215. člen KZ-1

Obtoženec je dvigoval finančna sredstva iz TRR A. A.-ja, v obravnavanem obdobju od 16.1.2019 do 1.7.2020, višina skupnih dvigov pa je bila 12.930,00 EUR, kar pritožbeno ni problematizirano, ob prenehanju njegovega skrbništva za posebni primer pa je do doma bil odprt dolg 2.747,70 EUR, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je znesek protipravne premoženjske koristi, ki jo mora biti odvzeta obtožencu, ravno 2.747,70 EUR.

Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi bilo mogoče očitati kršitev določb Pravilnika le v primeru, če bi dokazni postopek potrdil, da je opustitev primerjave podpisov zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju imela za posledico, da je zavarovanec dosegel neupravičeno korist na škodo zavarovalnice, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Taka dolžnost cenilca, ki ravna s potrebno skrbnostjo, obstaja tudi v primeru, če se naznanjeni sum kasneje ne izkaže za utemeljenega.

Pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1 storilec kaznivo dejanje izneverjenja stori tako, da izrabi pooblastilo z namenom pridobiti premoženjsko korist sebi ali komu drugemu. Tudi v tem primeru ni nujno, da bi storilec sebi ali drugemu dejansko ustvaril premoženjsko korist, temveč le, da je imel tak namen. Izvršitveno ravnanje po 215.členu KZ-1 je zastopanje v smislu prekoračitve pooblastila, torej le tisto ravnanje, ki pomeni navzkrižje med upravičenostjo do zastopanja, ki ga opredeljuje zunanje razmerje do tretjih oseb in notranjim razmerjem, ki zastopniku nalaga konkretne dolžnosti v razmerju do zastopanega. Čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da računi, ki so povzeti v izrek sodbe, v skupnem znesku 6.502,68 EUR niso bili poravnani (navedeno tekom sojenja niti ni bilo sporno), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča to dejstvo še ne dokazuje, da si je obdolženi pridobil premoženjsko korist ravno v višini neporavnanih šestih računov družbi C. d.d.. Na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da si je obdolženi z zlorabo pooblastila pridobil na škodo oškodovanca premoženjsko korist v navedeni viši

Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema. Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.

Res je temeljna predpostavka za obstoj kaznivega dejanja izneverjenja v vseh njegovih oblikah obstoj skrbniškega razmerja, vendar glede na inkriminacijo očitanega kaznivega dejanja ni nujno, da je izdana odločba skrbstvenega organa, saj lahko obveznost skrbi za premoženje drugega izhaja tudi iz pravnega posla, tudi ustnega dogovora med strankama.

Čeprav je po razumljivem opisu dejanja v izreku sodbe jasno, da se je obdolženi izneveril K.H., je po drugi strani gotovo, da je le-ta obdolžencu izročal zgolj tisti denar, ki mu ga je za plačilo obdolženčevih storitev predhodno dala njegova mama S.H. Ker obdolženi denarja, nakazanega s strani sodišča ni vrnil K.H. in ne S.H., je nedvomno, da je bila slednja za ta denar prikrajšana ter v končnem s kaznivim dejanjem oškodovana (144. člen ZKP).

Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Ker (ne)obstoj kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje, o katerem pravdno sodišče ne more in ne sme odločati samo, je predmetni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil s pogodbo o zaposlitvi določene delovne obveznosti, obveznosti po 2., 4. in 29. členu Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj, ravnal pa je tudi v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Prav tako je pravilna ugotovitev, da imajo te tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri ogledih posameznih vozil priznaval, da je prišlo do poškodb posameznih delov vozil na parkiriščih po neznanih vozilih, kljub temu da je šlo za neobstoječe poškodbe, ki so bile narisane ali pa niso nastale na parkirišču in tudi ne po neznanem vozilu. S tem je toženo stranko spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je s. p. po izstavljenih računih za del

Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje ni odločilno, ali je storilec pridobil protipravno premoženjsko korist zase. Že v 23. poglavju, v katerega so umeščena kazniva dejanja zoper premoženje, je vrsta kaznivih dejanj, ki ne terjajo pridobitve premoženjske koristi le za storilca kaznivega dejanja samega, pač pa zadostuje, da s kaznivim dejanjem pridobi protipravno premoženjsko korist komu drugemu (npr. kazniva dejanje goljufije po členu 211 KZ-1, organiziranja denarnih verig in nedovoljeno prirejanje iger na srečo po členu 212 KZ-1, izsiljevanja po členu 213 KZ-1, oderuštva po členu 214 KZ-1, izneverjanja po členu 215 KZ-1). Tako se pokaže, da pritožnik s stališčem, da njegove vloge pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije (pri čemer sam v pritožbi priznava, da je od oškodovank prejel denarne zneske in jih po navodilih nadrejenih izročal nadrejenim), ker pri tem zase ni pridobil protipravne premoženjske koristi in zato njegovega kaznivega dejanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje zoper premoženje, ne more uspeti.

Po določbi tretjega odstavka 96. člena ZKP se v primeru ustavitve postopka zaradi umika obtožbe, obdolženec in oškodovanec kot tožilec lahko poravnata o svojih medsebojnih stroških. Na tej pravni podlagi bi zato sodišče prve stopnje glede medsebojnih stroškov (ne pa tudi stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih je sodišče vnaprej izplačalo iz proračuna), moralo odločiti v skladu s sklenjeno sodno poravnavo med strankama.

Za čas izvršitve trajajočih kaznivih dejanj velja namreč čas, ko je protipravno stanje prenehalo, in sicer tako v zvezi z zastaranjem kot tudi s storilčevo starostjo ter vprašanjem kateri zakon je treba uporabiti. Zagovorničina ugotovitev, da se je začelo kaznivo dejanje izvrševati v letu 2009, dokončalo pa v letu 2010 je sicer pravilna, vendar zaradi v 18. členu KZ-1 sprejete delavnostne teorije, po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal (storitev) ali bi moral delati (opustitev) ne glede na to, kdaj je nastala posledica, v obravnavani zadevi zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo, saj začne teči od izvršitve zadnjega dviga (transakcije), kar je v obravnavanem primeru od 23. 7. 2010 dalje, in glede na zastaralni rok 10 let, zastara 23. 7. 2020.

Glede na to, da je v dejstvenem opisu trditev, da je obtoženi dejanje storil kot skrbnik pomeni, da je bil tovrstni delikt (delicta propria) opredeljen v drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ in sedaj veljavnem tretjem odstavku 215. člena KZ-1 v zvezi s temeljnima oblikama, tega sedaj veljavnega kaznivega dejanja (prvi in drugi odstavek), zato KZ-1 ni dekriminiral po 1. 11. 2008 tistega ravnanja, ki ga stori skrbnik z zlorabo pooblastil, ko je zastopal premoženjske koristi varovane osebe.

Pritožnik pa tudi spregleda, da je senat sodišča prve stopnje že v sklepu I Ks 26642/2017 z dne 7. 1. 2019, ko je odločal o pritožbi zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika I Kpr 26642/2017 z dne 3. 12. 2018 v točki 4 obširno obrazložil, da je tožilstvo opisano obdolženkino ravnanje v času od 12. 12. 2007 do 16. 7. 2015, kljub temu, da je v vmesnem času, in sicer pred 1. 11. 2008 veljal Kazenski zakonik (v nadaljevanje KZ), pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Opisano izvršitveno ravnanje obdolženke za celotno navedeno časovno obdobje je namreč praktično povsem enako, saj je šlo za protipravno prilaščanje denarja, ki je bil obdolženki zaupan v zvezi z zaposlitvijo v občinski upravi O.T., kjer je bila obdolženka zadolžena za finančno računovodske zadeve in je neupravičeno opravljala nakazila denarnih sredstev s transakcijskega računa občine na svoje transakcijske račune in transakcijske račune drugih oseb v zneskih, razvidnih iz opisa dejanja v sklepu o preiskavi. Tudi pred uveljavitvijo KZ-1 je bilo opisano izvršitveno

Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino). Ker je tožnica vtoževala razliko nadomestila plače med plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker je bila plača pravilno obračunavana, tožnica ni bila dolžna pomislekov o takšnem načinu obračunavanja sporočiti direktorju tožene stranke. To

Opis dejanja iz zasebne tožbe obdolženki očita opustitev izvedbe konkretnih ukrepov v smeri odvračanja nastanka premoženjske škode zasebnemu tožilcu ter s tem opustitev postopanja v skladu z 109. člena ZZZDR, pri tem pa ne konkretizira njenega dolžnega ravnanja oziroma ne pove, kateri pa so bili tisti konkretni ukrepi, ki bi jih obdolžena za zaščito premoženjskih interesov zasebnega tožilca morala podvzeti. Njeno dolžno ravnanje bi moralo biti konkretizirano v samem opisu dejanja in za sklepčnost obtožbe ne zadošča, da je morebiti na ukrepe, ki naj bi jih opustila, mogoče sklepati iz obrazložitve obtožbe.

Neutemeljeno pritožba državne tožilke navaja, da je sodišče prve stopnje presojalo protislovne dokaze, za kar ni pristojno, saj tega ni storilo, temveč je na podlagi podatkov v spisu presojalo, ali je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, navedeno v zahtevi za opravo preiskave, pri tem pa je ocenilo vsebino zbranih dokazov, kar je nujno, saj sicer odločitve o tem, ali je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja podan ali ne, ni mogoče sprejeti.

Center za socialno delo, ki zastopa oškodovanko kot osebo, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je procesni udeleženec, ki sme opravljati procesna dejanja, ni pa upravičeni (subsidiarni) tožilec. Ali obstaja utemeljen sum kot dokazni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave, sodišče presodi le na podlagi zagovora osumljenca in zahtevi za preiskavo priloženega dokaznega gradiva, ne izvaja pa dokazov. Kadar iz zahteve za preiskavo izhaja utemeljen sum glede storitve kaznivega dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, se lahko zahteva za preiskavo šteje kot zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

Kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati z zatrjevanjem nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.