220. člen KZ

Glede na to, da je v dejstvenem opisu trditev, da je obtoženi dejanje storil kot skrbnik pomeni, da je bil tovrstni delikt (delicta propria) opredeljen v drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ in sedaj veljavnem tretjem odstavku 215. člena KZ-1 v zvezi s temeljnima oblikama, tega sedaj veljavnega kaznivega dejanja (prvi in drugi odstavek), zato KZ-1 ni dekriminiral po 1. 11. 2008 tistega ravnanja, ki ga stori skrbnik z zlorabo pooblastil, ko je zastopal premoženjske koristi varovane osebe.

Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

Ob primerjavi zakonskih znakov je mogoče ugotoviti, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ splošno v razmerju do drugih kaznivih dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Gre torej za kaznivo dejanje, ki se uporablja le subsidiarno. Izvršitvena ravnanja pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ se pojavljajo v treh oblikah. Izrabitev položaja je v tem, da storilec sicer ima pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe. Storilec prestopi meje svojih pravic tedaj, ko opravi dejanje, ki presega okvir njegovih pooblastil. Tretje izvršitveno ravnanje pa je, da storilec ne opravi svojih dolžnosti, ki bi jih glede na položaj moral storiti. Storilčevo početje pa mora biti povezano z njegovim položajem v gospodarski družbi, saj to kaznivo dejanje pomeni poslovno nezvestobo storilca do lastnika oziroma lastnikov družbe. Kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ je ožje in ga je možno storiti kot neizpolnjevanje dolžnosti ali kot zlorabo danega pooblastila. Pri neizpolnjevanju gre za opuščanje pogodbenih ali zakonskih dolžnosti, pri zlora

Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič, oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

Obsojenka ni mogla zlorabiti dano ji pooblastilo, ker je s smrtjo pooblastiteljice to prenehalo in zato od tega trenutka dalje ni mogla več zastopati premoženjskih koristi pokojne kot pooblaščenka.

Obseg kaznivosti je pri obeh zakonskih opisih enak in tudi kazen je v primeru zastopnika premoženjske koristi drugega pri kaznivem dejanju izneverjanja po 215. členu KZ-1 enako visoko predpisana. Različen je le nomotehnični pristop, ko je pri kaznivem dejanju zlorabe zaupanja po prvem (in ne drugem) odstavku 220. člena KZ zastopnikovo ravnanje inkriminirano v temeljni obliki, vendar z enakim kaznovalnim okvirjem kot tedaj, ko je postalo sestavni del kvalificirane oblike pri sedanjem kaznivem dejanju izneverjanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR mora vsebovati opis domnevnega kaznivega dejanja dovolj določno, pravna kvalifikacija dejanja pa je pridržana sodišču. V primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in s katero delavec hkrati tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko delodajalec za isto kršitev delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov. V odpovedi mora določno opisati delavčevo pogodbeno kršitev in navesti, da odpoveduje pogodbo iz obeh razlogov.

To, da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ne pomeni le, da mora slednji uveljavljane kršitve zakona konkretno opredeliti, ampak tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

Zloraba zaupanja je kot kaznivo dejanje iz 220. člena KZ od 1. 11. 2008 inkriminirano kot izneverjenje v 215. členu KZ-1. Za obravnavani primer pomembna razlika je le, da je bilo pritožnikovo dejanje prej del temeljnega kaznivega dejanja, sedaj pa je to njegova posebna – kvalificirana oblika, vendar še vedno z enakim kaznovalnim okvirjem.

Obdolžencema ni bila kršena pravica do obrambe kljub spremembi dela obtožbe, ko na obravnavi nista bila navzoča, saj je bila ta spremenjena delno v njuno korist, z znižanjem zneskov pridobljene premoženjske koristi, delno pa z konkretizacijo oškodovanca, za katerega je bilo vseskozi jasno kdo je in sta v to smer tudi podala zagovor. Pri vseh obdolžencema očitanih kaznivih dejanjjih pa izvedeni dokazi pokažejo, da so v njunih ravnanjih podani njihovi znaki.

Zavrnitev dokaznega predloga ob oceni, da je predlagani dokaz nepomemben za pravilno presojo zadeve.

V opisu obsojenčevega ravnanja so določno navedeni vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe zaupanja, saj je obsojenec kot odvetnik na podlagi pooblastila dosegel, da so bili zneski, namenjeni oškodovancu, nakazani na njegov račun, o nakazilih pa ga ni obvestil in tudi denarja ni izročil.

Obsojenec je s prodajo oškodovankinega stanovanja (zaradi poplačila lastnih dolgov) brez soglasja centra za socialno delo ravnal v nasprotju z oškodovankinimi koristmi, saj je s tem prekoračil oziroma zlorabil pooblastila, ki jih je imel kot oškodovankin začasni skrbnik na podlagi odločbe centra za socialno delo, s čimer je storil kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ.

Obsojenec kot odvetnik ni storil kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 2. in 1. odstavku 220. člena KZ, s tem ko je na podlagi pooblastila oškodovancev za zastopanje v pravdi vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave v pravdnem postopku prisojene odškodnine, ampak s tem ko ni izpolnil svoje dolžnosti in ko po nakazilu denarja na njegov žiro račun ni zagotovil svojih sredstev in ni oškodovancema plačal tistega, kar je bilo za njiju nakazano njemu.

Pravni standard "velika količina" uporablja KZ le pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 310. člena, sodišče pa mora v vsaki konkretni zadevi posebej ocenjevati, ali je temu pravnemu standardu zadoščeno. Opredelitev, ali gre za veliko količino orožja, je odvisna od njegovih specifičnih značilnosti. Zato bo v primeru, ko bo šlo za orožje, katerega nevarnost je večja, podana velika količina, ki je kot take ne bi bilo mogoče opredeliti, če bi šlo za enako količino manj nevarnega orožja.

Okoliščina, ali so bila nakazila klubu opravljena avgusta 1993 ali avgusta 1994, je dejansko vprašanje, ki ga po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost pravne opredelitve ugotovljenega dejanskega stanja, saj so vsi elementi očitanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 220. člena KZ, in sicer protipravno razpolaganje s klubskim premoženjem in pri tem zadržanje zneska 1.025.000,00 SIT, pravilno pravno opredeljeni kot kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po citiranem členu KZ.

Če obtožba ne zatrjuje višine premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem, pa tudi ne vsebine ponarejene listine v primerjavi s pristno, takšne obtožbe ni mogoče dokazno preizkusiti in je zato potrebno izdati oprostilno sodbo.