UPRS sodba I U 877/2010

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z okoljevarstvenim dovoljenjem št. 35472-12/2009-6 z dne 3. 7. 2009, za odstranjevanje odpadkov na zemljišču parc. št. 1610/3 k.o. ..., stranki A. d.o.o., na podlagi 82. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 in naslednji, v nadaljevanju ZVO-1).

Glede predloga za obnovo postopka upravni organ navaja, da ga je tožnica vložila iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) in da se pri tem sklicuje na določbe 73. člena v zvezi s 84.a členom ZVO-1. V nadaljevanju organ pojasnjuje, da stranke v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za „druge naprave“ določa 84.a člen ZVO-1, in sicer gre za osebe, ki lahko izkažejo svoj pravni interes. Katere so te osebe, navedeni člen ne določa, vendar je na podlagi ostalih določb ZVO-1, ki se nanašajo na postopke izdajanja upravnih aktov po tem zakonu, treba šteti, da gre za osebe, ki so povezane z območjem, na katerem bo obratovanje povzročalo določene obremenitve. To so osebe, ki so s tem območjem povezane zaradi prebivanja ali imetništva nepremičnin. V teh primerih je zato treba uporabiti 73. člen ZVO-1, ki določa stranke v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, med temi strankami pa ni lokalne skupnosti. Lokalna skupnost bi lahko sodelovala v postopku kot stranska udeleženka pod pogoji iz 43. člena ZUP, vendar pa tožnica zgolj z navajanjem, da je treba v obravnavanem postopku uporabiti določbo 73. člena ZVO-1, ne izkazuje njenega pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP. Prvostopenjski organ navaja še, da se okoljevarstveno dovoljenje po 7. odstavku 84. člena ZVO-1 sicer pošlje tudi občini, na območju katere se nahaja naprava, s čimer pa ji ni priznan status stranske udeleženke. Ker predloga za udeležbo ni vložila upravičena oseba, ga je bilo treba v skladu z 2. odstavkom 267. člena ZUP zavreči.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Ne strinja se z njenim stališčem, da bi moral prvostopenjski organ njeno vlogo, če je menil, da v njej ni izkazala pravnega interesa, obravnavati kot nepopolno vlogo in jo po 67. členu ZUP pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Poudarja, da vprašanje izkazanosti pravnega interesa kot podlage za uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP ne pomeni vprašanja formalne popolnosti vloge.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral upravni organ z njeno vlogo ravnati kot z nepopolno vlogo in jo pozvati na njeno dopolnitev, pri čemer se sklicuje na 265. in 66. člen ZUP ter na sodbo tega sodišča opr. št. U 66/2008 z dne 15. 10. 2008. V njej je sodišče zavzelo stališče, da mora upravni organ, če meni, da je predlog stranke za obnovo postopka pomanjkljiv, ker v njem ni navedla (zadostnih) okoliščin za ugotovitev njenega pravnega interesa oziroma ni predložila dokazov, s katerimi bi lahko izkazala pravni interes, poskrbeti, da se te pomanjkljivosti odpravijo v smislu 1. odstavka 67. člena ZUP. Tožnica poleg tega opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da bi moral upravni organ njeno pravico do udeležbe v postopku presojati po določbah ZVO-1, kot to izhaja iz omenjene sodbe, in sicer tudi na podlagi 84.a člena ZVO-1. Za nepravilno ima ugotovitev upravnega organa, da se po 84. členu ZVO-1 okoljevarstveno dovoljenje občini le pošlje in ne vroči po ZUP, zaradi česar ji ni bil priznan status stranske udeleženke. Poudarja, da pravica stranskega udeleženca ni pogojena s postopkom vročanja, zato je stališče drugostopenjskega organa, po katerem naj bi ji določba 84. člena ZVO-1 sama po sebi odrekala status stranske udeleženke, povsem neutemeljeno. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja. A. d.o.o. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo vsebinsko povzema razloge izpodbijane odločbe ter navaja podatke o zgodovini svojih odnosov z tožnico, na podlagi teh podatkov pa meni, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 265. členu ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. V skladu s 1. odstavkom 267. člena ZUP v fazi predhodnega preizkusa vloženega predloga organ preveri tudi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ni, tak predlog zavrže s sklepom (2. odstavek istega člena).

Po 1. odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravne koristi v smislu tega člena so tiste osebne koristi, ki so oprte neposredno na zakon ali drug predpis (2. odstavek istega člena). To pomeni, da lahko pravico do udeležbe v postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu – ta je namreč tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Obstoj takega – pravnega – interesa je torej pogoj za priznanje statusa stranskega udeleženca. Pogoj je izpolnjen, če kateri od predpisov osebi, ki se za ta status poteguje, tak status v konkretnem postopku izrecno priznava, kot tudi v primeru, če iz vsebine predpisa izhaja, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna za to, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj.

V zadevi ni sporno, da je tožnica predlagala obnovo postopka, končanega z izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za t. i. „druge naprave“ na podlagi 82. člena ZVO-1 iz razloga, ker ji v tem postopku ni bila dana možnost udeležbe, to je iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Kdo so stranke tega postopka, je določeno v 84.a členu ZVO-1, ki pa stranske udeležence navaja le s splošno oznako in s tem napotuje na uporabo 43. člena ZUP, ki določa pogoje za pridobitev položaja stranskega udeleženca, med drugim obstoj pravnega interesa.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnica to svojo pravico utemeljevala s sklicevanjem na 73. člen ZVO-1, kar ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v njen predlog, ki se nahaja v upravnih spisih. V njem se je sklicevala na sodbo tega sodišča in navedla, da je treba tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1 glede vprašanja, kdo so stranke v tem postopku, uporabiti 73. člen ZVO-1. Tožnica je torej svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemeljevala s 73. členom ZVO-1, ki določa, kdo se lahko udeležuje postopka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovaje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja še, da je prvostopenjski upravni organ občino glede pravice do udeležbe v postopku obravnaval kot lokalno skupnost (in ne morda kot nosilko kakšnih drugih pravic), čemur tožnica ne oporeka. V zvezi s tem je organ ugotovil, da med strankami, naštetimi v 73. členu ZVO-1, ni lokalne skupnosti. S tem se sodišče strinja, saj občina kot taka v omenjenem členu ni izrecno navedena (drugače kot npr. v 4. odstavku 63. člena ZGO-1), poleg tega pa ni tožnica ne v upravnem postopku ne v tožbi zatrjevala, da je vložila predlog za obnovo postopka v kakšni drugi vlogi.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi predlog za obnovo ni bil formalno nepopoln, saj ne gre za primer, ko tožnica v njem ne bi navedla, na čem temelji njen pravni interes, in bi jo bilo treba zaradi tega pozvati na dopolnitev vloge. S tem ko je trdila, da ji pripada pravica do udeležbe v postopku na podlagi 73. člena ZVO-1, je omogočila preizkus okoliščine, na katero je oprla predlog (pravni interes za udeležbo v postopku), torej ali se ima kot lokalna skupnost pravico udeležiti obravnavanega postopka. Sodišče zato tudi vse nadaljnje razloge izpodbijanega sklepa razume le v smislu pojasnila, da bi morala tožnica za uspešno uveljavljanje obravnavanega obnovitvenega razloga svoj pravni interes izkazati s sklicevanjem na drugo pravno podlago in ne na 73. člen ZVO-1.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo tega sodišča opr. št. U 66/2008 z dne 15. 10. 2008, ki se je ukvarjala z vprašanjem, kdo se je smel v času, preden je bil ZVO-1 dopolnjen s 84.a členom, udeleževati postopka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1. V omenjeni zadevi je občina vložila pritožbo zoper izdano okoljevarstveno dovoljenje, upravni organ pa je pritožbo zavrgel iz razloga, ker ju je vložila neupravičena oseba. Pri tem je iz obrazložitve sodbe razvidno, da občina v pritožbi sploh ni navedla pravne podlage, s katero bi utemeljevala pravico do vložitve pravnega sredstva in s tem pravico do udeležbe v postopku. V tem smislu je zato treba razumeti takratni napotek sodišča, da mora upravni organ ob ponovnem odločanju dopolniti postopek, če meni, da je pritožba glede na razloge sodbe pomanjkljiva, ker ne navaja okoliščin za ugotovitev pravnega interesa pritožnice. Pri tem se je sklicevalo na 2. odstavek 142. člena ZUP, po katerem mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes in če je mogoče, predložiti dokaze. V obravnavani zadevi je položaj drugačen, saj je tožnica določno navedla, da njen pravni interes izhaja iz 73. člena ZVO-1.

Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega organa, da s tem, ko se okoljevarstveno dovoljenje v skladu s 7. odstavkom 84. člena ZVO-1 pošlje tudi pristojni inšpekciji in občini, to še ne pomeni priznanja statusa stranskega udeleženca. Kdo pridobi tak položaj je namreč določeno v 4. odstavku 84.a člena ZVO-1.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.