VDSS sodba Psp 639/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 1. 2008 in z dne 15. 5. 2008 ter se mu prizna (pravilno: se razvrsti v) I. kategorija invalidnosti od 16. 4. 2007 dalje. Obenem je sklenilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, zlasti dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o tem, ali je pri tožniku podana invalidnost v smislu 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je tožnik postavljen v neenakopraven položaj glede dokaznega postopka in glede možnosti, da predstavi dejanske in pravne argumente, kot je v odločbi št. Up 39/95 pojasnilo Ustavno sodišče RS. Določilo 2. odstavka 286. (pravilno: 287.) člena ZPP ne pomeni, da sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih lahko ravna samovoljno. Če bi bila mnenja invalidskih komisij I. stopnje korektna in zanesljiva, invalidska komisija II. stopnje sploh ne bi bila potrebna. Navaja, da je dokazni predlog utemeljil s tem, da so ustanove, ki so ugotavljale utemeljenost zahteve za I. kategorijo invalidnosti, ustanove tožene stranke, ki ocene delovne zmožnosti zato ne morejo podati popolnoma neodvisno in objektivno. Z izvedbo tega dokaznega predloga bi odpadlo tudi sklicevanje na upravni spis in na medicinsko dokumentacijo. Navaja, da mu je bil bolniški stalež prekinjen z dnem 16. 4. 2009, čeprav je osebna zdravnica predlagala podaljšanje bolniškega staleža, ker tožnik v tem obdobju ni bil sposoben delati. Delo zidarja je zelo naporno delo, ki ga tožnik ne more opravljati. Iz tega razloga je tudi bil v bolniškem staležu, njegovo stanje pa je vse čas enako in slabo. Ni mogoče, da se mu je stanje tako izboljšalo, da mu je za določeno obdobje bolniški stalež priznan, za določeno obdobje pa ne. Pritožbi je priložil tožnikovo pritožbo z dne 8. 11. 2009 vloženo na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga B3). Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi.

Tožnik v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 15. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 24. 1. 2008. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 8. 3. 1999 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu – vsa lažja dela, izmenoma sede in stoje, brez pogostega pripogibanja, brez opravka z bremeni nad 15 kg in v ugodnih klimatskih pogojih, v polnem delovnem času od 2. 3. 1999 dalje po določbah prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), je za odločitev v tem postopku bistvenega pomena vprašanje, ali je pri njem prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti.

Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona – torej po določbah ZPIZ, na podlagi 1. odstavka 397. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Uživalci pravic iz 1. odstavka tega člena, lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico po 1. odstavku 71. člena ZPIZ-1, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. Po določbi 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. ZPIZ-1 invalidnost razvršča v tri kategorije: I. ( 1. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1), II. (2. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1) in III. (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). Invalidnost I. kategorije, ki jo tožnik uveljavlja v tem postopku, je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je v dokazne namene zaslišalo tožnika in pridobilo pojasnilo tožnikovega lečečega specialista. V teh dokazih ter v razpoložljivi medicinski dokumentaciji in oceni delazmožnosti tožnika s strani izvedenskih organov toženca je imelo tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka in s tem za zaključek, da je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni razhajanj med razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter podanima izvedenskima mnenjema izvedenskih organov toženca, poleg tega pa sta skladni tudi ti podani izvedenski mnenji. Invalidska komisija I. stopnje dne 10. 1. 2008 na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in osebnega pregleda ni ugotovila bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zato je ocenila, da je tožnik še nadalje zmožen za drugo delo v polnem delovnem času. Skladno oceno je dne 7. 5. 2008 podala tudi invalidska komisija II. stopnje. Izvedenski mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje sta bili podani tudi v ustrezni sestavi specialistov ortopeda in internista kot specialista s področja tožnikovih težav in specialista medicine dela, prometa in športa. Podani izvedenski mnenji se ujemata tudi z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, s takšno oceno tožnikove delazmožnosti pa se je strinjal tudi lečeči ortoped. Iz razpoložljive medicinske dokumentacije pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tudi ni razvidno, da tožnik ne bi bil zmožen za delo z omejitvami v polnem delovnem času, oziroma da bi prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

Dejansko stanje je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov, zato drugih dokaznih predlogov ni bilo potrebno izvajati. Invalidska komisija je skladno z določbo 3. odstavka 261. člena ZPIZ-1 izvedenski organ zavoda (toženca), ki daje izvedenska mnenja o invalidnosti, kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci, le-to potrebno. Invalidska komisija poda svoje mnenje na podlagi določb Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/05 s spremembami - v nadaljevanju: Pravilnik), in sicer kot izvedenski organ (3. člen Pravilnika), ki je pri svojem delu dolžan spoštovati tako pravne predpise (14. člen Pravilnika), kakor tudi pravila stroke (15. člen Pravilnika). Mnenja invalidskih komisij sicer niso mnenja izvedenca, ki ga po določbi 243. člena ZPP postavi sodišče, vendar niso brez dokazne vrednosti. Predstavljajo listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Kot že obrazloženo, sta v konkretnem primeru izvedenski mnenji obeh invalidskih komisij skladni in se ne razhajata z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v smeri pristranskosti invalidskih komisij.

Tožnik tako v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 287. členom ZPP. Ta kršitev namreč ni podana, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Po določbi 1. odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), ki s sklepom odredi tudi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Izvedba predlaganega dokaza ne bi v ničemur pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, zato je sodišče prve stopnje ta predlog utemeljeno zavrnilo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zavrnitev dokaznega predloga pa samo po sebi tudi ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovilo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

Neutemeljeno in za ta postopek nerelevantno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik v bolniškem staležu. Predmet tega postopka je namreč invalidnost oziroma sprememba invalidnosti, to je trajna nezmožnost za delo. Bolniški stalež pa pomeni zgolj začasno nezmožnost za delo, torej nezmožnost za delo v določenem časovnem obdobju, in ga ugotavlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (81. in 82. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami). Zato je za odločitev v tej zadevi nerelevantna tudi pritožba zoper odločitev o bolniškem staležu na prilogi B3, ki sicer po 337. členu ZPP predstavlja tudi pritožbeno novoto, ki ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP krije sam.