45. člen ZZDej

Toženka, ki je zatrjevala ustrezno napotitev tožnice na pregled z endoskopom, bi morala to dokazati. Če je želela to dokazati s tem, da je bila napotnica ustrezno izpolnjena, bi morala napotnico v celoti (torej tudi njeno zadnjo stran) predložiti (ali pa - če zadnje strani napotnice nima - to dejstvo dokazati z drugimi dokazi).

Operater na proces zabrazgotinjenja in morebitno ujetost živca v brazgotinsko tkivo nima vpliva. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je najbolj verjeten vzrok za ugotovljeno okvara živca proces brazgotinjenja. Gre za zaplet po opravljenem posegu in ne za strokovno napako operaterja.

Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag.

Ob tem, ko je izvedenec sicer ocenjeval, da pri tožniku ni bilo znakov za hitro, nenadno ishemijo, in je zapora arterije nastajala postopoma, kot tudi, da je bila prekrvavitev ocenjena kot dobra, po operaciji pa je prišlo do izboljšanja, zaradi česar se ni posumilo na možno zaporo, ker ni bilo nobenih kliničnih znakov, izvedenec pa tudi ni mogel natančno povedati, kdaj je prišlo do zapore poplitealne arterije, siceršnje pojasnilo izvedenca, da se stanje poškodovanca običajno preverja enkrat dnevno, in se pogosto, če ni sprememb, stanje ne zabeleži, ne pomeni nujno, da se tožnikove prekrvavitve ni spremljalo na način, kot je potreben v skladu z medicinsko doktrino. Ker pa je sodišče sledilo tudi njegovi nadaljnji oceni, da pri delovanju drugotoženke ni šlo za ravnanje v nasprotju z zdravniškimi pravili, ampak za napačno presojo lečečih zdravnikov (zaključek torej ne potrjuje pravilnosti ravnanja), ne da bi razjasnilo, ali je takšno napačno presojo zdravnikov šteti za opravičljivo zmoto ali ne (kar v slednjem primeru pomeni zdravniško napako), je preuranjeno štelo, da toženkama v tem delu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in da z

Naloga izvedenca je bila ugotoviti pravilnost ravnanja zdravnice pri obravnavanem medicinskem posegu in njegovo skladnost z medicinsko doktrino, to je, ali je bil poseg opravljen po pravilih medicinske stroke. V ta namen je izvedenec pregledal medicinsko dokumentacijo v spisu z zvezi s posegom, glede verodostojnosti te dokumentacije pa tožnik ni izrazil nikakršnega dvoma, zato so pravilni razlogi v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe o pravno neupoštevnem dvomu izvedenca v verodostojnost medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom. Izvedenčevo pojasnilo o poteku ravnanja pri ekstrakciji zob v skladu z medicinsko doktrino pa je identično ravnanju zdravnice v predmetni zadevi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče – pri prvi toženki zaposlene zdravnice in priče S., tudi zdravnika pri prvi toženki ter kot po ugotovitvi izvedenca izhaja iz medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom.

Pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu pacienta je potrebno izhajati iz razumnih in neprestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretne preiskave namreč izhajajo iz zaznavnega področja zdravstvene ustanove. Pacientka, kot laik, poteka preiskave kolonoskopije ni poznala, kaj šele, da bi ji bile znane vse podrobnosti in pravila stroke. Prav tako ni imela možnosti, da bi zbrala kakršnekoli druge dokaze. Zato je dovolj, da je v tožbi podala trditve, na podlagi katerih je sodišče lahko razbralo, da je preiskava kolonoskopije pri tožeči stranki odstopala od strokovnih smernic, ker je kolonoskopija, ki jo je opravila čez dve leti v drugi zdravstveni ustanovi, potekala popolnoma drugače.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali je zdravnik S. pri zdravljenju tožnice ravnal, kot je treba in pravilno je ugotovilo, da je pri zdravljenju tožnice do 1. 6. 2011 ravnal v skladu s pravili medicinske stroke, saj je pravilno postavil (delovno) diagnozo ″sum na bronhialno astmo″ in ji predpisal ustrezno terapijo z zdravili, da je ravnal strokovno in po medicinski doktrini.

Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je strokovna napaka zdravnika oziroma zdravstvenega osebja podana: kadar njihovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine (II Ips 384/2009); da gre za odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja (primerjaj II Ips 80/2011) oziroma, da o strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih in če ne prepreči škode za pacienta oz. povzroči, da se pacientu zdravje poslabša (pri čemer gre v prvem delu za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki je opredeljen v OZ (primerjaj II Ips 302/2011)). Ravnanje contra legem artis, ki napolnjuje pomen medicinske napake, je torej ravnanje oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru kršena pojasnilna dolžnost.

Medicinska napaka je ravnanje oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka. Odgovornost za škodo, nastalo zaradi zapleta, ni izključena v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti. Ta zdravnika zavezuje, da pacientu (v primeru bolezni) odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha. Konkretizira jo določba 20. člena ZPacP. Pred lepotnimi posegi je treba pacientu možnosti uspeha posega in s posegom povezana tveganja pojasniti še posebej skrbno in obsežno. Pri lepotnih operacijah, ki niso namenjene odpravljanju telesnih pomanjkljivosti, temveč služijo izključno estetskim in psihičnim potrebam, mora pojasnilo zadostiti še posebej strogim merilom.

Novejša slovenska pravna teorija in sodna praksa je sprejela stališče, da je razmerje med zdravnikom oziroma zdravstveno ustanovo in bolnikom praviloma pogodbene narave. Obveznost bolnika je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnosti obligacije prizadevanja. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna zdravstvena doktrina in bolniku nastane škoda, kakor tudi, če je kršena pojasnilna dolžnost, gre tako za kršitev pogodbenega razmerja. V skladu z določilom 239. in 240. člena OZ pa se dolžnik (zdravnik ali zdravstvena ustanova oziroma zavarovalnica) svoje (poslovne odškodninske) odgovornosti razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe zdravnik ni mogel (pravilno) izpolniti, ker so nastale po sklenitvi pogodbe in jih ni mogel preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti vključuje zdravnikovo pojasnilo tveganja, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze.

Zdravstveno oskrbo zagotavlja zdravstveno osebje, za ravnanje katerega je zdravstvena ustanova objektivno odgovorna. Odgovornost zdravstvene ustanove pa je krivdna - odgovorna je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči njen delavec, ki ne ravna tako kot je treba. Zdravstveni delavec ne ravna tako kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno. Ker gre za poklicno dejavnost, je zahtevana skrbnost dobrega strokovnjaka.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke (bolnišnice) je zaradi nujnosti zdravstvenega posega (z operativnim posegom se je reševalo življenje tožnika) podana v določbah prvega odstavka 131. člena in 147. člena OZ ter 45. člena ZZDej.

Revizija se dopusti glede vprašanj: • ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede vzročne zveze; • ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravilo mejnega praga verjetnosti.

Tožnik (zdravnik) je storil očitano kršitev delovnih obveznosti s tem, ko je odredil nastavitev kalijevega klorida pri pacientu v nasprotju s pravili medicinske stroke in nato odredil medicinski sestri, naj dejstva, da je pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida, ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Pri pacientu ni obstajala nobena indikacija za zdravljenje s kalijevim kloridom, saj je bil v času odreditve nastavitve kalijevega klorida pacient že v stanju hiperkaliemije. Tožnik navaja, da je odredil nastavitev kalijevega klorida izključno zato, ker je s tem želel opozoriti na neurejene odnose v službi in slabe pogoje dela ter sprožiti razpravo o varnosti in zdravljenju pacientov. Vendar motivi tožnika za ravnanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ne vplivajo na drugačno materialnopravno presojo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Zaradi navedenega ne gre za zdravniško napako pri izvedbi operacije, ampak gre za zaplet, na katerega pa je bil tožnik pred izvedbo operacije tudi ustrezno opozorjen in ga je s podpisom kot možnost sprejel.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Le v primeru objektivne nemožnosti preživljanja otrok, ki so se rodili proti volji staršev zaradi zdravniške napake (neuspeli splav), je oškodovalec (toženec) dolžan povrniti oziroma v bodoče plačati stroške, ki so jih roditelji imeli oziroma bodo imeli za preživljanje otroka.

Pacientu ni treba pojasnjevati vseh podrobnosti zdravniškega posega, temveč ga je treba informirati le na splošno. Zadošča, da je informiran toliko, da ve, v kaj naj bi dal privolitev. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bila tožnica v konkretnem primeru pred operacijo seznanjena z možnostjo poškodbe živcev. Ker tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje dodatnih vprašanj pred zdravstvenim posegom ni imela, je logičen zaključek sodbe, da ustna seznanitev pacienta s poškodbo konkretnih živcev (tj. ishiadičnega, femoralnega in peronealnega) ni bila potrebna.

Tožnik je s tem, ko je svojemu sinu, v nasprotju z organizacijo dela tožene stranke in v nasprotju s predpisi, omogočil prisotnost na dveh operacijah, zasledoval izključno lastne in ne bolnikovih interesov, prav tako pa ne splošnih družbenih interesov. Da je lahko to storil, je izkoristil svoja pooblastila in položaj, ki ga je imel v javni ustanovi, pri tem pa je kršil pacientovo pravico do zasebnosti. S tem, ko je pri operaciji omogočil sodelovanje nekvalificirane osebe, ki je bila celo otrok, je ogrožal pacientovo varnost, motil delo ostalih. Ravnal je neustrezno in lahkomiselno, zaradi česar je okrnil ugled tožene stranke, drugega zdravstvenega osebja in zdravstva v celoti.