VSM sodba IV Kp 52536/2010

Ob reševanju pritožbe obdolženega J.Z. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku po uradni dolžnosti spremeni tako, da se določeni dodatni pogoj, da mora obdolženi oškodovanki N.L. vrniti premoženjsko korist v višini 417,29 EUR ne izreče in da se oškodovanka po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V ostalem se obdolženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 4 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod dodatnim pogojem, ko mora v roku treh mesecev oškodovani N.L. vrniti premoženjsko korist v višini 417,29 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanki pa je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjskopravni zahtevek.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženi, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga še, da se ga obvesti o seji, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo, ker ni prišlo do spoznanja, da bi bila njegova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP).

3Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje: ker je bilo o oškodovankinem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III P 1093/2006 (res iudicata), in ker v Zakonu o kazenskem postopku ali drugem zakonu ni določeno, da jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti (158. člen Ustave Republike Slovenije), je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bil s prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom in določenim dodatnim pogojem, v obdolženčevo škodo prekršen kazenski zakon (2. točka prvega odstavka 383. člen ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP) ter je sodbo sodišča prve stopnje v teh dveh odločbah spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

5V ostalem pa je pritožbo skladno s 391. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je bilo ugotovljeno, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija in ne druge kršitve zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP.

6Pritožnik najprej uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz drugega odstavka tega člena. Zatrjuje namreč, da ni pomočnica državnega tožilca tista, ki bi smela obtožbo spremeniti, potem da bi opis dejanja s pravno kvalifikacijo moral vsebovati številko uradnega lista (z bržkone objavljenim zakonom), in ker je bila sprememba obtožnice vložena pri Okrožnem namesto Okrajnem sodišču na Ptuju.

7Prva kršitev ni podana zato, ker po 49. členu ZKP državni tožilec opravlja vsa procesna dejanja, za katera je po zakonu upravičen, sam ali po osebah, ki so po Zakonu o državnem tožilstvu upravičene, da ga zastopajo v kazenskem postopku. To pa so po 14. in 15. členu Zakona o državnem tožilstvu ravno pomočniki državnega tožilca. Druge kršitve ni, ker je opis dejanja tudi brez navedene objave razumljiv, medtem ko je tretja, sicer ne do konca obrazložena kršitev izključena, saj je kazenski postopek, kljub nekaterim očitno napačnim zapisom, ki jih bo sodišče moralo naknadno popraviti, še vedno potekal pred Okrajnim sodiščem na Ptuju.

8Pritožnik vidi kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP v dejstvu, da se je kazenska zakonodaja spremenila in da ugotovljeno dejanje ni več kaznivo oziroma (smiselno), da je po novem kazenskem zakoniku zanj milejše.

9Čeravno navedeno dejstvo drži, se pritožnik v sklepu moti. Zloraba zaupanja je kot kaznivo dejanje iz 220. člena KZ od 1. 11. 2008 inkriminirano kot izneverjenje v 215. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za obravnavani primer pomembna razlika je le, da je bilo pritožnikovo dejanje prej del temeljnega kaznivega dejanja, sedaj pa je to njegova posebna – kvalificirana oblika, vendar še vedno z enakim kaznovalnim okvirjem. Dejanje je torej kaznivo še naprej in tudi predpisano je tako, da za pritožnika ni milejše, zaradi česar niti zgornjih dveh kršitev ne more biti.

10Končno, pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ker je svojo obveznost do oškodovanke izpolnil, kar je bilo konec koncev potrjeno še s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

11Izhajajoč iz drugega odstavka 23. člena ZKP, po katerem kazensko sodišče o predhodnih vprašanjih ni vezano z odločbami drugih sodišč ali državnih organov, glede vprašanja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno ali ne, je treba skupaj s sodiščem prve stopnje ugotoviti, da zatrjevana izpolnitev obveznosti z nobenim izmed izvedenih dokazov ni bila izkazana in je tako pravzaprav pričakovano, da pritožnikovega zagovora v tej smeri ni mogoče sprejeti. Ob ustrezno izdelanih razlogih napadene sodbe, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, tudi zato, ker pritožnika po izpovedbi priče M.H. pri mobilnem operaterju sploh niso poznali, in ker sodišče prve stopnje ni prezrlo zadeve, v kateri je ravnal podobno. Glede na to, in ker pritožnik niti v nadaljevanju obrazložitve ne navaja ničesar kar presega meje njegovega zagovora, ga je bilo treba tudi v tem delu zavrniti.

12Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je pritožba podana zaradi kršitve kazenskega zakona ali zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v koristi, po zakonu obsega še pritožbo zoper to odločbo. Zapovedani preizkus je pokazal, da izbrana in odmerjena kazenska sankcija, še zlasti, ker je bil pritožnik že nekajkrat obsojen, ni čezmerna.

13Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to sodbo delno odločeno v pritožnikovo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).