VSL sodba in sklep I Cp 5391/2007

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnjen odškodninski zahtevek prve tožnice (5.690,81 EUR) ter glede stroškov postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

:

Pogodba o preužitku, ki sta jo sklenila prva tožnica in toženec kot njen oče je bila zaradi spremenjenih razmer sodno razvezana. V tej pravdi tožeča stranka uveljavlja kondikcijski in odškodninski zahtevek, ki sta posledica razvezane pogodbe. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Delno je ugodilo le odškodninskemu zahtevku tožnice in sicer za 22,62 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožečo stranko je zavezalo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.584,57 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Pritožba se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, češ da tožeča stranka v svojih navedbah o tem, koliko naj bi delala, pretirava. To pa ne pomeni, navaja dalje pritožba, da tožnica pogodbenih obveznosti sploh ni izvrševala in da na drugi strani ni nikakršne koristi. Pritožba opozarja, da je tožena stranka v tej pravdi podala le pavšalen ugovor, češ da tožnica v tem obdobju ni delala nič več in nič drugače kot pred sklenitvijo same pogodbe. Pri tem pritožba opozarja na pomembno pravno razliko, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zanemarilo: od trenutka sklenitve pogodbe dalje namreč dela ni več mogoče vrednotiti kot moralno obveznost otroka do roditelja, pač pa kot izpolnjevanje pogodbene obveznosti. Tožena stranka ni ugovarjala, da pogodbena obveznost sploh ne bi bila izpolnjevana. Sporno je le število opravljenih ur in višina plačila za to delo, kot osnova za ugotovitev neupravičene koristi.

Pritožba nadalje napade očitek iz sodbe, da naj bi si skušala pridobiti ogromno premoženjsko korist na račun toženca. Tak očitek je povsem neutemeljen in neprimeren za sojenje v tej pravdi. To pa je bil razlog, da je sodišče tožničino izpovedbo a priori ovrglo in diskreditiralo.

Dalje pritožba govori o gospodinjskih delih. Izkustveno naj bi bilo povsem utemeljeno, da je tožnico ob svojih pogodbeno dogovorjenih 14-dnevnih obiskih tistega dne, ko je prišla k očetu, imela polne roke gospodinjskega dela. V to je všteto pospravljanje, čiščenje, pranje, likanje, kuhanje in gospodarska dela kot na primer dela na vrtu, popravila po hiši in podobno. Tožeča stranka je pričakovala, da se bo sodišče do vsega tega vsaj opredelilo. Če pa je sodišče menilo, da po načelu proste presoje tega ne more oceniti, bi bilo v okviru določb 285. čl. ZPP dolžno tožečo stranko na to opozoriti in jo pozvati k dopolnitvi dokazne podlage. Opustitev takšnega ravnanja je privedla do napačne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na celoten potek pravde pritožba še vedno meni, da je bil njen zahtevek za izločitev sodnika v celoti utemeljen.

Pritožba dalje napada tudi odločitev sodišča glede zavrnitvenega dela odškodninskega zahtevka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo pravo, ko je zavzelo stališče, da bi bila tožeča stranka upravičena uveljavljati odškodninski zahtevek, če bi bila sama pogodbi nezvesta stranka. Opozarja, da pogodba ni bila razvezana zaradi pogodbene nezvestobe, ampak zaradi spremenjenih razmer, ki so otežile ali onemogočile izvrševanje pogodbe. Razlogi so najmanj deljeni, v kakšnem razmerju so deljeni, pa je stvar sodne presoje, ki je sodišče ni opravilo. 5. odst. 133. čl. ZOR govori o pravičnem delu škode. Sodišče je zahtevalo izključno odškodninsko odgovornost, tudi krivdno, pri tem pa spregledalo, da gre za izjemo in po pravni teoriji za odškodninsko zavezo posebne narave. Tožnika J.G. o njegovi terjatvi sodišče ni niti zaslišalo.

Nazadnje pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo z njene strani ponujene dokaze. Gre za dokaze (F.K., D.K., H. T., dr. L.K. in T.G.), ki jih je sodišče napačno razumelo predvsem kot dokaz z višino terjatve. Te priče so bile predlagane v dokaz, da so bila dela, ki jih je tožnica navedla v svojem seznamu, dejansko opravljena. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je tožnici vzelo možnost dokazovanja. Tudi sicer pa pritožba sodišču očita, da ni napravilo dokazne ocene dokazov, predvsem tistih, ki so bili izvedeni pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba prve tožnice je delno utemeljena, pritožba drugega tožnika pa ni utemeljena.

Pogodba o preužitku, ki sta jo sklenila prva tožnica kot preužitna zavezanka in toženec kot preužitni upravičenec, je bila sodno razvezana zaradi spremenjenih razmer. Te so se namreč spremenile, ker se je toženec (oče prve tožnice) poročil. Odnosi med pogodbenima strankama so se zaradi te nove okoliščine poslabšali do te mere, da bi nadaljnje izvrševanje pogodbe o preužitku več ne ustrezalo izrazito zaupni naravi te vrste pogodbe. Zahtevka prve tožnice temeljita na dveh pravnih podlagah, namenjenih (tudi) reševanju pravnih posledic razveze zaradi spremenjenih razmer.

Glede odškodninskega zahtevka:

V specialnem odškodninskem pravilu iz petega odstavka 133. člena ZOR, je predvideno, da sodišče, če izreče razvezo zaradi spremenjenih razmer, naloži na zahtevo druge stranke, ki je razvezo zahtevala, naj povrne drugi stranki pravičen del škode, ki jo ima zaradi tega. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dela zahtevka utemeljilo s tem, da bi morali biti za njegovo uspešnost kumulativno izpolnjeni vsi običajni elementi odškodninskega delikta. V obravnavani zadevi pa naj bi bili razlogi, ki so privedli do razveze pogodbe, podani na obeh pogodbenih straneh. Ker odgovornosti za spremenjene razmere ni mogoče naprtiti zgolj toženi stranki, tožeča stranka po stališču sodišča prve stopnje do odškodnine ni upravičena. Takšno stališče je materialnopravno napačno.

Pomen določbe petega odstavka ni v tem, da bi povzemala splošna odškodninska pravila, ki tako ali tako veljajo v vsakem primeru. Gre za posebno določbo, ki ureja poseben položaj, kadar se pogodba razveže zaradi spremenjenih razmer. Ravno zato, ker za spremenjene razmere ni odgovorna nobena od strank, je primerno, da se riziko porazdeli (1). Odškodninska zaveza je v tem primeru objektivne narave (2). Pravičen del škode pomeni, da ne gre za običajen odškodninski zahtevek iz pogodbene odškodninske odgovornosti, pri katerem je oškodovanec upravičen do povrnitve celotne navadne škode in predvidljivega izgubljenega dobička(3). Bistvo in posebnost te specialne ureditve je torej najprej v tem, da gre za enega izmed posebnih primerov objektivne odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 154. člena ZOR), dalje pa tudi v tem, da je namen pravična porazdelitev škodnih učinkov razvezane pogodbe. Vsi stroški (in morebitna druga škoda), ki so nastali, namreč od razveze pogodbe dalje več ne služijo v korist pogodbe, marveč predstavljajo le še golo zmanjšanje premoženja. Vse povedano pa ne pomeni, da je treba med stranki porazdeliti vsakršno škodo, ki je nastala eni strani. Obstajati mora adekvatna vzročna povezava med pogodbenim razmerjem in nastalo škodo.

Tožeča stranka je v okviru odškodninskega dela tožbenega zahtevka uveljavljala naslednjo škodo: pogodbeni stroški za sklenitev pogodbe po odvetniku in za notarske storitve, škoda zaradi odmere katastrskega dohodka, škoda iz naslova prevozov, škoda v zvezi s prodajo delnic KRKG (navadna škoda v zvezi s stroški in izgubljen dobiček zaradi nižje prodajne cene). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, katera izmed uveljavljanih škodnih postavk je v adekvatni vzročni povezavi z razvezanim pogodbenim razmerjem, kakor tudi ne z vprašanjem pravične porazdelitve škode med pogodbeni stranki.

Vse navedeno velja le glede prve tožnice, kajti le ona je bila stranka pogodbe o preužitku, ne pa tudi drugi tožnik. Tako se tudi pravne posledice razveze pogodbe zaradi spremenjenih razmer lahko nanašajo le na pogodbeni stranki ter je na podlagi petega odstavka 133. člena ZOR le prva tožnica tista, ki je legitimirana zahtevati pravično porazdelitev nastale škode. Res je sicer, da sta tožnica in tožnik zakonca. Prav tako je res, da je pogodba o preužitku odplačna pogodba ter da bi pogodbena odmena , ki bi jo dobila tožnica kot pogodbenica, spadalo v skupno premoženje zakoncev. Vendar pa to še ne pomeni, da zato proti tretjim zakonca nastopata kot enoten pravni subjekt. Zgolj za primer: tudi dohodki iz delovnega razmerja (se pravi: plača) spadajo v skupno premoženje zakoncev, a zaradi tega en zakonec z delodajalcem drugega zakonca ni v nikakršnem pravnem razmerju. Razlaga drugega odstavka 56. člena ZZZDR, za kakršno se zavzema tožeča stranka, je zato preširoka. Pogodbena obveznost enega zakonca namreč po splošnih predpisih ne obremenjuje tudi drugega zakonca niti ni ta pogodbena obveznost nastala v zvezi s skupnim premoženjem (nastanek skupnega premoženja bi bila le posledica izvrševanja pogodbe) in prav tako ne gre za obveznosti v zvezi s tekočimi potrebami družine.

Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava se tako nanaša le na prvo tožnico, za drugega tožnika pa velja, kar je odločilo sodišče prve stopnje: odškodnino bi lahko uveljavljal le tako, da bi svoj zahtevek oprl na trditveno podlago, iz katere bi izhajali vsi elementi civilnega delikta.

Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi katere je ostalo dejansko stanje (tisto, ki je relevantno z vidika konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz petega odstavka 133. člena ZOR) nepopolno ugotovljeno, sodbo v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek prve tožnice, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz zgornje obrazložitve.

Glede kondikcijskega zahtevka:

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kondikcijski zahtevek obravnavalo na napačni pravni podlagi, ko se je opiralo na določbo 132. člena ZOR. Ta določba je namreč umeščena med pravila, ki urejajo razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Ker tudi 133. člen ZOR posebnih določb, ki bi urejale kondikcijske zahtevke, nima, veljajo splošna pravila o neupravičeni pridobitvi (4). Kondikcijski zahtevek je treba torej presojati v skladu s četrtim odstavkom 210. člena ZOR v povezavi z določbami 211. do 219. člena ZOR, ki konkretizirajo posamezna pravila vračanja. Pravilo ureja primer, ko nekdo nekaj prejme glede na izjalovljeno pravno podlago. Tak primer je tudi razvezana pogodba (condictio ob causam finitam)(5). Ne glede na to, pa z odločitvijo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Ugotovljena dejstva namreč tudi ob uporabi zgoraj navedene pravne podlage, ne utemeljujejo kondikcijskega zahtevka.

V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je tožnica k tožencu (očetu) hodila vsaj približno vsakih štirinajst dni. Prav tako ni bilo sporno, da je tedaj očetu tudi pomagala, da je skuhala kosila zanj in za svojo družino, da so nato skupaj pojedli, da je tedaj tudi pometla in pospravila za seboj ter tudi to, da je njen mož zunaj postoril kaj fizičnega. Tožeča stranka je sicer zatrjevala večji obseg del, a je v postopku pred sodiščem prve stopnje propadla. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja napada tudi v pritožbi, ob tem pa uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka – a o vsem tem kasneje. Najprej se zastavlja pravno vprašanje – ali lahko preužitni zavezanec po razvezi pogodbe uveljavlja kondikcijski zahtevek za dela, ki jih je opravil, pa ta bistveno ne presegajo okvirov(6) običajne pomoči, ki jo otroci nudijo staršem. Odgovor na to vprašanje je po stališču pritožbenega sodišča negativen. Takšen kondikcijski zahtevek bi nasprotoval moralnim načelom do te mere, da bi predstavljal kršitev načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). To načelo se na ravni pravnih pravil uresničuje tudi skozi določbo 213. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost.

Pomoč v ožji in širši družinski skupnosti temelji na naravi takšne skupnosti. Vezi so družinske ter segajo daleč v otrokovo otroštvo, vse do njegovega rojstva. V takšni skupnosti veljajo določena običajna in moralna pravila, ki jih ni treba posebej kodificirati, pa se vseeno uresničujejo. Prav v tem je moč moralnih in običajnih pravil. Vezi, ki se med člani družine praviloma stkejo, so povsem drugačnega izvora in drugačne narave kot vezi med npr. poslovnimi partnerji, kjer prevladuje poslovni interes. Med člani družini zato običajno ni obračunavanja, koliko je kdo nasproti drugemu dal ali storil. Tako tudi ni vračila za tisto, kar bi nekdo dal ali storil več od drugega, pa četudi se skupnost kasneje razdre. Storitve in dajatve, ki predstavljajo pomoč znotraj družine, se tako nahajajo zunaj sfere kvazikontraktnega prava in še toliko bolj zunaj sfere konkraktnega prava. Tisto, kar ureja družinsko pravo, je le minimum – v skladu z načelom, da je pravo minimum morale (kolikor sta v obsegu minimuma pravo in morala istovetna)(7). Na primer: zaradi varstva koristi mladoletnih otrok so tako podrobneje urejene predvsem posamezne prvine izvrševanja roditeljske pravice, v razmerju polnoletnih otrok do staršev pa je tisti minimum morale, ki je tudi pravno urejen, podan v 124. členu ZZZDR, ki določa obveznost polnoletnega otroka, da preživlja svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti(8). To pravilo predstavlja torej le minimum moralnih in običajnih pravil, ki sicer veljajo med člani družinske skupnosti.

Življenjske vezi med tožnico kot hčerko in tožencem kot očetom v obravnavani zadevi po prepričanju pritožbenega sodišča, so bile docela v okviru običajnih odnosov med hčerko in njeno družino na eni in očetom na drugi strani. Obseg in vrsta dejanj, s katerimi posamezen družinski član prispeva k ustvarjanju družinskih vezi, je odvisen od konkretnega položaja. Ta je bil v obravnavani zadevi pač tak, da je oče živel v gospodinjstvu sam (imel pa je sicer tudi prijateljico) ter da ga je na štirinajst dni obiskovala tožnica z družino. To, da je ob tej priliki tožnica skuhala kosilo za vse, je povsem skladno s konkretnim položajem in se ujema z običajno naravo družinskih vezi. Enako velja za vse ostalo, kar je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Res je, da so se tožničine obveznosti iz pogodbe o preužitku s takšnim ravnanjem delno prekrivale, a to še ne pomeni, da je takšen družinski stik zaradi tega izgubil svojo prvotno (večplastno in z moralo nabito) naravo. Takšen zaključek je še bolj prepričljiv ob dejstvu, da se s samo sklenitvijo pogodbe o preužitku ni nič spremenilo.

Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno tezo, da se od trenutka sklenitve pogodbe dalje tožničinega ravnanja več ne more vrednotiti kot moralno obveznost do roditelja, pač pa kot izpolnjevanje pogodbene obveznosti. Takšna teza bi veljala, če bi tožničino ravnanje bistveno presegalo običajen okvir odnosov v družini. Tega pa za obiske na štirinajst dni v obdobju slabega leta (z vsem, kar je ob tem postorila) ni mogoče reči. Kondikcijski zahtevek, s katerim bi sedaj zahtevala denarno odmeno za tisto, kar je bilo storjeno ob obiskih očeta, bi zato nasprotoval določbi 213. člena ZOR. Tožbeni zahtevek je bil tako materialnopravno pravilno zavrnjen.

Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta pritožbeni razlog opira predvsem na to, da naj bi bilo „izkustveno povsem utemeljeno, da je tožnica ob svojih pogodbeno dogovorjenih 14-dnevnih obiskih tistega dne, ko je prišla k očetu imela polne roke gospodinjskega dela. V to je všteto pospravljanje, čiščenje, pranje, likanje, kuhanje in gospodarska dela kot na primer dela na vrtu, popravila po hiši in podobno.“ Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tak opis pretiran. Tožnici ni verjelo, nasprotna stranka in zaslišana priča pa sta povedali drugače. Odločilnega pomena je bilo predvsem ugotovljeno dejstvo, da je imel oče tedaj tudi žensko prijateljico (priča Z.), povsem pri močeh pa je bil tudi sam ter da takšnega obsega pomoči enostavno ni potreboval. Drugi vir pritožbenega napada na ugotovljeno dejansko stanje pa je dokazna ocena, iz katere sledi, da sodišče tožnice ni štelo za verodostojno. Tak dokazni zaključek sodišča prve stopnje je temeljil na oceni vseh nasprotujočih si dokazov, na podlagi neposrednega vtisa ter na podlagi dejstva, da je tožnica v nasprotju z resničnim stanjem v drugi pravdni zadevi trdila, da je očetu posodila 50.000 DEM, čeprav jih je v resnici le 20.000. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče prepričala. Uveljavljan pritožbeni razlog ni podan.

Prav tako pa ni podan niti v pritožbi zatrjevan razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Res je sicer v obrazložitvi dokaznega predloga z zaslišanje prič navedeno (glej zapisnik z glavne obravnave 18.10.2006, l. št. 21), da se ti dokazi predlagajo „tako o temelju tožb. zahtevka kot tudi o višini zahtevka“, vendar pa vsebinska substanciranost dokaznih predlogov ni takšna, da bi mogla obetati dejanske ugotovitve, po katerih bi bil obseg tožničinih del takšen, da bi presegal običajen odnos med starši in otroci. Vsebinska substanciranost dokaznih predlogov se tako nanaša le na višino zahtevka (na vrednost ure posamezne vrste dela). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je dokazne predloge zavrnilo. Tudi ta pritožbeni razlog torej ni podan.

Pritožba tožnice proti zavrnitvi kondikcijskega zahtevka je tako neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožba drugega tožnika. Kot je bilo že pojasnjeno, drugi tožnik ni bil stranka pogodbe in tako tudi ne more biti aktivno legitimiran za zahtevek na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR. Kakšne druge podlage pa tožba niti ne ponudi.

Pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na zavrnitev kondikcijskega zahtevka in pritožbo drugotožnika v celoti je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP). Podani namreč niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek prve tožnice, je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (četrti odstavek 163. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zaradi katerih bi zadevo vrnilo pred drugega sodnika. Gre za izjemo (356. člen ZPP), za katero morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi (največkrat bodo to razlogi hitrosti in ekonomičnosti postopka). Takšnih razlogov v obravnavani zadevi zaenkrat ni videti.

-----------------

(1) Prim. S. Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 1978, str. 137.

(2) Ibidem.

(3) Tako: M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 607.

(4) Prim. M. Dolenc, nav. delo, str. 607.

(5) Prim. A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 46.

(6) Ta okvir je razmeroma širok oz. raztegljiv, bistveno zanj pa je, da gre za normalne odnose v širši družini, kamor spada tudi medsebojna pomoč in ki v bistvenem ne spreminjajo ustroja posameznikovega življenja.

(7) Glej: M. Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 2007, 3. izdaja, str. 337.

(8) Omejitev iz drugega odstavka istega člena (po kateri polnoletnemu otroku ni treba izpolnjevati preživninske obveznosti do starša, ki je tudi sam iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval do njega) jasno kaže na izrazito večplasten in z moralo nabit izvor družinskih razmerij.