261. člen ZPIZ-1

Glede na definicijo svojega poklica, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1, se pri tožnici šteje za svoj poklic delo, ki ga je opravljala nazadnje, preden je bila spoznana za delovnega invalida III. kategorije, torej delo šolski pedagog in učiteljica geografije, za kar ima tudi izobrazbo, saj je po poklicu univerzitetna diplomirana pedagoginja in geografinja. Za njen poklic pa se štejejo tudi vsa dela, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, torej dela v okviru delokroga pedagoginje in geografinje in vsa dela, na katerih je pridobila dodatno usposobljenost in delovne izkušnje tekom zaposlitve. Pogoj za pridobitev poklicne rehabilitacije je ugotovljena II. kategorija invalidnosti. Ta je po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Ker takšnega stanja sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo, je sklicevanje pritožbe na mnenje izvedenke glede rehabilitacije neutemeljeno. Tožnica je tekom postopka uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage

Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Le splošno nasprotovanje mnenju invalidske komisije, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva izvedbe dokaza s sodnim izvedencem. Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro, kakor je bila pri njemu ugotovljena v predsodnem postopku. Izguba sluha po Fowlerju 15,6 % ne predstavlja telesne okvare, saj bi morala izguba sluha znašati najmanj 60 %, kakor to določa Seznam TO. Prav tako ni mogoče opredeliti kot telesno okvaro, kile v steni trebušne votline, saj ne gre za telesno okvaro, ki je bila kot takšna opredeljena v Seznamu TO. Enako velja za kronični lumbalni sindrom, otežen predklon, težko premikanje in hojo s pomočjo bergel in počeno mišico, ki drži abdomen. Zato tožnikov zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 70 % telesno okvaro, ni utemeljen.

Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti I. kategorije in tudi ne invalidnosti II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let.

Glede vzroka nastanka invalidnosti izvedenski organ ugotavlja, da gre za degenerativne spremembe, kar pomeni, da je vzrok nastanka invalidnosti bolezen. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen, ni utemeljen.

Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Ločiti je treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od zakrivljenih nezakonitih ravnanj, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi – da je torej protipravno.

Glede na to, da je bil delavec invalid III. kategorije, mu je bilo potrebno najti primerno delavno mesto, o njegovi ustreznosti pa mnenje podaja invalidska komisija kot izvedenski organ. Ker je tožena stranka takšno mnenje dobila šele 20. 2. 2009, je delavca utemeljeno zaposlila šele 23. 2. 2009, zato ne more odgovarjati za škodo, ki je nastala tožeči stranki z izplačilom plač in prispevkov za meseca januar in februar 2009.

Iz izvedenskih mnenj invalidskih komisij, med katerimi ni razhajanj, in ki se ne razhajajo z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ne izhaja, da bi bila pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je voznik avtobusa, je pa s polnim delovnim časom zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zato neutemeljen.

Zaradi neskladij med mnenji različnih medicinskih strokovnjakov mora sodišče za razjasnitev dejstev v zvezi s tožnikovo izgubo delovne zmožnosti ali preostalo delovno zmožnostjo izvesti dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.

Ker sistem invalidskih komisij (I. in II. stopnje) omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev za ugotovitev invalidnosti vse do izdaje dokončne odločbe, gre za posebnost v primerjavi z odločanjem po ZUP, na podredno uporabo katerega sicer napotuje 249. člen ZPIZ-1. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP.

Pri tožniku so diagnostični postopki in zdravljenje še vedno v teku, tako pri njem še ne gre za zdravstveno stanje, ki bi bilo dokončno in bi pomenilo popolno izgubo delovne zmožnosti. Iz tega razloga njegova zahteva za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljena.

Niti invalidski komisiji niti oba sodna izvedenca, ki ju je določilo sodišče prve stopnje, z oceno medicinske dokumentacije, priloženih izvidov in osebnega pregleda tožnice pri tožnici v razmerju do njenega osnovnega poklica proizvodne delavke kot tudi do dela prodajalke (za katero se je tožnica priučila) niso ugotovili zmanjšanja delovne zmožnosti v takšnem obsegu, da bi bilo tožnico mogoče razvrstiti v katero koli kategorijo invalidnosti. Zato je njen zahtevek za odpravo odločb toženke in za priznanje pravic na podlagi invalidnosti neutemeljen.

Pri tožnici je sicer ugotovljena invalidnost, ker za svoje delo ni več zmožna, ni pa ugotovljena telesna okvara po veljavnem Sporazumu o seznamu telesnih okvar. Iz tega razloga njen zahtevek, da se odpravita odločbi toženca in da se ji prizna pravica do invalidnine, ni utemeljen.

Ker tožnici absolventski staž po 26. letu starosti ni bil podaljšan zaradi zdravstvenih razlogov in ker ni bilo ugotovljeno, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo, ji ni mogoče priznati pravice do nadaljnjega oziroma trajnega prejemanja družinske pokojnine.

Ker tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo pred smrtjo uživalca invalidske pokojnine, ampak je bilo tedaj za njene zdravstvene težave še predvideno nadaljnje zdravljenje, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Ker so bile tako ortopedske kot internistične tožnikove težave ocenjene po specialistih, članih invalidskih komisij, ki so svoje mnenje podali na podlagi osebnega pregleda in ob upoštevanju celotne zbrane dokumentacije o zdravljenju tožnika, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da ne bo ugodilo dodatnemu dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, pravilna.

V postopku za uveljavljanje pravic pri toženi stranki imajo pomembno vlogo izvedenski organi (261. člen ZPIZ-1). Tako sistem invalidskih komisij (I. in II. stopnje) omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev vse do izdaje dokončne odločbe. Gre za posebnost v primerjavi z odločanjem po ZUP na podredno uporabo katerega sicer napotuje 249. člen ZPIZ-1.

V sodnem postopku sicer mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, torej izvedenskih organov zavoda, ki je ena od strank v postopku, ne predstavljajo izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Kljub temu pa mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo enega od dokazov za ugotavljanje zmožnosti zavarovanca za opravljanje organiziranega pridobitnega dela oziroma njegove preostale delovne zmožnosti. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sta tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje pri podaji mnenja upoštevali vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, predvsem napotke specialista nevrologa (zaradi tožnikove prebolele nevroborelioze) ter bili tudi ustrezno sestavljeni. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnik dvomi v pravilnost mnenj invalidskih komisij, iz razlogov, ker sta organa v sestavi tožene stranke, ne more biti zadostni razlog za izvedbo dokaza z izvedencem.

Čeprav tožnica v tožbi ni posebej predlagala izvedbe dodatnih dokazov, bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so podana nasprotja med mnenjem osebne zdravnice in mnenjem izvedenskih organov tožene stranke, izvesti dodatne dokaze, predvsem dokaz z določitvijo sodnega izvedenca. Šele na tej podlagi bi ugotovilo vsa dejstva, da bi lahko odločilo o upravičenosti tožnice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pri tožnik so prisotne le težave (bolečine), ki jih je mogoče lajšati z zdravili in ukrepi medicinske rehabilitacije. Takšne težave ne utemeljujejo zaključka, da je tožnik onemogočen oziroma omejen pri opravljanju pridobitnega dela, zato njegov zahtevek za ugotovitev invalidnosti in priznanje pravic iz tega naslova ni utemeljen.