71. člen ZPIZ-1

Podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je podana v 71. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da zavarovanec, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, pridobi nove pravice, če se že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela in če izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene z zakonom za pridobitev nove pravice. Glede na dejanske ugotovitve, da pri tožeči stranki ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja v primerjavi s stanjem v letu 2008, kar bi lahko narekovalo spremembo invalidnosti, je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka. Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.

Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu dodatnih omejitev pri delu, vendar ne do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki naj bo pretežno sedeče, brez vsiljenega ritma, z začetkom med 9. in 10. uro dopoldan, brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.

Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kate

Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.

Skladna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od določenega dne dalje in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da dela z omejitvami ne bi bil več zmožen opravljati v polnem delovnem času. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.

Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja po dokončnosti izpodbijane odločbe je lahko le predmet novega postopka pri tožencu.

Neutemeljen je očitek, da je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 71. člena ZPIZ-1, ker tožnice ni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Ob ugotovitvi, da pri tožnici v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela in da je pri tožnici še naprej podana III. kategorija invalidnosti, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za priznanje novih pravic iz naslova nove invalidnosti.

Morebitnih sprememb zdravstvenega stanja v času po izdaji upravnih odločb, v tem sporu ni možno upoštevati, saj sodišče presoja tisto dejansko stanje, ki je bilo v času odločanja upravnega organa. Morebitne spremembe v zdravstvenem stanju bo tožena stranka lahko upoštevala v novem postopku, ki ga je tožnica že sprožila. Ob ugotovitvi, da pri tožnici do izdaje odločbe tožene stranke z dne 26. 7. 2010 ni prišlo do poslabšanja ugotovljene invalidnosti in da tudi ni nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, in za njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s polovico polnega delovnega časa od 6. 9. 2007 dalje. Pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi prišlo do nadaljnjega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma poslabšanja invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnilo.

Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Tožnica že ima status invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je astrologinja, s polovico polnega delovnega časa. Zato je potrebno ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo tudi do nove invalidnosti, kakor je to določeno v 71. členu ZPIZ-1. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma ali je nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tožnici je od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, saj je tožnica ob skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu s stvarnimi omejitvami. Pri tožnici ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, je še vedno v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja zmožen za drugo ustrezno delo z omejitvami. Pri tožniku tako ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo ugotovitev novega primera invalidnosti v smislu vtoževane časovne razbremenitve pri delu (skrajšani delovni čas 4 ure dnevno).

Pri drugi tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne nezmožnosti za delo. Zato tožbeni zahtevek, da se druga tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Posledice po zlomu reber in ključnice, bolečine psihogenega izvora, ponavljajoča se depresivna motnja v zmerni obliki brez psihotičnih simptomov, somatoformna in osebnostna motenost v funkcijskem statusu tožnice ne pomenijo tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ne bi bilo več preostale delovne zmožnosti za delo čistilke v polovičnem delovnem času. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnikovim doslej ugotovljenim omejitvam pri delu potrebno dodati še omejitev nočnega dela. Takšna dodatna omejitev pri delu predstavlja spremembo v okviru invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1 in podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožba zato pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno dodalo novo omejitev k izpodbijani odločbi toženca, ne da bi odločilo o novi invalidnosti oziroma o spremembi v stanju invalidnosti in o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja v zvezi z izpodbijanima odločbama toženca, ki sta predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku namreč izvedenski organi niso ugotovili popolne nezmožnosti za delo v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156.

Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti. Pri njem ni bilo ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi poleg siceršnjih omejitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovale še časovno razbremenitev 4 ure dnevno. Zato tožnikov zahtevek za skrajšanje delovnega časa na 4 ure dnevno ni utemeljen.

S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.