tožb eni zahtevek pravilno postavljen, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje in razlage zanj, da tožeča stranka ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati, da gre za navidezni sporazum oziroma za navidezno določbo.

Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, da je sporazum o odstopu poslovnega deleža z dne 6.5.2004 v razmerju do tožeče stranke neučinkovit za znesek 47.369.939,68 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004 in je prva toženka za izterjavo navedene terjatve dolžna dovoliti izvršbo na svojem premoženju, pridobljenem na podlagi navedenega sporazuma, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. D. ne obstaja več, na poslovni delež ni več mogoče seči z izvršbo, pogoji za tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj torej niso podani, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo.

Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj zoper drugega toženca. Kot je bilo že pojasnjeno, OZ v drugem odstavku 259. člena določa, da se izpodbojna tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike). V konkretnem primeru je tako pasivno legitimirana le prva toženka.

Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja (in o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok) torej ni navidezen posel, je veljaven, upoštevati ga je potrebno kot celoto. V točki 4 sporazuma sta si toženca razdelila skupno premoženje in sicer je prva toženka prejela v last in posest polovični delež drugega toženca na nepremičnini, osebni avto je prejel drugi toženec. V točki 5 pa sta se sporazumela, da bo prva toženka izplačala drugemu tožencu 80.000,00 EUR, v last in posest pa mu je izročila tudi svojo parc. št. 699, njiva k.o. X. V točki 6 sta se dogovorila, da ima drugi toženec pravico do souporabe stanovanja brez plačila najemnine do izselitve, v točki 9 pa, da se skupni trije otroci dodelijo v vzgojo in varstvo prvi toženki, drugi toženec pa se je zanju zavezal plačevati preživnino. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je iz navedenega razvidno, da sporazum ni bil neodplačen, saj vsebuje dajatev in protidajatev oziroma le ureja premoženjska razmerja med razvezanima zakoncema, v pretežni meri ekvivalentno v skladu z deleži, ki pripadajo enemu in drugemu zakoncu (vsakemu do ½) na skupnem premoženju. Kot tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pri odplačnih pravnih poslih pogoj za izpodbijanje ni izpolnjen, če ima pravno dejanje za posledico prerazporeditev strukture premoženja, kar pomeni, da med nasprotnima izpolnitvama obstaja vsaj približna objektivna ekvivalenca. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru takšna ekvivalenca obstaja, pritožbeno sodišče sprejema. Pri tem ni odločilno, ali je prva toženka drugemu tožencu 80.000,00 EUR (že) izplačala ali ne. Potrebno je namreč izhajati iz stanja na dan sklenitve sporazuma in šteti, da je drugi toženec iz skupnega premoženja prejel osebno vozilo, prva toženka pa se mu je iz tega naslova zavezala izplačati še 80.000,00 EUR (če je izterjavo tega zneska drugi toženec opustil, bi morala tožeča stranka to izrecno uveljavljati – primerjaj tretji odstavek 255. člena OZ), v last in posest pa mu je izročila tudi svojo parcelo št. 699 k.o. X, v približni vrednosti 2.800,00 EUR in mu tudi omogočila bivanje v stanovanjski hiši brez plačila najemnine. Če se opravi strog matematičen izračun, je iz naslova skupnega premoženja prva toženka res prejela nekaj več, vendar v konkretnem primeru (ko se izpodbija pravno dejanje – sporazum o razdelitvi skupnega premoženja (in o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok) tak izračun ni v celoti primeren, saj je pri tem potrebno upoštevati tudi ostala razmerja, ki jih sporazum ureja, tudi dejstvo, da je prva toženka prevzela v varstvo in vzgojo tri mladoletne otroke. Upoštevaje vse navedeno je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da navedeni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj ni bil izpolnjen, saj med izpolnitvama obstaja vsaj približno objektivna ekvivalenca.

Dne 6.5.2004 sta toženca sklenila tudi sporazum o odstopu poslovnega deleža, s katerim je drugi toženec prvi toženki odstopil poslovni delež družbe B., proizvodnja in trgovina, d.o.o., s katerim je prva toženka pridobila celotni poslovni delež drugega toženca v vrednosti 1.050.000,00 SIT, ki mu ga je prva toženka v celoti izplačala za kupnino 1.050.000,00 SIT, kar je drugi toženec s podpisom na sporazumu (oziroma pogodbi, priloga B4) izrecno potrdil. Navedeno na že ugotovljeni obstoj ekvivalence torej ne vpliva. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je bila dejanska vrednost firme in s tem delež drugega toženca v njej, večja, saj je firma razpolagala s stroji v večji vrednosti. Drži, da bi bilo tudi realno vrednost firme potrebno všteti v vrednost skupnega premoženja in upoštevati v zvezi z vprašanjem ekvivalence razdeljenega skupnega premoženja. Vendar tožeča stranka v tej smeri ni postavila ustreznih trditev in ni predlagala ustreznih dokazov. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je le pavšalno navedla, kako je prišla do zneska vrednosti poslovnega deleža drugega toženca v družbi B. d.o.o. dne 6.5.2004, v višini 500.000,00 EUR. Ni opredelila od kod ji ta vrednost in katere bilance oziroma katere poslovne izkaze, za katero leto naj izvedenec vpogleda, teh bilanc tudi ni predložila oziroma ni predlagala, da jih predložita toženca, šlo je tudi za prepovedan dokaz za dokaz v informativne namene. Poleg tega se procesni zavrnitvi tega dokaza na zadnjem naroku dne 15.12.2010 tožeča stranka ni protivila, neizvedbi dokaza ni pravočasno ugovarjala (286.b člen ZPP). Tudi pritožbeni razlogi v zvezi z neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi ugotavljal resnično vrednost firme, so tako neutemeljeni.

Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov pravilna in zakonita. Pritožba tudi ne ovrže pravilne odmere pravdnih stroškov tožencev, zgolj pavšalno navajanje, da ne razume, zakaj imata toženca različne pravdne stroške, na pravilnost odločitve ne more vplivati. Katere stroške je sodišče tožencema priznalo, je iz sodbe jasno razvidno. Da bi uspela, bi morala tožeča stranka odmero določno izpodbijati.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor drugega toženca na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi drugi toženec nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).