VSRS Sodba I Up 458/2011

I. Sodba (2. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 228/2011-15 z dne 17. 2. 2011 se razveljavi in tožba zoper sklep Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1. 2. 2011 se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1. 2. 2011, s katerim je Državni zbor, v zvezi z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva RS za odločanje o dovoljenju za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper tožnika kot sodnika Okrožnega sodišča v A. zaradi suma storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem in drugem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, odločil, da tožniku ne prizna imunitete ter dovolil odreditev pripora in začetek kazenskega postopka.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijani sklep Državnega zbora ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ampak odločitev nosilca zakonodajne oblasti, sprejeta zaradi izvrševanja njegove ustavne pristojnosti, zato glede na določbo 2. in 3. člena ZUS-1 redni upravni spor zoper ta akt ni dopusten. Ker je tožnik v tožbi navedel, da mu je s sklepom Državnega zbora poseženo v ustavno pravico do varstva osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in imunitete sodnika (drugi odstavek 134. člena URS), je sodišče prve stopnje tožbo obravnavalo tudi po 4. členu ZUS-1. Presodilo je, da glede zatrjevanega posega v imuniteto sodnika tudi v okviru subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1 ne more meritorno odločati o zakonitosti izpodbijanega sklepa, ker imuniteta sodnika ni sodnikova pravica in še manj človekova pravica. V okviru meritorne presoje tožbe glede zatrjevanega posega v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode pa je presodilo, da s sklepom Državnega zbora v to tožnikovo ustavno pravico ni bilo poseženo. Državni zbor namreč s sklepom ni posegel nezakonito v tožnikovo ustavno pravico. Sklep je sprejel na zahtevo pristojnega organa, to je državnega tožilstva, in v skladu s procesnimi določbami Poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju PoDZ-1). Zato je tožbo zoper sklep Državnega zbora zavrnilo kot neutemeljeno.

3Zoper sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik vlaga pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Ker pritožba ni bila vložena v zakonitem roku, je pritožnik predlagal tudi vrnitev postopka v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je s sklepom I U 228/2011-26 z dne 23. 8. 2011, odločilo, da predlogu ugodi in vrnitev v prejšnje stanje dovoli.

5Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

6Vrhovno sodišče je ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo v delu, ki je bil z izpodbijano sodbo zavrnjen, zahteval ugotovitev ničnosti sklepa Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1. 2. 2011, o odvzemu imunitete (v nadaljevanju Sklep DZ o odvzemu imunitete), podrejeno pa odpravo sklepa. Sodišče prve stopnje je tožbo najprej preizkusilo kot tožbo v rednem upravnem sporu o zakonitosti upravnega oziroma posamičnega akta, ter jo, potem ko je ugotovilo, da taka tožba v rednem upravnem sporu glede na določbe 2. člena ZUS-1 ni dopustna, vsebinsko obravnavalo kot tožbo zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine po 4. členu ZUS-1 in jo kot takšno zavrnilo.

Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 134/2011 z dne 12. maja 2011, s katerim je revizijo zoper izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje) zavrglo, ugotovilo, da izpodbijana sodba predstavlja odločanje po 66. členu ZUS-1. Ugotovilo pa je tudi, da procesne predpostavke za odločanje po 66. členu ZUS-1 niso bile podane, kajti tožba, s katero je tožnik izpodbijal Sklep DZ o odvzemu imunitete, je bila po vsebini izpodbojna tožba, ki pa glede na določbe 2. in 3. člena ZUS-1 ni dopustna. Takšno tožbo bi moralo sodišče prve stopnje zavreči s sklepom. Vrhovno sodišče je ugotovilo tudi, da ni bilo pogojev za presojo utemeljenosti tožbe kot tožbe po 4. členu ZUS-1, ker tožba kot tožba po 4. členu ZUS-1 dejansko ni bila vložena. Zato je menilo, da je sodišče prve stopnje sicer ne bi moglo obravnavati po vsebini.

Vrhovno sodišče je pri preizkusu obravnavane pritožbe ugotovilo, da iz pritožbenih navedb ne izhajajo nikakršne okoliščine, zaradi katerih bi moralo svoja, v prejšnji točki navedena stališča, spremeniti. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja kot vsebinski razlog za spremembo oziroma razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje enake razloge, kot jih je navajala za ničnost oziroma nezakonitost izpodbijanega Sklepa DZ o odvzemu imunitete v tožbi, in sicer, da Vrhovno državno tožilstvo ni organ, ki bi mogel skladno z 99. členom Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) predlagati odvzem sodniške imunitete oziroma izdajo dovoljenja za pripor in začetek kazenskega postopka zoper sodnika.

7Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je bila tožba v delu, o katerem je bilo odločeno z 2. točko sodbe in sklepa, torej s sodbo, ki jo izpodbija obravnavana pritožba, vložena kot izpodbojna tožba, s katero je tožeča stranka (pritožnik) primarno uveljavljala ugotovitev ničnosti izpodbijanega Sklepa DZ o odvzemu imunitete (68. člen ZUS-1), podrejeno pa odpravo navedenega sklepa, pri čemer je oba tožbena predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1) utemeljevala kot nezakonita zaradi napačne uporabe ZSS ter določb PoDZ-1. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo, o kateri je vsebinsko odločilo z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa), po presoji Vrhovnega sodišča zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je šlo za tožbo zoper akt, ki po določbah 2. in 3. člena ZUS-1 ni upravni akt. Pri sklepu DZ je šlo namreč za odločitev, ki jo je DZ sprejel za izvrševanje svoje ustavne pristojnosti, določene v drugem odstavku 134. člena URS, kot nosilec zakonodajne veje oblasti. To je po presoji Vrhovnega sodišča primer iz 3. člena ZUS-1, zaradi katerega izpodbijane odločitve DZ ni mogoče šteti za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 ne glede na to, ali odločitev posega v pravico, obveznost ali pravni položaj tožnika ali ne. Kot akt iz 3. člena ZUS-1 pa Sklep DZ o odvzemu imunitete ne more biti predmet tožbe, vložene v rednem upravnem sporu. Stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep ne more biti predmet tožbe, vložene v rednem upravnem sporu (izpodbojne tožbe, prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), je torej pravilno, vendar iz tu navedenih razlogov.

8Brez podlage v tožbenih navedbah in tožbenih predlogih (tako v primarnem na izrek ničnosti kot v subsidiarnem na odpravo sklepa) pa je po mnenju Vrhovnega sodišča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba obravnavano tožbo presoditi (tudi) kot tožbo zaradi kršitve človekovih pravic, torej kot tožbo, vloženo v subsidiarnem upravnem sporu (prvi odstavek 4. člena in drugi odstavek 33. člena ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča namreč taka tožba ni bila vložena. To, da tožba kot kršitve prava navaja tudi kršitev določb ustave, samo po sebi še ne pomeni, da gre za tožbo po 4. členu ZUS-1. Tožba po 4. členu mora vsebovati navedbe, iz katerih jasno izhaja, da je predmet tožbe posamični akt (ali posamično dejanje), ter tožbene predloge v smislu drugega odstavka 33. člena ZUS-1, česar vsega obravnavani del tožbe nima. Nasprotno: s primarnim tožbenim predlogom tožeča stranka uveljavlja izrek izpodbijanega sklepa za ničnega, torej odločitev, ki po vsebini predstavlja izredno pravno sredstvo iz 269. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tega je mogoče uveljavljati zoper odločbe (in izjemoma tudi sklepe), izdane v upravnem postopku, posledično torej v rednem upravnem sporu, razen v primerih, kot je obravnavani. Enako velja glede podrejenega tožbenega predloga (na odpravo izpodbijanega sklepa), ki ni z ničemer obrazložen kot predlog, podan v subsidiarnem upravnem sporu. Obravnavanega dela tožbe po presoji Vrhovnega sodišča zato ni bilo mogoče šteti za tožbo, vloženo v subsidiarnem upravnem sporu.

9Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje obravnavano tožbo zavreči po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba je torej nezakonita iz razloga, ker je sodišče prve stopnje pri njeni izdaji prekršilo navedeno določbo postopka. Ta kršitev je po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 absolutno bistvena kršitev določb postopka, saj je po prvem odstavku 78. člena ZUS-1 razlog za obligatorno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter zavrženje tožbe.

10Ker je Vrhovno sodišče sodbo, zoper katero je bila vložene pritožba, razveljavilo in tožbo zavrglo, trpi tožeča stranka svoje stroške sodnega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku in 22. členom ZUS-1).