47. člen ZZDej

Pojasnilna dolžnost vključuje pojasnilo tveganja, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, torej v izpolnitveno fazo pogodbenega razmerja s pacientom, ki ne zajema le medicinskih posegov, ki zaradi svoje invazivnosti predstavljajo poseg v pacientovo telesno integriteto (zdravstvena dejavnost v ožjem smislu), pač pa tudi vse ostale ukrepe in obveznosti, predpisane z zakonom (zdravstvena dejavnost v širšem smislu), vključno s pojasnilno dolžnostjo. V obravnavani zadevi je bilo glede na zatrjevanja tožeče stranke tako bistveno, ali je zavarovanec tožene stranke oziroma zdravnik kršil svojo obveznost opraviti ustrezno pojasnilno dolžnost, v posledici česar bi naj tožnici nastala škoda. Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninsko pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Dejstvo, da vkleščenost živca v brazgotino, ki lahko povzroči senzorične motnje, predstavlja tveganje za 20% pacientov, pri katerih je bila opravljena

Naloga izvedenca je bila ugotoviti pravilnost ravnanja zdravnice pri obravnavanem medicinskem posegu in njegovo skladnost z medicinsko doktrino, to je, ali je bil poseg opravljen po pravilih medicinske stroke. V ta namen je izvedenec pregledal medicinsko dokumentacijo v spisu z zvezi s posegom, glede verodostojnosti te dokumentacije pa tožnik ni izrazil nikakršnega dvoma, zato so pravilni razlogi v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe o pravno neupoštevnem dvomu izvedenca v verodostojnost medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom. Izvedenčevo pojasnilo o poteku ravnanja pri ekstrakciji zob v skladu z medicinsko doktrino pa je identično ravnanju zdravnice v predmetni zadevi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče – pri prvi toženki zaposlene zdravnice in priče S., tudi zdravnika pri prvi toženki ter kot po ugotovitvi izvedenca izhaja iz medicinske dokumentacije v zvezi z obravnavanim posegom.

Ker ima poškodba trovejnega živca po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, lahko zelo različne posledice, zelo različne pojavne oblike z zelo različno stopnjo pojavnosti, je v okviru presoje obsega in pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine tega dejanskega primera materialno pravno povsem pravilno ugotavljalo, katere od posameznih, tudi po tožnici izrecno zatrjevanih, posledic, težav oziroma pojavnih oblik te poškodbe predstavljajo tista tveganja predvidenega posega, na katera bi morala biti tožnica pred samim posegom opozorjena, da bi lahko uresničila svojo ustavno pravico do samoodločbe iz 35. člena URS. Čeprav pri operaciji tožnice ni šlo za operacijo, ki bi bila nujna, pa jo je bilo vseeno potrebno opraviti. To pomeni, da v tem konkretnem primeru pojasnilna dolžnost, v nasprotju s pritožbenimi navedbami tožnice, ni bila najširša, posledično pa zdravniku tožnice tudi ni bilo potrebno opozoriti na prav vsa, tudi redka tveganja opravljenega operativnega posega oziroma v tem konkretnem primeru na možnost nastanka nevropatske bolečine.

Večinsko stališče pravne teorije in sodne prakse glede podlage odškodninske odgovornosti zdravnika je, da je razmerje med zdravnikom in pacientom pogodbene narave. V primeru, ko zdravnik ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, kar se odrazi v strokovni napaki, ali ko krši pojasnilno dolžnost in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Protipravnost, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zdravnikove kršitve dolžnega ravnanja, se kaže v kršitvah pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je zdravnik s pogodbo o zdravstvenih storitvah zavezal opraviti (to je ravnati lege artis in pravilno izpolniti pojasnilno dolžnost). Zato se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo kršitev povzroči pacientu, uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (243. člen v zvezi z 246. členom OZ). Izjema od pogodbenega načela velja v primerih, ko mora zdravnik opraviti nujen medicinski poseg, pacient pa je v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje.

Tožnica je bila v predmetni zadevi dolžna glede vseh omenjenih zob izkazati, da je takšno (njihovo neustrezno) stanje posledica nestrokovno opravljenih posegov zobozdravnice, v čemer pa ni bila uspešna oziroma izvedeni dokazni postopek njenih trditev ni potrdil.

Zdravnik praviloma mora upoštevati pravico pacienta odločati o samem sebi, ki temelji na ustrezni informiranosti o relevantnih dejstvih, ki se nanašajo na medicinski poseg. Ta pacientova pravica je varovana v okviru URS; 35. člen URS vsakomur zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic. Nedotakljivost duševne celovitosti pomeni zlasti prepoved posegov v svobodo odločanja, poudarjena je pravica do samoodločbe, pravica odločati o samem sebi. Na zakonski ravni pa je ta pravica, ki pacientu daje položaj subjekta v postopku zdravljenja, varovana v okviru 47. člena ZZDej, ki med drugim vsakemu daje pravico, da soglaša s predlaganim medicinskim posegom, ali pa ga odkloni. Ker se je tožničin prvi porod opravil s carskim rezom, se je tožnica ob porodu prvega tožnika znašla v položaju, v katerem ji je medicinska stroka dala pravico, da dejavno sodeluje pri izbiri načina poroda, vključno s pravico, da izbere porod s carskim rezom. Glede na izoblikovane medicinske standarde je torej od zdravnika upravičeno zahtevala, da se porod opravi s carskim rezom. Ker je bila njena zahteva zavrnjena s pojasnilom, da bodo najprej poskusili

Zdravnik mora pacientu pojasniti tipična tveganja medicinskega posega, to so tveganja, ki so posebej značilna za določen poseg in se jim tudi ob največji skrbnosti in opravi posega brez napak ni mogoče vedno izogniti, ter so tako pomembna, da so sposobna vplivati na pacientovo odločitev. Čeprav tipičnost ne izhaja iz pogostnosti, pojasnilo ni potrebno, če nastane škoda le v ekstremno redkih primerih in je domnevati, da pri razumnem pacientu omenjeno tveganje ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg. V konkretnem primeru je trditev toženke, da je pojavnost sepse pri operacijah, kot je bila izvedena pri tožnici, merjena v promilih, ostala neprerekana. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila tožnica ustrezno obveščena o tveganju vnetja, tako izjemno redko negativno posledico kot je bila v konkretnem primeru sepsa, pa ni mogoče uvrstiti med tveganja, ki bi od zdravnika terjala ustrezno pojasnilo.

Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je anesteziologinja podala tožniku pojasnilo v zvezi s stanjem njegovih zob neposredno pred anestezijo oziroma neposredno pred posegom. Anesteziologinja je v danih okoliščinah, ko je bilo v bolnišnici občutno pomanjkanje anesteziologov, ravnala okoliščinam primerno, in tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, običajno glede na bolnišnične razmere in dane možnosti ter trenutne standarde v našem zdravstvenem sistemu.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Pacientu ni treba pojasnjevati vseh podrobnosti zdravniškega posega, temveč ga je treba informirati le na splošno. Zadošča, da je informiran toliko, da ve, v kaj naj bi dal privolitev. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bila tožnica v konkretnem primeru pred operacijo seznanjena z možnostjo poškodbe živcev. Ker tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje dodatnih vprašanj pred zdravstvenim posegom ni imela, je logičen zaključek sodbe, da ustna seznanitev pacienta s poškodbo konkretnih živcev (tj. ishiadičnega, femoralnega in peronealnega) ni bila potrebna.

Zdravnik je dolžan pacienta v okviru pojasnilne dolžnosti seznaniti z možnimi zapleti, do katerih lahko pride pri operaciji.

Pri pravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti ne gre za vprašanje izoblikovanja svobodne in resne volje kot pogoja za veljavno sklenitev pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev, pač pa za zaščito pravice do ozaveščene privolitve v posamezen medicinski poseg v okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz že sklenjene pogodbe. To pomeni, da izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, pač pa spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika. Načeloma velja, da 1.) mora biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, 2.) se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja, 3.) mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev. Opravljeni poseg ni bil življenjsko nujen, zato je potrebno tudi pri redkih tveganjih opozorilo prilagoditi posledicam morebitnega realiziranega tveganja (paraplegija) v razmerju s posl

Pojasnilna dolžnost ni odvisna samo od pogostosti zapleta pri posegu, temveč tudi od nujnosti posega, teža posledic in specifičnosti tveganja. Omenjeno tveganje mora biti tako, da lahko vpliva na privolitev v poseg.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bila tožena stranka seznanjena s celotnimi poslovnimi pogoji, ne morejo na odločitev vplivati trditve oziroma navedbe tožeče stranke o tem, kaj določajo pogoji v točkah 26 in 29. Stranki nista sklenili takšne pogodbe, kot jo zatrjuje tožeča stranka.

Tožena stranka kot zdravstvena ustanova objektivno odgovarja za ravnanje svojih delavcev, kar pa ne pomeni, da je za samo škodno dejanje objektivno odgovorna, saj zdravljenja ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, ki bi opravičevala uporabo pravil o odgovornosti po načelu vzročnosti. Zdravstvena ustanova tako vselej odgovarja krivdno, pri čemer je razmerje med bolnikom in zdravstveno ustanovo pogodbene narave. Napotnica mora biti izpolnjena na način, da že iz same njene vsebine izhaja nujnost pregleda oziroma posega in se lahko na tej podlagi opravi osnovno triažiranje – to je določitev vrstnega reda pregledov oziroma posegov glede na njihovo potrebnost oziroma nujnost. ZZDej ne priznava t.i. terapevtskega privilegija, to je pravice zdravnika, da sam odloči, v kolikšni meri bo bolnika poučil oziroma seznanil z diagnozo ter z riziki, ki jih s seboj prinaša medicinski poseg. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje. Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost je izrednega pomena, ne le v postopku samega zdravljenja, temveč že v postopku pridobivanja dokončne diagnoze na podlagi suma, zaradi katerega

V primeru zdravniške napake, torej delu, ki ni v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen ZZDej, je protipravnost v kršitvi zdravniške doktrine, kodeksa medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov in sodna praksa doslej od tega stališča (ki pa odstopa od mnenja nekaterih teoretikov), zaradi katerega se posledično odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt, praktično ni odstopala.

Odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, ni objektivna. Gre za krivdno odgovornost, in sicer poostreno po 2. odstavku 6. člena OZ, saj se od zdravstvene organizacije zahteva ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih - skrbnost dobrega strokovnjaka oz. profesionalna skrbnost.

Vsakdo ima tudi pravico odkloniti predlagane medicinske posege, ki so, razen v nujnih primerih, dovoljeni le z vnaprejšnjo privolitvijo bolnika. Ta je pravno veljavna samo tedaj, ko je bolnik obveščen o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja.

Odgovornost za škodo zaradi strokovne napake je poslovna, odgovornost za škodo zaradi nedopustnega posega v telesno integriteto pa neposlovna. Za škodo, ki jo povzročijo zdravstveni delavci pri svojem delu, odgovarja zdravstvena ustanova (in zanjo zavarovalnica, pri kateri je zavarovana njena odgovornost), razen če dokaže, da so ravnali tako, kot je bilo treba. Ker gre za poklicno dejavnost, se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka. Če se uresničijo tista tveganja, na katera bi moral biti pacient opozorjen, pa ni bil, tožena stranka za svojega zavarovanca oškodovancu odgovarja zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Če pa se skozi zdravljenje realizirajo riziki, ki z zdravljenjem niso povezani, oškodovanec s svojim zahtevkom uspe le, če dokaže dejstva o storjeni strokovni napaki – zdravljenju v nasprotju s pravili stroke.