VSRS Sodba II Ips 214/2008

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo drugotoženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 964,62 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Tožniki (zakonec in otroka) v tej pravdi zahtevajo odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti in smrti pokojne E. S. ter za premoženjsko škodo, ki naj bi bila posledica zdravniške napake drugotoženke. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ravnanje anesteziologinje (delavke drugotoženke) ni mogoče opredeliti kot zdravniško napako, pač pa kvečjemu kot komplikacijo, ki je nastopila v zvezi z zdravljenjem.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov v zvezi z opustitvijo pojasnilne dolžnosti. Smiselno zatrjujejo neskladje med razlogi sodbe in vsebino izvedenih dokazov (premedikacijskim listom, izpovedbo priče S. L. in izvedenskim mnenjem ter njegovo dopolnitvijo). Poudarjajo, da so šele po pridobitvi izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve izvedeli za vse možne postopke anestezije in vse možne načine sistematičnega testiranja, ki bi pri pokojni preprečili nastanek anafilaktičnega šoka. Zato so bile njihove navedbe v zvezi z opustitvijo pojasnilne dolžnosti pravočasne in sodišče bi jih moralo upoštevati. Sicer pa sodišče dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati stranke, da svoje navedbe in dokaze dopolnijo, da se lahko preizkusijo vsa odločilna pravna dejstva. Glede zmotne uporabe materialnega prava navajajo, da je šlo v obravnavanem primeru za zdravniško napako. Ker je obstajala možnost sistematičnega testiranja na vse učinkovine, ki se uporabljajo pri anesteziji oziroma vsaj na tiste, ki so bile dane pokojni, nobeden od teh testov pa ni bil opravljen, je bilo ravnanje zdravnikov drugotoženke v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ (ki določa, da ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja) ter 16. in 18. členom ZOR. Zdravniki so namreč dolžni izvesti vse, kar je v diagnostiki možno in dognano. Standard, da širši obseg testiranja doktrinarno in strokovno ni utemeljen, je nesprejemljiv. Medicinska doktrina ne more zajemati ožjega okvirja standarda ravnanja zdravnikov kot je določen v zakonu ter 17. in 51. členu Ustave. Poudarjajo, da v obravnavanem primeru zdravniki niso ravnali z zadostno skrbnostjo strokovnjaka, in da ni šlo za zaplet oziroma komplikacijo. Ker je do anafilaktičnega šoka pri pokojni prišlo zaradi neizvedbe sicer možnega in dostopnega testiranja, je šteti dogodek za predvidljiv in preprečljiv. Drugotoženka pokojni tudi ni dala ustrezne pojasnilne dolžnosti (47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti – ZZDej). Pokojna ni bila seznanjena, da obstaja možnost sistematičnega alergološkega testiranja, in da pri anesteziji lahko pride do anafilaktičnega šoka. Pravica do zdravja in do nedotakljivosti življenja je varovana tudi z mednarodnimi konvencijami. V izogib ponavljanju se sklicujejo tudi na svoje navedbe, podane v postopku na prvi stopnji. Predlagajo, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki. Drugotoženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje, katero revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo navedb tožnikov, ki so jih podali v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katere se v reviziji pavšalno sklicujejo.

7Pravni temelj odškodninske odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, je poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), temelječa na zavezi po strožji profesionalni skrbnosti tistih, ki to dejavnost opravljajo. Objektivna je le odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje svojih delavcev, ki pa se je prva lahko razbremeni, če uspe dokazati, da je v okoliščinah primera njen delavec ravnal, kot je treba (170. člen ZOR). V pravni teoriji in praksi splošno velja, da medicinski delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (t. i. medicinska ali strokovna napaka - primerjaj 45. člen ZZDej) ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti - primerjaj 47. člen ZZDej).

8Odškodninska odgovornost zdravstvene organizacije ima torej podlago v dveh pravno nedopustnih položajih, ki se med seboj bistveno razlikujeta. Prav razlike v njunem abstraktnem dejanskem stanu pa za vsebinsko obravnavo enega, drugega ali obeh terjajo ustrezno procesno aktivnost pravdne stranke, ki toži. Brez zadostnega nabora dejanskih navedb in dokazov zanje, ki uveljavljano kršitev tako konkretizirajo, da omogočajo eventualno subsumpcijo pod zdaj en, zdaj drugi abstraktni dejanski stan (ali pod oba), sodna presoja utemeljenosti tovrstnega odškodninskega zahtevka ni možna.

9V obravnavani zadevi je iz tožbene naracije in pripravljalnih vlog (vloženih pred prvim narokom za glavno obravnavo) izluščiti, da tožniki odškodninsko odgovornost drugotoženke utemeljujejo s strokovno (medicinsko) napako zdravnika, anesteziologa, ki pred uvodom v splošno anestezijo pri pokojni ni opravil tudi dodatnih alergoloških preiskav, ki bi preprečile, da bi pri pokojni prišlo do anafilaktičnega šoka. Revizijske trditve ''da so tožniki že v tožbi zatrjevali, da delavci Onkološkega inštituta niso opravili dodatnih preiskav, zlasti alergoloških, s katerimi bi preprečili nastalo škodo“ in „da se je to opustitveno ravnanje izkazalo kot tisto, ki je pripeljalo do nastanka škode“ lahko namreč pomenijo le očitek nestrokovnega in profesionalno neskrbnega ravnanja zdravstvenih delavcev, medtem ko abstraktnemu dejanskemu stanu kršitve pojasnilne dolžnosti ne ustrezajo. Zato je treba, kljub revizijskemu vztrajanju pri nasprotnem, pritrditi sodišču prve in druge stopnje, da tožniki dejstev v zvezi z zadnjo odškodninsko podlago niso navajali pravočasno(1) (prvi odstavek 286. člena ZPP). K temu je dodati, da (ne)seznanjenost tožnikov z vsemi možnimi dodatnimi (alergološkimi) preiskavami tudi ni razlog, ki bi mogel opravičiti navedbo odločilnih dejstev šele v poznejši fazi dokaznega postopka (primerjaj drugi odstavek 286. člena ZPP). Gre namreč za strokovno znanje, ki lahko služi le kot sredstvo za dokazovanje ali ovrženje v postopku že postavljenih trditev, s samim aktom zatrjevanja in njegovo časovno komponento pa nima nikakršne zveze. Sodišču se tako z morebitno kršitvijo pojasnilne dolžnosti ni bilo treba ukvarjati.

10V okviru materialnega procesnega vodstva mora sodišče s svojimi vprašanji (le) nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali. Ne sme pa iti tako daleč, da bi dalo strankama pobudo za to, da popolnoma spremenita dosedanje navedbe, saj v tem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, temveč za popolno spremembo dejanskega stanja. Ker so tožniki v obravnavani pravdi odgovornost drugotoženke utemeljevali le na storjeni zdravniški napaki, ne pa tudi na opustitvi pojasnilne dolžnosti, jih sodišče niti ni smelo spodbuditi, naj svoje navedbe dopolnijo tako, da bodo omogočale subsumpcijo tudi pod drug pravno nedopusten položaj.

11Neutemeljen je tudi očitek, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (protispisnost). Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). S povzemanjem vsebine izpovedb prič in listinskih dokazov (in njihovim primerjanjem) ni mogoče utemeljiti absolutne bistvene kršitve določb postopka. Vsebinsko take navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje. Zato na podlagi takih navedb tožniki z revizijo ne morejo uspeti.

12Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, so, da je bila pokojna E. S. 8. 5. 1995 sprejeta na Onkološki inštitut ... zaradi diagnostične laparoskopije. Specialisti anesteziologi na Onkološkem inštitutu pred operativnim posegom pri pokojni niso opravili dodatnih alergoloških preiskav. Pri uvajanju v anestezijo 15. 5. 1995 je pri pokojni prišlo do anafilaktičnega šoka, zaradi katerega ji je ostala huda trajna poškodba možganov (šest let je bila nepokretna in 21. 7. 2001 umrla). Alergološki testi se opravljajo samo pri tistih bolnikih, ki so anafilaktični šok (že) preživeli in morajo biti ponovno operirani ter se sumi pri njih na alergijo na določene substance. Na 6250 anestezij pride le v enem primeru do podobne reakcije. Zdravnica je pokojno ocenila za bolj rizično zaradi revmatoloških obolenj in debelosti, ne pa zaradi česar drugega. Predhodni alergološki testi po medicinski doktrini niso priporočljivi.

13ZZVZZ v prvem odstavku 2. člena res določa, da ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje, vendar te pravice ne gre razumeti v smislu, da mora država oziroma bolnišnica (drugotoženka) za zdravje pacientov storiti vse, kar razvoj znanosti (že) omogoča. Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje namreč nista vseobsegajoča, temveč prilagojena vsakokratnim konkretnim družbenim razmeram (tudi finančnim). Za vsakega bolnika mora tako biti poskrbljeno v skladu z zmožnostmi, prakso in standardi, ki veljajo v času njegovega zdravljenja. Standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka zato ne gre presojati v smeri, kaj vse bi morebiti še lahko v konkretnem primeru storili, da bi bilo zdravljenje bolnice (sedaj pokojne) uspešno, za kar se neutemeljeno zavzemajo tožniki, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih konkretnih okoliščinah storjeno, kar trenutne zmožnosti, praksa in standardi zdravljenja narekujejo, določajo.

14Zelo nizka statistična pojavnost tovrstnih reakcij pri uvodu v anestezijo, kot jo je doživela pokojna, zlasti pa na medicinski ekspertizi Medicinske fakultete v Ljubljani (in njeni dopolnitvi) ter izpovedbi prim. dr. S. Č. temelječa ugotovitev, da po strokovni literaturi pri pokojni ni bilo razlogov za opravljanje nadaljnjih alergoloških testov na anesteziološke učinkovine, omogoča zaključek, da poslabšanje pokojničinega zdravja ni posledica strokovne zdravniške (medicinske) napake, temveč naključnega zapleta, ki ga kljub predvidljivosti s strokovno neoporečnim in ustrezno skrbnim ravnanjem ni bilo mogoče preprečiti. Ker ravnanje anesteziologinje ni odstopalo od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, je zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

15Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

16Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožniki nosijo stroške revizijskega postopka sami, ker z revizijo niso uspeli, drugotoženki pa morajo povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Na morebitne kršitve pojasnilne dolžnosti so tožniki prvič opozorili šele v pripombah na izvedensko mnenje izvedenca (v katerih tudi niso navedli, da naj bi bila novota opravičena).