13. člen KZ

Če je bil obsojenec deležen soobsojenčevega fizičnega in psihičnega nasilja, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ni mogoče obravnavati kot ravnanje pod vplivom sile oziroma grožnje v smislu 13. člena KZ.

Pojav novih oblik kriminalitete, ki v času, ko je bilo inkriminirano kaznivo dejanje velike tatvine, še niso bili znane, ne pomeni, da novih oblik kriminalitete, ni mogoče subsumirati pod že znana kazniva dejanja, če seveda obstajajo v ravnanju storilca vsi znaki kaznivega dejanja. Po že ustaljeni sodni praksi pa tudi uporaba ponarejene magnetne kartice s skopiranim magnetnim zapisom prave bančne kartice na bančnem avtomatu pomeni vdor v zaprt prostor, to je v varnostni sistem bančnih avtomatov. Kaznivo dejanje po 1. odst. 242. člena KZ se glasi: kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem vnese kakršenkoli podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema ali kako drugače vdre v informacijski sistem, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali drugemu povzročil premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do treh let. Čeprav beseda "kdor" nakazuje, da je lahko storilec kdorkoli, pa nadaljnje besedilo navaja, da je dejanje mogoče storiti le pri gospodarskem poslovanju. Dejstvo, da mora biti dejanje storjeno pri gospodarskem poslovanju, pa zoži krog možnih stor

Povsem upravičeno je prvostopenjsko sodišče obtoženčev zagovor, da je pri teh dejanjih sodeloval pod prisilo še dveh storilcev, ocenilo le kot način njegove obrambe, saj ostali dokazi niso prav v ničemer potrjevali te obtoženčeve navedbe, niti niso bila obtoženčeva zatrjevanja takšne vsebine, da bi jih bilo mogoče dokazno preveriti. Obtoženčev zagovor pa je vedno, ko se ga ocenjuje kot dokazno sredstvo, predmet dokazne ocene kot vsak drug dokaz in se ga zato presoja tako samega zase kot tudi v povezavi z drugimi dokazi ter na tej podlagi napravi zaključek o njegovi verodostojnosti oziroma sprejemljivosti. Čeprav je nedvomna pravica obtoženca kako se in ali se sploh zagovarja, je hkrati pravica in dolžnost sodišča, da kakršenkoli že je obtoženčev zagovor, tega oceni v omenjenem smislu.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex generalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). Obtožencema se očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov. Voljni element pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice. V izpodbijani sodbi je sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju