397. člen ZPIZ-1

Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu niso izpolnjeni pogoji, določeni v prehodnih določbah ZPIZ-2, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Za priznanje omenjene pravice namreč niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2 ter po prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2.

Po stališču pritožbenega sodišča bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši, če gre za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status invalida (2. odst. 121. člena).

Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni utemeljen tožnikov zahtevek za prekvalifikacijo nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo v delno invalidsko pokojnino. Upoštevajoč ustavno odločitev obstoji le podlaga, da tožnik ohrani pravico do starega nadomestila v nespremenjeni višini in se mu zagotovi le nadaljnje izplačevanje tega zneska. Določilo 121. člena ZPIZ-2G pa ne daje podlage za priznanje nove pravice nadomestila z ohranitvijo ugodnejše višine v znesku, kot to zahteva tožnik. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene. Sodišče je pravilno izpostavilo, da v tožnikovi zadevi ni šlo za ravnanje organa z namenom škodovanja tožniku. Nepravilna in v sodnem postopku spremenjena odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila, pa sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta.

ZPIZ-2G v določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G. Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.

Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo. Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral. Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljal

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je v obravnavani zadevi terjatev verjetno izkazana. V sporu o glavni stvari zaradi presoje zakonitosti upravnih odločb o odmerjeni delni invalidski pokojnini je postopek po 156. členu Ustave RS prekinjen in vložena zahteva za ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1. Upoštevaje tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kranjc proti Sloveniji je bilo ugotovljeno, da je med drugim kršena tožnikova pravica do prejemkov iz socialnega zavarovanja na način, ki je povzročil oslabitev bistva njegovih pravic.

Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

Ne glede na to, da je ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki je višje od delne invalidske pokojnine, saj so bili pogoji za pridobitev in odmero tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev in odmero delne invalidske pokojnine v ZPIZ-1, je izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013 zakonito ustavljeno, ker se tožniku že od 22. 1. 2013 dalje izplačuje pravnomočno odmerjena delna invalidska pokojnina.

Ker je tožnica izrecno uveljavljala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, revident pa je odločil v tem okviru, in je tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti revidentu, da glede na njen predlog oziroma tožbo ugotavlja, ali bi ji morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92. ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.

Tožnica (invalidka III. kategorije) je še vedno zmožna opravljati drugo delo z določenimi omejitvami, zato pri njej ni mogoče ugotoviti izgube delazmožnosti.

Zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine je tožnik vložil v času veljavnosti ZPIZ-1. O tej pravici tožena stranka do izdaje izpodbijanih odločb ni odločala. V času vložitve zahteve se določbe ZPIZ/92 niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato določbe ZPIZ/92 ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o navedeni pravici iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. Ugotovljena (preostala) delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela s polovičnim delovnim časom je dejanska okoliščina, ki je bila podlaga za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, tej pa vsebinsko ustreza zmanjšana delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1. V takem primeru ima tožnik (samozaposleni) pravico do delne invalidske pokojnine.

Po prvem odstavku 397. čl. ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1. Ker v obravnavanem primeru iz dokaznega postopka izhaja, da še ni pravnomočno odločeno o tem, ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in od kdaj, ni mogoče odločiti o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine.

V skladu s 163. členom ZPIZ-1 pridobljene pravice na podlagi invalidnosti trajajo dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic določene s tem zakonom. Tožniku (invalidu III. kategorije) ni bila samo priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 1. 1. 2011 dalje, temveč je tožena stranka tožniku tudi priznala pravico do nadomestila za invalidnost in tako realizirala samo dajatev iz priznane pravice do premestitve na drugo delovno mesto. S tem je odpadla pravna podlaga, da bi se tožniku še nadalje izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu na podlagi priznane pravice do nadomestila plače za čas čakanja od 23. 10. 2006 dalje, in je tako tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 27. 1. 2011, saj mu je z 28. 1. 2011 dalje toženka priznala pravico do nadomestila za invalidnost.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.

Tožnik je pri tožencu v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92, ki je ZPIZ-1 ne ureja več, kar je toženec z izpodbijano odločbo zavrnil. Ker toženec o nadomestilu za invalidnost po ZPIZ-1 ni odločal, je sodišče izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu, da odloči o nadomestilu za invalidnost.

Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.

Ker je revident pridobil pravico do premestitve po določbi ZPIZ-1 zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, mu je bilo pravilno priznano nadomestilo za invalidnost v skladu ZPIZ-1, ki je veljal ob spremembi invalidnosti.

Določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da gre celoten čas trajanja postopka pred organi tožene stranke o spremembi invalidnosti in o denarnih pravicah na podlagi spremenjene invalidnosti v breme zavarovanca, tako da bi ta ostal brez predhodno pravnomočno priznane pravice (oziroma brez izplačil na podlagi predhodno priznane pravice) še preden je o novi oziroma dodatni pravici dokončno odločeno, oziroma preden odločba o novi denarni pravici nadomesti predhodno pravnomočno odločbo o podobni denarni pravici.