VSRS Sodba X Ips 790/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27. 12. 2007 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 25. 3. 2008, s katero je ta zavrnila revidentkino pritožbo zoper prvostopno upravno odločbo. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo med drugim odločil, da revidentki za tam navedene podržavljene nepremičnine pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 25.150,14 DEM ter da se zavrne njena zahteva za odškodnino v obveznicah SOD v višini 154.624,19 DEM, kar predstavlja razliko med zahtevanim zneskom 179.774,33 DEM in priznano odškodnino.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbo se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen in navaja, da se upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 zemljišča, podržavljena kot kmetijska zemljišča, vrednotijo kot (nezazidana) stavbna zemljišča, če so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko-komunalne gradnje oziroma če jim je bila namembnost spremenjena s predpisom, ki je bil podlaga podržavljenja. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. V postopku je bilo ugotovljeno, da so glede na karto mesta Ljubljane iz leta 1936 in Načrt regulacijskega območja Ljubljane iz leta 1939/40 obravnavana zemljišča v času podržavljenja ležala izven gradbenega okoliša. Drugačen status zemljišč zato ni izkazan z lokacijsko informacijo z dne 30. 7. 2004, ki se ne nanaša na čas podržavljenja, in gradbenim dovoljenjem iz leta 1929. Ker je odločilen pravni status in ne dejanska raba zemljišča, ni pomembno, ali sta se že v času podržavljenja na območju obravnavanih nepremičnin nahajala cerkev in pokopališče.

3Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije iz vseh razlogov po drugem odstavku 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga iz vseh razlogov prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Glede na to, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno, je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbami ZUS-1, ker ni opravilo glavne obravnave. Prostorski akti so kogentni domači predpisi, ki jih morajo upravni organi in sodišče poznati po uradni dolžnosti. Zato ni sprejemljivo, da je bilo revidentki naloženo breme dokazovanja namembnosti zemljišča s takšnimi akti. Kršena ji je bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodba je neobrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo ugotoviti, kateri prostorski akti so gradnjo na podržavljenih nepremičninah omejevali, in to v sodbi tudi navesti. Zmotno je stališče, da je agrarna reforma kot pravna podlaga podržavljenja določala status zemljišča. Sodišče prve stopnje se ni vsebinsko opredelilo do gradbenega dovoljenja iz leta 1929 za parc. št. ... k. o. ... Za vsa zemljišča je izkazan status stavbnega zemljišča, saj so bila vsa kmetijska zemljišča v regulacijskem območju mesta Ljubljana uvrščena v zaščitni pas, obravnavana zemljišča pa so se nahajala izven območja zaščitnega pasu. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo ureditve po Gradbenem zakonu Kraljevine Jugoslavije in karte Ljubljane z označenim ožjim in širšim gradbenim okolišem ter zaščitnim pasom.

4Tožena stranka ni podala vsebinskega odgovora na revizijo, predložila pa je upravne spise.

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Glede na to, da vrednost izpodbijanega dela upravnega akta znaša 79.059,31 EUR (179.774,33 DEM – 25.150,14 DEM = 154.624,19 DEM oziroma 79.059,31 EUR), je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče se zato ni ukvarjalo s preizkusom izpolnjenosti ostalih zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali so imele obravnavane nepremičnine ob podržavljenju status (nezazidanih) stavbnih ali kmetijskih zemljišč, od česar je odvisna višina odškodnine v obveznicah SOD.

9Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

10V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno (Vrhovno sodišče pa je glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano na tako ugotovljeno dejansko stanje), da so bila obravnavana zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča. To izhaja iz akta o podržavljenju, odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Mestnih četrti okrožja mesta Ljubljana, št. 949/46 z dne 22. 5. 1946, izdane na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, ter takratnih zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov.

11Glede na navedeno namembnost zemljišč, ki izhaja iz odločbe o podržavljenju in takratnih zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov, revidentka zmotno meni, da bi morala upravni organ oziroma sodišče ugotavljati in navajati predpis, ki naj bi omejeval gradnjo na zemljiščih, in šele nato ta zemljišča vrednotiti kot kmetijska po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok). Pri določanju vrednosti podržavljenega premoženja po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen je sicer mogoče upoštevati drugačen pravni status, kot so ga zemljišča imela ob podržavljenju, in kot nezazidana stavbna zemljišča vrednotiti tista zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska zemljišča, kakršen je tudi obravnavani primer. Toda to le, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjsko- komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Navedeno stališče, uveljavljeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 1018/2005 z dne 27. 7. 2006, II Ips 250/2006 z dne 12. 7. 2007, I Up 749/2006 z dne 30. 8. 2007, I Upr 41/2007 z dne 3. 10. 2007, I Up 1037/2005 z dne 29. 11. 2007, I Up 1246/2006 z dne 8. 5. 2008, X Ips 518/2008 z dne 5. 2. 2009), izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994.

12V obravnavani zadevi s samim predpisom, ki je bil podlaga za podržavljenje obravnavanih zemljišč, to je z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, namembnost teh zemljišč ni bila spremenjena. Zemljišče, podržavljeno kot kmetijsko zemljišče na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, bi bilo mogoče ovrednotiti kot stavbno zemljišče le v primeru, če bi bilo že ob podržavljenju v takratnih načrtih stanovanjsko-komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Glede na nesporno določeno lego zemljišč na karti mesta Ljubljane iz leta 1936 in regulacijskem načrtu iz leta 1939/40 se ta zemljišča, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, niso nahajala v gradbenem okolišu, in sicer ne v ožjem ne v širšem gradbenem okolišu. Gradbeni okoliš je po določbi prvega odstavka 13. člena tedaj veljavnega Gradbenega zakona (Uradni list Kraljevine Jugoslavije z dne 16. 6. 1931, št. 133/XLII 294) območje, ki je z regulacijskim načrtom namenjeno za zazidavanje in naseljevanje mesta ali trga. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah in upoštevaje določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1, revidentka ne more uspeti z ugovorom, da so se zemljišča nahajala znotraj širšega gradbenega okoliša, niti ne z ugovorom, da se niso nahajala v zaščitnem pasu. Načrtov stanovanjske gradnje, ki bi izkazovala drugačen pravni status zemljišč, upravni organ tudi z dodatnimi poizvedbami ni uspel pridobiti, niti ni to uspelo revidentki. Glede na navedene okoliščine ni utemeljen revizijski očitek, da je bilo revidentki naloženo dokazovanje domačega prava. Revidentkin ugovor o komunalni opremljenosti obravnavanih zemljišč ni odločilen za presojo, ali je podržavljeno zemljišče stavbno. Sodišče prve stopnje je glede na navedene pravno odločilne okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da je treba zemljišča vrednotiti kot kmetijska.

13Sodišče prve stopnje se je do navedenih pravno odločilnih okoliščin opredelilo in zanje navedlo pravno podlago. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da je izpodbijana sodba glede pravne podlage vrednotenja ostala neobrazložena.

14Prav tako ni utemeljen očitek, da se je sodišče prve stopnje le formalno, ne pa tudi vsebinsko, opredelilo do zatrjevanega gradbenega dovoljenja z dne 16. 5. 1929. Dejanska podlaga presoje sodišča prve stopnje je, da so bila zemljišča podržavljena kot kmetijska, njihovo drugačno namembnost pa bi bilo mogoče ugotoviti le, če bi bila v načrtih stanovanjsko-komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa bi jim to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Zato je pravilna presoja, da zatrjevano gradbeno dovoljenje ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi. Gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim revidentka niti ne zatrjuje, da bi bilo podlaga kakršnekoli gradnje, glede na navedeno dejansko in materialnopravno izhodišče v tej zadevi, zato ne more izkazovati, da bi bila zemljišča v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča oziroma zemljišča, na katerih bi bila dovoljena gradnja.

15Po presoji Vrhovnega sodišča opustitev glavne obravnave v obravnavani zadevi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če bi bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb postopka po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podana. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena). V tej zadevi je sporen pravni status oziroma namembnost zemljišč. V zvezi s tem je revidentka v tožbi predlagala vpogled v listinske dokaze, ki se nahajajo v upravnem spisu. Do vseh pravno relevantnih podatkov v upravnih spisih se je upravni organ že opredelil, revidentka pa v tožbi ni navedla novih dejstev, ki jih ne bi mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe (določba tretjega odstavka 20. člena ZUS-1). Ker torej revidentka v tožbi ni navedla novih dejstev oziroma dokazov, ki jih ne bi mogla navesti že v predhodnem postopku, njene prejšnje navedbe pa sta presodila že upravna organa, sodišče prve stopnje v tem primeru z opravo glavne obravnave ne bi sledilo njenim osnovnim ciljem, to sta kontradiktornost postopka in pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Opustitev glavne obravnave v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe, zato očitana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 75. člena ter 59. členom ZUS-1).

16Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.