VSM sklep I Cp 727/2011

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in oba podrejena tožbena zahtevka. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnika) je s primarnim zahtevala ugotovitev, da je bila menjalna pogodba iz leta 1989, sklenjena s H., o menjavi parc. št. 460 in 460/1, za parc. št. 108/2, 109 in 142/4, razvezana po krivdi tožene stranke (v nadaljevanju tudi toženec). Dodatno sta zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 460 in 460/1, z natančnim opisom rekonstrukcijskih del, nazadnje z nasutjem 2675 m3 humusa črne zemlje v uvaljanem stanju in zasejanjem trave. S prvim podrejenim tožbenim zahtevkom sta zahtevala plačilo 21.613,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 1999 do plačila, za manjvrednost zemljišč, če bi sodišče menilo, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni racionalna. Z drugim podrejenim tožbenim zahtevkom pa plačilo 30.828,00 EUR z enakimi zamudnimi obrestmi, kot nadomestilo za denacionalizirane nadomestne parcele. Sodišče prve stopnje je tožnikoma naložilo povrniti tožencu 3.068,28 EUR pravdnih stroškov.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnika s H. leta 1989 dogovorila za zamenjavo svojih parc. št. 460 in 461/1, za parc. št. 108/2, 109 in 142/4, v družbeni lasti, na katerih je imel pravico uporabe H.. Parcele so v naravi zamenjali, vendar pogodba ni bila zapisana, zemljiškoknjižno stanje pa ni bilo spremenjeno. Tožnika sta obdelovala prevzete parcele, H. pa je na njunih kopal gramoz. Po lastninjenju prevzetih parcel v družbeni lasti je lastninsko pravico na njih pridobila Republika Slovenija, upravljal z njimi pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad, toženec), nakar so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da toženec v denacionalizacijskem postopku ni bil dolžan ugovarjati vrnitvi nepremičnin upravičencu v naravi, kar bi lahko tožeča stranka sama. Toženec ni pravni naslednik H., zato ni pasivno legitimiran za primarni tožbeni zahtevek. Prav tako ni pasivno legitimiran za odškodninski zahtevek, ker ni opravil nobenih posegov na parcelah tožnikov.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se tožnika pritožila s sklicevanjem na vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Menita, da bi sodišče prve stopnje moralo vpogledati v spis postopka o denacionalizaciji zemljišč parc. št. 108/2, 109 in 142/4, v katerem je kot zavezanec po zakonu nastopal toženec. Tožnika v njem nista sodelovala, ker o postopku nista bila obveščena. Potem nista mogla več varovati svoje lastnine. Po mnenju pritožbe je bila menjalna pogodba iz leta 1989 veljavna, čeprav ni bila pisna, ker je bila realizirana. Zaradi vrnitve zemljišč, predmeta menjalne pogodbe, denacionalizacijskemu upravičencu so nastali pogoji za razvezo pogodbe. Po razvezi mora vsaka stranka vrniti kar je prejela, tožnika pa sta upravičena do odškodnine za degradirano zemljišče. Če pa pogodba ni bila razvezana, je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno zemljišče last tožnikov, ki sta zato za njega prav tako upravičena do odškodnine. Tožnika drugače od sodišča prve stopnje menita, da je toženec pravni naslednik H. Radlje ob Dravi in s tem prevzemnik vseh njegovih pravic in obveznosti v razmerju do tožnikov.

4Pritožba je utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil leta 1989 dosežen dogovor o menjavi kmetijskih zemljišč, ki so bila v naravi tudi zamenjana. Tožnika zmotno menita, da sta na parcelah v k.o. že s prevzemom posesti pridobila lastninsko pravico. Tudi sama sta ostala lastnika parcel. Že po določbah takratnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80) se je lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobila z vpisom v javno knjigo, ki v danem primeru ni bil opravljen. 455. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89) je zahteval pismeno obliko pogodbe o prodaji nepremičnin v družbeni lasti (enako velja za menjavo). Pogodbene stranke menjalne pogodbe niso še niti zapisale, ko je 7. 7. 1990 začel veljati Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 26/1990 - ZZPS). Tudi tožnika nista storila ničesar za zapis pogodbe in za (pravočasno) pridobitev zemljiškoknjižnega dovolila. V denacionalizacijskem postopku zato ne bi mogla uspešno uveljavljati lastninske pravice, čeprav bi bila o njem obveščena. Tega zanju ni mogel in ni bil dolžan niti toženec, kot denacionalizacijski zavezanec, kar mu neutemeljeno očitata.

6Menjalna pogodba, ki še ni bila veljavno sklenjena, ni mogla biti razvezana, še najmanj po krivdi toženega Sklada, ki je bil ustanovljen leta 1993 z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ, Ur. l. RS, št. 10/1993). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje njegovo ime, z dodatkom prvih dveh črk „RS“ na začetku imena, zapisalo napačno. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZSKZ je Sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji, in po drugem odstavku 20. člena teh nepremičnin ne sme odtujiti, pač pa mora z njimi gospodariti tako, da je možna njihova vrnitev prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi.

7Čeprav je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da menjalna pogodba, ki ni bila sklenjena, ni mogla biti razvezana po krivdi toženca, pritožbeno sodišče tudi tega dela sodbe prve stopnje ni moglo potrditi. V njenem izreku je zapisana druga številka parcele (460/1) kot v obrazložitvi (461/1), kar onemogoča identifikacijo menjalne pogodbe in predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8Podrejena tožbena zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnika sta prevzela posest parcel v družbeni lasti v k.o. od imetnika pravice uporabe, in mu prepustila posest svojih parcel v k.o. zaradi dogovarjanja o sklenitvi menjalne pogodbe. S kasnejšo prepovedjo razpolaganja in z denacionalizacijo družbenih parcel je odpadla možnost sklenitve menjalne pogodbe. Vsaka pogodbena stranka mora drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogajanj prejela. Gre za kondikcijski zahtevek, enako kot po prvem odstavku 113. člena ZOR ali drugem in tretjem odstavku 132. člena ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 – 97/07).

9Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženi Sklad ni pravni naslednik H.. Sklad res ni njegov univerzalni pravni naslednik, in ne odgovarja za škodo, ki jo je H. povzročil. Vendar je po petem odstavku 14. člena ZSKZ pravni naslednik tega upravljalca kmetijskih zemljišč v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča (parc. št. 108/2, 109 in 142/4). Tako je bil on denacionalizacijski zavezanec in je pravni naslednik pravnih razmerij, ki jih je H. sklenil v zvezi s temi zemljišči. Enako, kot bi bil dolžan H. po vrnitvi parcel tudi sam vrniti posest parcel tožnikom, je to dolžan sedaj toženi Sklad. Če to ni mogoče v stanju, v kakršnem sta bili parceli leta 1989 prejeti, je treba dati ustrezno denarno nadomestilo. Denacionalizacijo in (kumulativno) izročitev v posest denacionalizacijskemu upravičencu (oziroma dedičem) je šteti za tožnikovo vrnitev posesti parcel tožencu.

10Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Tako ni ugotavljalo, v kakšnem stanju sta tožnika prepustila parceli in v kakšnem stanju sta ju prejeli vrnjeni. Ni znano, ali je podana razlika v njuni vrednosti, ali je potrebna sanacija in ali je morda potrebna sanacija racionalna. Vrednost parcel je potrebno ugotavljati glede na vrednost tamkajšnjih kmetijskih zemljišč. Prvo sodišče prav tako ni ugotavljalo, ali sta tožnika že izročila parcele tožencu oziroma dedičem denacionalizacijskega upravičenca, od česar je odvisen začetek teka zamudnih obresti od morebitnega utemeljenega denarnega zahtevka.

11Zaradi narave stvari in obsega nepopolnosti ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče po drugem stavku 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje tudi glede obeh podrejenih zahtevkov razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pridržanje odločitve o pritožbenih stroških za končno odločbo je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.