VSL sodba I Cp 4603/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške z odgovorom na pritožbo.

Sodišče je z izpodbijano sodbo zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 20,89 EUR, toženi stranki pa naložilo, da mora tožeči plačati znesek 14.890,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2007 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.890,07 EUR za dan 17. 5. 2007 je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 1.591,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1)) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je okvirna Pogodba o vezavi tolarskih sredstev št. 927008/11-53-71935-5 s fiksno obrestno mero vsebovala več pravnih aktov, tj. pogodbo za vezani depozit za znesek 11 mio SIT za čas 365 dni in s potekom roka vezave 12. 5. 2001, pooblastilo varčevalca banki, mandatno pogodbo in inominatni kontrakt. Pogodba za vezani depozit je bila sklenjena zgolj za določen čas, zato je s potekom časa prenehala veljati. Varčevalec pa je banko pooblastil, da po poteku veljavnosti posamezne pogodbe sklene novo pogodbo za vezani depozit za določen čas 365 dni. Z mandatno pogodbo sta se stranki dogovorili, pod kakšnimi pogoji lahko banka sklene novo depozitno pogodbo. Ostala razmerja med banko in varčevalcem so bila urejena z inominatno pogodbo. Pooblastilo je bilo dano za nedoločen čas, tako je bila sklenjena tudi mandatna pogodba, pri čemer je določba o povečanju obrestne mere veljala samo za določen čas prvih šestih obnovitev. Pogodbe, sklenjene za določen čas, so prenehale veljati s potekom časa, okvirna pogodba pa je prenehala veljati, ko je tožena stranka odpovedala pooblastilo in odstopila od mandatne pogodbe. Iz previdnosti tožena stranka predlaga dokaz z zaslišanjem tožeče stranke in priče F. B., ki bosta izpovedala o odstopu tožene stranke od pogodbe. Pisna pogodba, podpisana s strani pravdnih strank, tožeči stranki ne daje odstopnega upravičenja. Tožena stranka nadalje vztraja, da upravičeno pričakovanje tožeče stranke ne more biti pravna podlaga za odločitev, kateri sklep o obrestnih merah se uporablja, ampak je takšna pravna podlaga lahko zgolj mandatna pogodba. V takšni pogodbi pa se sta stranki dogovorili, da ob sklenitvi nove depozitne pogodbe velja obrestna mera, določena s sklepom o višini obrestnih mer banke na dan obnovitve vezave. Takšno pogodbeno določilo ni v ničemer nejasno, zato je zmotno sklicevanje sodišča na uporabo pravil o razlagi nejasnih pogodbenih določil. Med pravdnima strankama takšno določilo tudi ni bilo sporno. Tožeča stranka nikdar ni zahtevala izplačila obresti po obrestni meri, veljavni ob sklenitvi pogodbe, temveč je trdila, da je letak sestavni del pogodbenega razmerja in je zato zahtevala izplačilo obresti na podlagi letaka. Dejstvo, ali je bila sklenjena ena ali več depozitnih pogodb, je v predmetnem primeru pomembna predvsem zaradi začetka teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali, med drugim, da tožena stranka ni opozorila tožeče stranke, da tabela obrestnih mer ne velja za to pogodbo. Nepravilna uporaba pravil ZPP pa je vplivala na pravilnost sodbe. Ker je bilo v pogodbi o denarnem depozitu jasno zapisano, da naknadna vplačila na to vlogo niso mogoča, je nemogoče razlagati okvirno pogodbo tako, da so se dodatna vplačila, tj. obresti po posamezni depozitni pogodbi, naknadno vplačale na depozitno pogodbo, sklenjeno ob podpisu okvirne pogodbe. Dejstvo, da je tožena stranka nastopala v vlogah pogodbene stranke in pooblaščenca tožene stranke pri sklepanju depozitnih pogodb, po mnenju tožene stranke ni pravno sporno. Ne strinja se z navedbo sodišča, da je tožeča stranka na podlagi opisa vrtoglavih depozitov na internetni strani in na podlagi izseka sklepa o obrestnih merah lahko sklepala, da je pogodba sklenjena za sedem let. Čas trajanja posamezne pogodbe je lahko razviden samo iz posamezne pogodbe. Prenehanje posameznega obdobja vezave pomeni prenehanje veljavnosti posamezne depozitne pogodbe, ne vpliva pa na veljavnost mandatne pogodbe in veljavnost okvirne pogodbe. V obravnavanem primeru bi se depozitne pogodbe sklepale tudi po 17. 5. 2007, če tožena stranka ne bi odstopila od pooblastila. Tožeča stranka je namreč s sredstvi razpolagala že 12. 3. 2001, ko je s toženo stranko sklenila novo pogodbo. Tudi če bi bilo zviševanje obrestne mer v nasprotju z mandatno pogodbo (zapisano v 5. členu okvirne pogodbe), pa je napačna odločitev sodišča, da sklepov o obrestnih merah, ki tožeči stranki obrestno mero znižujejo, ni mogoče upoštevati. Če bi sledili navedbam tožeče stranke, bi ji škoda nastala po poteku vsake posamezne depozitne pogodbe in od takrat naprej teče tudi zastaralni rok. Tožeča stranka je namreč s privarčevanim zneskom razpolagala po poteku vsake depozitne pogodbe. Stroškov s pritožbo ne priglaša.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, kakor tudi z izpodbijano odločitvijo, četudi iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževala razliko med zneskom, ki ji ga je tožena stranka izplačala na račun depozitnega varčevanja za čas od 11. 5. 2000 do 17. 5. 2007 (iz naslova glavnice in obresti), ter zneskom, za katerega meni, da ji ga tožena stranka dolguje zaradi premalo obračunanih in izplačanih obresti. Trdila je namreč, da je s pogodbo, sklenjeno 11. 5. 2000, banko pooblastila, da po izteku enoletnega roka vezave avtomatsko obnovi vezavo glavnice skupaj z obračunanimi obrestmi (vsakokrat) za najmanj eno leto. Med strankama je bilo posebej dogovorjeno, da obrestna mera 3,50 % velja zgolj za prvo obdobje vezave, pri prvih šestih obnovitvah vezave pa se realna obrestna mera poveča. Obrestne mere za vsako ponovitev so bile določene na posebnem letaku, ki ga je tožeča stranka prejela ob podpisu pogodbe. Ker tožena stranka ob izplačilu ni predložila tožeči stranki nikakršnega obračuna o večletnem varčevanju, je tožeča stranka takšno pojasnilo posebej zahtevala, zaradi česar je prejela pregled zgodovine vezav pri depozitih EUR in na njegovi podlagi ugotovila, da je tožena stranka kršila pogodbo, saj je obrestne mere zniževala, namesto zviševala.

Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovorom tožene stranke, ki jih le-ta ponavlja v pritožbi, da je tožeča stranka sklenila več depozitnih pogodb in ne zgolj eno, ki je trajala sedem let, kakor tudi ne ugovorom, da je 5. člen pogodbe (ki vsebuje pooblastilo banki za obnovitve vezave) v delu, kjer določa uporabo obrestne mere ob ponovni vezavi, jasen. Pogodbo o depozitu je štelo kot eno, trajajočo sedem let, 5. člen takšne pogodbe pa jasno pomensko zaprt navzdol (torej, da se smejo obrestne mere zgolj poviševati), nejasen oziroma pomensko odprt pa navzgor v smislu stopnje zviševanja obrestne mere. V tem delu je zato nejasno določbo interpretiralo v skladu z dopolnilnim razlagalnim pravilom iz 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR (2)), v skladu s katerim je treba določila pogodbe, ki jih je pripravila ena stranka, razlagati v korist nasprotne stranke. Posledično je sledilo trditvam tožeče stranke o načinu rasti obrestne mere, kakor ji je bil predstavljen ob sklepanju pogodbe z dne 11. 5. 2000 in ga je določal tedaj veljavni sklep o višini obrestnih mer pri toženi stranki. Na takšen način je namreč sodišče upoštevajoč 100. člen ZOR med mogočimi pomeni izbralo tistega, v skladu s katerim je obseg pravic tožeče stranke največji.

Vendar pa po oceni sodišča druge stopnje tožena stranka v pritožbi pravilno vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo s strani tožeče stranke predložen pogodbeni statut z dne 11. 5. 2000 kot enovito pogodbo o depozitu, ki je bila vsako leto avtomatično obnovljena. Glede na jasno določbo 1. člena pogodbe, namreč naknadna vplačila na to vlogo niso bila možna (3). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka ob preteku vezave iz 1. člena le-to obnovila tako, da je ponovno vezala tako glavnico kot obračunane obresti za prvotni rok vezave (pri čemer takšna ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku ni sporna). Posledično je treba pritrditi toženi stranki, da predstavlja leta 2000 sklenjena pogodba mešani statut, ki po eni strani ureja depozitno pogodbo za določen čas, po drugi strani pa v 5. členu vsebuje mandatno pogodbo s pooblastilom banki, da le-ta po preteku depozitne pogodbe v imenu in za račun tožeče stranke sklene novo depozitno pogodbo za rok vezave, kakor je določen v 1. členu pogodbe, tj. za 365 dni.

V okviru mandatne pogodbe sta stranki uredili tudi višino obrestne mere pri obnovitvi vezave, in sicer tako, da sta določili sledeče: „ Pri obnovitvi vezave veljaobrestna mera, določena s sklepom o višini obrestnih mer banke na dan obnovitve vezave. Obrestna mera iz 2. člena velja le za 1. obdobje vezave. Pri prvih šestih obnovitvah vezave se realna obrestna mera poveča.“ Stranki sta dogovorili tudi način prenehanja pooblastila, in sicer je varčevalec lahko spremenil pooblastilo iz 5. člena pogodbe najkasneje 7 dni pred potekom roka vezave iz 1. člena tega pogodbe, o čemer sta morali stranki pogodbe skleniti dodatek k tej pogodbi (6. člen).

V obdobju od leta 2000 do leta 2007 (ko je banka prenesla glavnico z obrestmi na vpogledno vlogo), je torej banka sklepala nove pogodbe o depozitu z vsakokratno ročnostjo enega leta na podlagi mandatne pogodbe in pooblastila iz 5. člena pogodbenega statuta. Sodišče prve stopnje pa je pri tem pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki v postopku uspelo dokazati stanje spornosti takšne pogodbe o mandatu v delu, ki se nanaša na višino obresti, ki jih lahko dogovori banka pri sklepanju pogodbe s tožečo stranko, za katero nastopa kot pooblaščenka. V pritožbi sicer tožena stranka vztraja, da je pogodbeno določilo, v skladu s katerim velja pri obnovitvi vezave obrestna mera, določena s sklepom o višini obrestnih mer banke na dan obnovitve vezave, jasna. Vendar pa takšnemu stališču tožene stranke ni mogoče pritrditi, saj je bilo poleg navedenega v istem členu določeno tudi, da se mora pri prvih šestih obnovitvah vezave realna obrestna mera povečati. Tudi takšna določba je sama po sebi povsem jasna. Ker pa med strankama ni bilo sporno, da se je višina obrestne mere po drugi vezavi glede na veljavne sklepe banke o višini obrestnih mer zniževala, je postala vsebina pogodbene ureditve, ki zajema nasprotujoče si obveznosti tožene stranke, nejasna.

Pri tem je sodišče prve stopnje kot sporen sicer štelo zgolj tisti del določbe, ki predpisuje način določanja obrestne mere, ne pa tisti del, ki po oceni sodišča prve stopnje jasno predpisuje, da se lahko pri prvih šestih obnovitvah obrestna mera zgolj zvišuje. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bil rezultat enak tudi v primeru, ko bi sodišče za sporno štelo celotno določbo o višini obrestnih mer, ki jih banka kot pooblaščenka tožeče stranke dogovori pri sklepanju novih depozitnih pogodb. Tudi v takšnem primeru bi bilo namreč treba v skladu s subsidiarno razlagalno metodo za adhezijske pogodbe sporno pogodbeno vsebino razumeti tako, kot je to najugodnejše za stranko, ki je k pogodbi pristopila, to pa je tožeča stranka. Ker je le-ta zatrjevala, da sta pravdni stranki ob sklepanju pogodbe dogovorili, da se bo obrestna mera povečevala v skladu s priloženim letakom, za katerega je tožena stranka v postopku pojasnila, da je predstavljal izsek iz takrat veljavnega sklepa banke o višini obrestnih mer, je sodišče takšno obrestno mero tudi upoštevalo in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo (v skladu z obračunom obrestne mere, kot je bila določena s sklepom tožene stranke, veljavnim v času sklenitve mandatne pogodbe).

Tožena stranka sicer ugovarja zastaranje takšnega zahtevka, sklicujoč se na določbo 372. člena ZOR, v skladu s katero občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Tožeča stranka naj bi po njenih trditvah vtoževala obresti, le-te pa so zapadle letno (ob prenehanju vsakokratne pogodbe o vezavi depozitnih sredstev), ko je tožena stranka kot pooblaščenka tožeče stranke z njimi tudi razpolagala tako, da jih je po novi depozitni pogodbi skupaj z glavnico vezala za nadaljnjih 365 dni. Vendar sodišče druge stopnje ob presoji takšnega materialnopravnega ugovora opozarja na vsebino določb o mandatni pogodbi, zlasti na 751. člen ZOR, ter na tožbene trditve tožeče stranke, da je tožena stranka v vseh sedmih letih varčevanja nikdar ni obvestila o stanju depozita, ki ga je vsako leto vezala za naslednje leto. V skladu z omenjeno določbo mora namreč prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, pri čemer mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese. Če je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila (751. člen ZOR). O opravljenem poslu mora dati račun (754. člen ZOR), na zahtevo naročitelja pa mora poročati o stanju poslov in mu dati račun še pred določenim časom (755. člen ZOR). Za pomanjkljivo poročilo, kakor tudi za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za mandanta, pa je (poslovno) odškodninsko odgovoren.

V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se mora pri prvih šestih obnovitvah obrestna mera zviševati. Četudi bi takšno določbo šteli za nejasno, bi v skladu z zgoraj obrazloženim takšne nejasnosti ne bilo mogoče šteti v škodo tožeče stranke, zaradi česar je mogoče zaključiti, da je tožena stranka s sklepanjem depozitnih pogodb po obrestni meri, ki se je od vključno tretje depozitne pogodbe naprej zniževala (kar v pritožbenem postopku ni sporno), kršila sklenjeno mandatno pogodbo oziroma prekoračila svoje pooblastilo. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da bi morala tožena stranka kot prevzemnik naročila seznaniti tožečo stranko o zniževanju obrestnih mer na trgu oziroma o tem, da ni sposobna izvajati mandatne pogodbe na način, kot je bilo dogovorjeno (tj. z rastočimi obrestnimi merami na dan obnovitve vezave) in zahtevati njena dodatna navodila, česar pa ni storila, posledično pa je kršila mandatno razmerje, ki se je med pravdnima strankama ustanovilo z dogovorom iz 5. člena pogodbe. Razlika med pričakovanimi in izplačanimi obrestmi zato predstavlja odškodnino zaradi kršitve poslovne obveznosti tožene stranke, in ne zahtevek na izpolnitev pogodbe. Depozitne pogodbe so bile namreč pravilno izpolnjene, nepravilno pa je bilo izvršeno naročilo po mandatni pogodbi oziroma pooblastilo, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda. Ker je mandatna pogodba med strankama prenehala s prenosom glavnice in obresti na vpogledni račun tožeče stranke (s čimer je bilo tožeči stranki omogočeno, da z njimi prosto razpolaga), tožeča stranka glede na naravo izpolnitvenega ravnanja tožene stranke po mandatni pogodbi nima več zahtevka za pravilno izpolnitev njegove obveznosti (v smislu „pravilnega“ sklepanja depozitnih pogodb), temveč zgolj zahtevek za povračilo škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke.

Pri tem sodišče druge stopnje glede na izrecna pritožbena izvajanja zgolj še pojasnjuje, da je za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka pravno neodločilno, ali je mandatna pogodba prenehala po volji tožeče stranke ali po volji tožene stranke, saj ima tožeča stranka v obeh primerih pravico, da od tožene stranke kot mandatarja zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi nepravilne izpolnitve tožene stranke.

Za poslovno odškodninsko obveznost pa velja celo daljši zastaralni rok od tistega, ki je določen za škodo, ki nastane na neposlovni podlagi. Tretji odstavek 376. člena ZOR namreč za poslovno škodo določa isti zastaralni rok, kot velja za zastaranje same obveznosti iz pogodbe. Ker zakon za pogodbo o naročilu ne vsebuje posebnega zastaralnega roka, se za opredelitev njegove dolžine v konkretnem primeru uporablja določba 371. člena ZOR, v skladu s katerim terjatve zastarajo v petih letih. Naveden zakonski člen določa zgolj dolžino zastaralnega roka, ne pa tudi začetek njegovega teka. Glede navedenega vprašanja je treba posledično uporabiti splošno določbo 1. odstavka 361. člena ZOR, v skladu s katero začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Takšna pravica pa bi bila v primeru, ko mandatar naročitelju ni polagal računa o opravljenih storitvah, kakor mu to nalaga zakon, vsebinsko povsem izvotljena, če bi bil njen obstoj odvisen zgolj od zapadlosti odškodninske obveznosti, ne pa tudi od objektivne možnosti njenega učinkovitega uveljavljanja. Slednja namreč ne more biti izpolnjena vse dokler stranka z obstojem škode ni bila seznanjena. Takšno uporabo pravila o zastaranju v primeru kršitve mandatne pogodbe oziroma prekoračitve pooblastila narekuje navsezadnje tudi načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

V obravnavanem primeru zatorej zastaranje ne more začeti teči preden se je tožeča stranka sploh seznanila z obstojem škode. To pa se je zgodilo šele s prejemom obvestila s strani tožene stranke (tako tudi sodba II Ips 720/2007 z dne 30. 9. 2010 in sklep VSL II Cp 1155/2010 z dne 16. 6. 2010). Za utemeljenost vtoževanega zahtevka zato ni pomembno zgolj, kdaj je tožena stranka po depozitnih pogodbah obračunala in izplačala obresti v skladu z nižjo obrestno mero od tiste, dogovorjene z mandatno pogodbo, ampak tudi, kdaj je tožena stranka o tem obvestila tožečo stranko.

Navedeno se je v konkretnem primeru zgodilo najkasneje ob prejemu „Pregleda zgodovine vezav pri depozitih v EUR na ime L.“ (priloga A4 sodnega spisa), saj je bila šele iz navedenega dokumenta tudi za laika jasno razvidna vsakokratna glavnica, obrestna mera in obdobje vezave denarnih sredstev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje na strani 6 izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka naveden dokument prejela šele po izplačilu denarnega zneska, tj. po 17. 5. 2007, kar pomeni da se zastaralni rok od prejema ustreznega obvestila tožene stranke do vložitve tožbe dne 20. 7. 2009 petletni zastaralni rok še ni iztekel, zaradi česar tožeči stranki iz naslova zastaranja ni mogoče odreči pravovarstvenega zahtevka.

Pri tem sodišče druge stopnje kot protispisne zavrača pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstvo o neobveščanju tožene stranke o načinu vezave deponiranih sredstev mimo trditev tožeče stranke, saj je nasprotno razvidno iz tožbenih navedb na list. št. 2 sodnega spisa.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno v skladi z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo. Tožeči stranki pa stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj le-ti glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo za odločitev sodišča druge stopnje niso bili potrebni (155. člen ZPP).

------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(3) Vsebino navedene določbe pogodbe je v postopek pred sodiščem prve stopnje s svojimi tožbenimi trditvami vnesla tožeča stranka, tožena stranka pa takšnih trditev ni prerekala, temveč se je na navedeno določbo celo sama sklicevala v pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato svojo odločitev oprlo tudi na vsebino navedene določbe, saj med strankama tekom postopka ni bila sporna, prav tako pa glede na izpostavljene okoliščine primera ni mogoče ugotoviti, da bi bila toženi stranki glede navedenega dejstva kršena pravica do izjave.