VSRS Sodba IV Ips 78/2011

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega U. R. za odgovornega storitve prekrška po petem v zvezi s četrtim odstavkom 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo globo v višini 950,00 EUR ter 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornega vozila. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika A. K., odvetnika v M., kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 29. člena Ustave RS, 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 68. člena ZP-1, 8. člena ZP-1 v zvezi s 13. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po mnenju vrhovne državne tožilke je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe oziroma izvedbe dokazov v njegovo korist (90. člen ZP-1) in načelo materialne resnice (68. člen ZP-1). Izpostavlja obdolženčev dokazni predlog za zaslišanje varnostnika, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, in v pritožbi uveljavljana dokazna predloga obdolženčevega zagovornika za pridobitev izpiska telefonskih klicev iz obdolženčevega mobilnega telefona in za pridobitev spisa Specializiranega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva, pri katerem je od 20. 5. 2008 tekel postopek zoper policista M. H. in U. K., ki sta kritičnega dne opravila test alkoholiziranosti pri obdolžencu. Slednja dva dokazna predloga je sodišče druge stopnje le posplošeno zavrnilo, zato je po mnenju vrhovne državne tožilke podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Relevantnost omenjenih dokaznih predlogov vrhovna državna tožilka utemeljuje tudi s sklicevanjem na priloženo pravnomočno sodbo, s katero sta bila omenjena policista obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic (drugi v zvezi s prvim odstavkom 261. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ), ker sta od obdolženca kljub njegovemu nasprotovanju in opozarjanju, da je pil alkohol, zahtevala, da svoje vozilo, ki je stalo ob cesti in ni oviralo prometa, premakne na bližnje parkirišče. Ko je zaradi njunega vztrajanja vozilo vendarle premaknil, sta mu odredila test alkoholiziranosti, katerega rezultat je obravnavani postopek o prekršku. Po presoji vrhovne državne tožilke je bil obdolženec prisiljen v storitev prekrška, saj sta mu policista kljub upiranju z avtoriteto uradne osebe v policijski uniformi ukazala, da sede za volan in pelje do parkirišča. Ker prekršek, storjen pod vplivom sile, ki se ji storilec ne more upreti, ni prekršek (8. člen ZP-1 v zvezi s 13. členom KZ), predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom iz Odvetniške družbe K., ki se v odgovoru z dne 2. 11. 2011 pridružujejo navedbam zahteve.

B.

4Kot je razvidno iz izpodbijane prvostopenjske sodbe, je obdolženec ves čas postopka zatrjeval, da je dne 3. 5. 2008 vozil izključno na zahtevo policistov M. H. in U. K., ki sta mu ukazala, da svoje vozilo, ob katerem je čakal na prijatelja, prestavi na bližnje parkirišče. Kljub ugovarjanju, da je pil alkohol, je zaradi vztrajanja policistov vozilo prestavil, nato pa sta se polista odpeljala za njim in mu odredila preizkus z alkotestom. Sodišče obdolženčevemu zagovoru, ki ga je potrdila tudi priča G. P., ni sledilo, temveč je pritrdilo verziji dogodka, ki sta jo predstavila omenjena policista – torej, da njunega vpliva na obdolženčevo vožnjo pod vplivom alkohola ni bilo. Ob tehtanju izvedenih dokazov je izključilo možnost, da bi se obdolženec podal na vožnjo zaradi prigovarjanja policistov in zaključilo, da je vozil na podlagi lastne in svobodne odločitve. Višje sodišče je zavrnilo v pritožbi uveljavljane dokazne predloge (predlog za pridobitev izpiska telefonskih klicev iz obdolženčevega mobilnega telefona; predlog za pridobitev spisa Specializiranega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva, pri katerem je tekel postopek zoper policista M. H. in U. K.; predlog za zaslišanje prič A. R. in K. P. ter predlog za pridobitev zapisnika o odvzemu vozniškega dovoljenja A. R.) z obrazložitvijo, da so že ostali izvedeni dokazi dajali dovolj podlage za zaključek, da je obdolžencu dokazana storitev očitanega prekrška. Pritrdilo je presoji prvostopenjskega sodišča, da obdolženec vozila ni prestavil na zahtevo policistov.

5Vrhovna državna tožilka je zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim priložila pravnomočno sodbo (sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 54003/2010 z dne 8. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 54003/2010 z dne 3. 3. 2011), s katero sta bila policista M. H. in U. K. po izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic (drugi v zvezi s prvim odstavkom 261. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ), ker sta od obdolženca kljub njegovemu nasprotovanju in opozarjanju, da je pil alkohol, zahtevala, da svoje vozilo, ki je stalo ob cesti in ni oviralo prometa, premakne na bližnje parkirišče. Ko pa je zaradi njunega vztrajanja vozilo vendarle premaknil, sta mu odredila test alkoholiziranosti in ugotovila, da ima obdolženec 0,86 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Iz izreka pravnomočne sodbe tudi izhaja, da sta policista z vložitvijo obdolžilnega predloga zaradi storitve prekrška obdolžencu povzročila škodo, z odreditvijo pridržanja do streznitve pa sta huje kršila njegovo pravico do osebne svobode.

6Glede na priloženo pravnomočno sodbo, s katero sta bila policista obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic (drugi v zvezi s prvim odstavkom 261. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ) na škodo obdolženega U. R., obstaja po presoji Vrhovnega sodišča precejšen dvom v pravilnost (resničnost) dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da se obdolženec ni podal na vožnjo zaradi prigovarjanja (zahteve) policistov, temveč je vozil na podlagi lastne odločitve. Zaradi dvoma o pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (427. člen ZKP). Zaradi zavzetega stališča Vrhovno sodišče ostalih uveljavljanih kršitev ni presojalo.