VSRS Sklep VIII Ips 2/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede škodnega dogodka z dne 4. 11. 2002 ter stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati zaradi nezgode pri delu dne 4. 11. 2002 (ko je tožnico večji kos goveje drobovine odbil v posodo za konfiskat) odškodnino v višini 11.900,00 EUR, za nezgodo, ki jo je utrpela 16. 5. 2003 (ob padcu pri čiščenju rampe) pa 3.000,00 EUR odškodnine. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in toženi stranki naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov.

Ugotovilo je, da je toženkina zavarovalnica na podlagi poravnave tožnici v zvezi z nesrečo pri delu z dne 4. 11. 2002 že izplačala odškodnino v višini 3.755,63 EUR. Vendar je glede na poškodbe, strah in duševne bolečine, ki jih je utrpela tožnica, presodilo, da je bila izplačana odškodnina prenizka. Zato je ob upoštevanju že izplačanega zneska dosodilo še navedeni znesek, kot primerno odškodnino.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili tožena in tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo. V zvezi z pritožbeno navedbo tožene stranke, da je bila tožnici s sklenitvijo poravnave v celoti poplačana odškodnina, je sodišče navedlo, da sodišče prve stopnje na poravnavo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama pred pravdo, ni bilo vezano. Sklenilo je, da se revizija glede odločitve, ki se nanaša na nezgodo pri delu z dne 16. 5. 2003, ne dopusti.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o odškodninski odgovornosti tožene stranke v zvezi s poškodbo tožnice z dne 4. 11. 2002 je vložila revizijo tožena stranka „iz vseh revizijskih razlogov“. Glede odločitve o temelju navaja, da je bilo s sklenitvijo poravnave med tožnico in Z. T. d.d. ter plačilom odškodnine v celoti poravnana škoda zaradi navedene nesreče pri delu. Tožnica ob sklenitve predmetne poravnave ni navedla, da gre pri tej poravnavi za plačilo le nespornega zneska odškodnine in si glede preostanka pridružuje pravico do vložitve tožbe. To tudi ni bilo razvidno iz dokaznega postopka. Prav tako tožnica v tožbi ne zatrjuje nove škode, ki ob podpisu poravnave ne bi bila znana in bi tožnico opravičevala do plačila dodatne odškodnine. Gre torej za res transacta. Sodišče prve stopnje je ta ugovor neutemeljeno odpravilo z navedbo, da je odškodnina, ki jo je tožnica prejela na podlagi sklenjene poravnave občutno prenizka, sodišče druge stopnje pa je navedlo, da sodišče na poravnavo, sklenjeno med strankama, ni vezano. Višina odškodnine je pretirana in odstopa od ustaljene sodne prakse. Zato revizijskemu sodišču predlaga, da zavrne zahtevek tožnice oziroma zniža prisojeni znesek odškodnine.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/9 in nadaljnji v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Tožena stranka v reviziji le na splošno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tega revizijskega razloga v nadaljevanju revizije ne obrazloži in ne konkretizira. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v zvezi s tem razlogom ni moglo preizkusiti.

7Po ugotovitvah sodišča je tožnica dne 4. 11. 2002 utrpela nesrečo pri delu po krivdi tožene stranke, v kateri je zadobila razne poškodbe, zaradi katerih je trpela telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob samem dogodku pa je utrpela tudi strah. Tožnici je bila na podlagi pred pravdo sklenjene poravnave za isti škodni dogodek že izplačana odškodnina v višini 3.755,63 EUR.

8Zmotno je materialno pravno izhodišče sodišča druge stopnje, da sodišče na poravnavo, sklenjeno med strankama pred pravdo (izvensodno poravnavo), ni vezano. ZDR odškodninsko odgovornost delodajalca ureja v prvem odstavku 184. člena, in sicer določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. V skladu s prvim odstavkom 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice. Predmet poravnave je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ), torej tudi odškodnina, ki jo utrpi delavec na delu. Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). Tako 1055. člen OZ določa, da se za razliko od drugih poslov ne more zahtevati razveljavitve poravnave zaradi čezmernega prikrajšanja. Poravnava je torej dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega razmerja. Na njeni podlagi nastanejo nove pravice in obveznosti, kar pomeni, da ima poravnava konstitutivne učinke, saj se pravice iz prejšnjega razmerja ne morejo več uveljaviti.(1) Enake učinke ima glede pravice do odškodnine tudi poravnava, ki jo je na podlagi zavarovanja pred odgovornostjo s tožnico sklenila toženkina zavarovalnica (964. in 965. člen OZ).

9Glede na to, da poravnava stranki in sodišče veže, saj je bila podlaga (razlog) poravnave ravno v odpravi spora oziroma negotovosti glede odškodninskega razmerja, ki izhaja iz nesreče pri delu, bi se moralo sodišče opredeliti do tožničinih tožbenih navedb, da je bila sklenitev poravnave obremenjena z napakami volje oziroma da ni bila pravilno sklenjena glede na določbo 76. člena OZ in s tem v zvezi izvesti predlagane dokaze.

10Ker sta sodišči izhajali iz zmotnega materialno pravnega izhodišča, da sklenjena poravnava na razmerje med strankama v sporu ni pravno pomembna, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na škodni dogodek z dne 4. 11. 2002 in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo pri ponovni odločitvi upoštevati gornja izhodišča in ugotoviti, kaj je bilo s poravnavo dejansko dogovorjeno in ali je bila njena sklenitev obremenjena s pravno upoštevnimi napakami volje ter šele nato odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V kolikor se bo izkazalo, da sta stranki sporno razmerje že pravno veljavno uredili in spor glede škodnega dogodka z dne 11. 4. 2002 odpravil s sklenitvijo pravno veljavne izvensodne poravnave, tožnica pa s tožbo ne vtožuje nove škode, ki ob skleniti poravnave ni bila znana oziroma pričakovana, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo višje odškodnine ne bo utemeljen.

11Glede na razčiščevanje dejanskih in pravnih vprašanj v zvezi z veljavnostjo poravnave, pri sklenitvi katere je sodelovala toženkina zavarovalnica, bo sodišče v ponovljenem postopku ponovno odločilo o utemeljenosti predloga tožene stranke, da se o postopku v smislu določb 204. člena ZPP obvesti Z. d. d. zaradi eventualnega vstopa v pravdo v smislu stranske intervencije.

12Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 120/2008 z dne 15. 4. 2010.