VSRS Sodba X Ips 498/2009

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke – revidentke zoper sklep Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija) z dne 10. 7. 2008. Z navedenim sklepom je Agencija na podlagi Zakona o telekomunikacijah – ZTel (Ur. l. RS, št. 35/97, 45/97 – odl. US in 13/98 – odl. US) odločila, da je revidentka za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki KRIM za leto 2000 dolžna plačati pristojbino v znesku 20.343,01 EUR (1. točka izreka), da je navedeni znesek dolžna plačati v roku 15 dni po vročitvi sklepa, pri čemer se od tega dne obračunavajo zakonske zamudne obresti na neplačani in zapadli del plačila (2. točka izreka), da je navedeni znesek dolžna plačati na tam navedeni plačilni račun (3. točka izreka) in da za to odločbo stroški postopka niso nastali (4. točka).

2V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je Agencija za odločitev o odmeri obveznosti, ki je nastala leta 2000, pravilno uporabila predpise, ki so veljali v času nastanka obveznosti, in ne predpise, ki so veljali v času njenega odločanja v ponovljenem postopku. Ker gre v obravnavanem primeru za odmero javno-pravne obveznosti, je glede zastaranja odmere pristojbine treba smiselno upoštevati določbe Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 117/2006 in 24/2008), ki je veljal v času odločanja Agencije v ponovljenem postopku.

3Zoper navedeno sodbo revidentka vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbi ugodi in sklep Agencije odpravi. Navaja, da bi Agencija morala uporabiti predpise, ki so veljali v času odločanja v ponovljenem postopku, saj je podlaga za obveznost izpodbijani sklep Agencije in ne odpravljeni sklep iz leta 2000. V zvezi s tem uveljavlja odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje v zadevi U 1337/2001 in sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 707/2004 in I Up 1469/2006. Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo ZDavP-2. Dodaja tudi, da Zakon o telekomunikacijah – ZTel-1 (115. člen) določa uporabo določb ZDavP samo glede izterjave že pravnomočnih sklepov o plačilu pristojbine, ne pa tudi odmere pristojbine.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se ta zavrne kot neutemeljena in navede razloge za to.

K I. točki izreka

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če

vrednost

izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 20.343,01 EUR in torej presega 20.000,00 EUR.

7Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8V obravnavani zadevi je sporno, kateri predpisi se uporabijo pri odmeri pristojbine za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki KRIM za leto 2000, ki je bila revidentki odmerjena v ponovljenem postopku s sklepom Agencije z dne 10. 7. 2008.

9Po določbah ZTel (Ur. l. RS, št. 35/97, 45/97 – odl. US in 13/98 – odl. US) je uporabnik za uporabo radiofrekvenčnega spektra (ki je niz vseh radijskih frekvenc) kot naravnega javnega dobrega, s katerim upravlja Republika Slovenija (28. točka 2. člena in 33. člen), dolžan plačati pristojbino (četrti odstavek 35. člena).

10Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je Agencija v izpodbijanem sklepu revidentki pravilno odmerila pristojbino za leto 2000 na podlagi določbe četrtega odstavka 35. člena ZTel, Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Ur. l. RS, št. 90/98; v nadaljevanju: Uredba) in Sklepa o določitvi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 90/98; v nadaljevanju Sklep). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru treba uporabiti predpise, ki so veljali v času nastanka obveznosti, saj se presoja odločitev o odmeri obveznosti – javne dajatve, ki je nastala že leta 2000. V skladu z načelom zakonitosti (v davčnem pravu) se pri odmeri javno-finančnih dajatev uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša taka (davčna) obveznost, razen v primeru, če novi zakon glede teh obveznosti določa drugače. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi X Ips 201/2005 z dne 26. 11. 2009.

11Glede na navedeno niso utemeljene revizijske navedbe, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v neskladju s stališčem istega sodišča v sodbi U 1337/2001 z dne 11. 6. 2003 in stališčem Vrhovnega sodišča, sprejetim v zadevah I Up 707/2004 z dne 19. 6. 2008 in I Up 1469/2006 z dne 10. 12. 2008, saj gre za drugačen pravni in dejanski položaj kot v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi je bilo revidentki naloženo plačilo pristojbine za leto 2000, to je javne dajatve za določeno leto, odločitve sodišč, na katere se sklicuje revidentka, pa se nanašajo na področja upravnih gradbenih zadev oziroma zaposlovanja tujcev.

12Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za odmero javno-finančne dajatve, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se v obravnavanem primeru glede zastaranja odmere pristojbine smiselno uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 117/2006 in 24/2008), ki je veljal v času odločanja izpodbijanega sklepa Agencije. V prvem odstavku 2. člena ZDavP-2 je namreč določeno, da davčni organ postopa po tem zakonu, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni postopek).

13Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bilo o sporni pristojbini prvič odločeno s sklepom prvostopenjskega upravnega organa (Uprave RS za telekomunikacije) z dne 19. 10. 2000, ki je postal dokončen v zvezi z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstvo za promet in zveze) z dne 4. 12. 2000. Sodba prvostopenjskega sodišča U 8/2001 z dne 19. 3. 2003 (z njo je bila tožba zoper drugostopenjski upravni akt zavrnjena) pa je bila razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 847/2003 z dne 20. 7. 2006, s katerim je bila zadeva vrnjena drugostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek; ta pa je z odločbo z dne 2. 4. 2008 odpravil sklep prvostopenjskega upravnega organa z dne 19. 10. 2000, Agencija, ki ji je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek, pa je o zadevi odločila z izpodbijanim sklepom z dne 10. 7. 2008.

14Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obveznost plačila pristojbine glede na potek njenega obravnavanja ni (relativno) zastarala in tudi ni prenehala (absolutno zastarala), saj še ni poteklo deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Iz ustaljene upravnosodne prakse (npr. I Up 765/2004 z dne 26. 10. 2004 in X Ips 1191/2005 z dne 23. 4. 2009) je odmera namreč opravljena z izdajo in vročitvijo izvršljive odločbe. Po določbi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko je bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Nikjer pa ni določeno, da bi morala biti odmerna odločba dokončna ali pravnomočna pred potekom relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka za odmero. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadostuje, da je odmerna odločba izdana in vročena stranki pred potekom prej navedenih rokov. S tem trenutkom začne pravno učinkovati, saj pritožba nima suspenzivnega učinka (87. člen ZDavP-2). To pa hkrati pomeni, da zastaranje odmere ne more nastopiti med upravnim postopkom na drugi stopnji oziroma med sodnim postopkom.

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.