VSL sklep I Ip 1405/2010

I.

Pritožbi AA se delno ugodi in se sklep v v točki II/A/4 izreka spremeni tako, da se iz kupnine poplača poleg 22,95 EUR še 389,75 EUR izvršilnih stroškov.

II.

Pritožbam dolžnice in upnika BB se delno ugodi in se sklep:

v izpodbijani točki II/B/4 razveljavi;

v izpodbijani točki II/B/3 izreka spremeni tako, da se znesek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zniža za 16,38 EUR (na 57,08 EUR) in

v točki III/C/2 in 3 spremeni tako, da se s preostankom kupnine, ki ostane po poplačilu terjatve RS, delno poravna terjatev BB do višine 3.482,90 EUR.

V preostalem delu se pritožbe dolžnice in upnikov BB in AA zavrnejo in se sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III.

Upnica AA in dolžnica sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Upnica RS sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Dolžnica mora v 8 dneh upniku BB povrniti 337,10 EUR pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opr. št. In 37/2001 (in pristopne) odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnikov BB, CC in AA (I. točka izreka), v točki II pa kupnino, dobljeno s prodajo dolžničine nepremičnine v znesku 12.101,49 EUR (prej 2.900.000,00 SIT), razdelilo tako, da se poplačajo terjatve v naslednjem vrstnem redu:

- A/ izvršilni stroški:

1izvršilni stroški upnika BB v višini 2.923,69 EUR;

2izvršilni stroški upnice CC v višini 292,89 EUR;

3izvršilni stroški upnika BB v višini 256,37 EUR in

4izvršilni stroški upnice AA v višini 22,95 EUR;

B/ prednostne terjatve po 2. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ:

1davek na promet nepremičnin v znesku 288,48 EUR;

2davek od premoženja od stavb v znesku 77,47 EUR;

3nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (B) v znesku 73,46 EUR in

4nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (K) v znesku 185,09 EUR

C/ prednostne terjatve po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ se iz preostanka kupnine v znesku 7.980,82 EUR poplačajo tako:

1Republiki Sloveniji v znesku 4.309,64 EUR;

2AA v znesku 1.995,21 EUR in

3CC v znesku 1.675,97 EUR.

Izvršbo na nepremičnino zaradi poplačila preostanka terjatev upnikov je sodišče prve stopnje ustavilo (III. točka izreka).

Zoper sklep so se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožili upnica AA, upnik BB in dolžnica.

Upnica AA sklep izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da izpodbijani sklep spremeni tako, da iz kupnine poplača celotno terjatev upnice oziroma v večjem deležu ter nadaljnje stroške predmetne pritožbe. Navaja, da je vlogo z dne 10. 9. 2008 priglasila svojo terjatev iz naslova glavnice, obresti in stroškov. Stroške, ki jih je priglasila v skupnem znesku 814,95 EUR, je sodišče popolnoma spregledalo in jih iz kupnine ni poplačalo. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za tako odločitev, zato meni, da je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti oziroma spremeniti tako, da se iz kupnine poplačajo še nadaljnji stroški upnice v znesku 814,95 EUR. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen ugovor, s katerim je prerekala terjatev RS. Sodišče prve stopnje kljub sklepu višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 7058/2006, v izpodbijanem sklepu ponovno ni navedlo, na podlagi katerih listin je štelo, da so vse terjatve zapadle v zadnjem letu, torej da so terjatve zapadle 21. 7. 2005 in kasneje. RS je je na podlagi več listin priglasila terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje, zato ni jasno, na podlagi katerega seznama izvršilnih naslovov je sodišče prve stopnje priznalo terjatev RS in jo poplačalo v višini 54 % iz preostanka kupnine. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da so terjatve RS v višini 27.145,69 EUR zapadle v zadnjem letu. Zapadle so prej, ker gre za obveznost plačila prispevkov za socialno varnost, ki zapade v plačilo mesečno do 18. dne v mesecu za pretekli mesec v skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost in Zakonom o delovnih razmerjih in tudi niso bile izkazane z izvršilnim naslovom. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno zaključilo, da je seznam izvršilnih naslovov izvršilni naslov v skladu s 131. členom Zakona o davčnem postopku in da je datum izvršljivosti na posameznem izvršilnem naslovu enak datumu zapadlosti, ker naj bi bilo v 131. členu Zakona o davčnem postopku, katerega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, določeno, da obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določil, ki določajo obračun davka, saj prispevki iz naslova socialnega zavarovanja niso davek in za njih, torej glede obračuna, zapadlosti in izterjave velja Zakon o prispevkih za socialno varnost in Zakon o dohodnini. Ker torej priglašene terjatve RS iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje niso zapadle v plačilo v zadnjem letu in ker tudi niso bile priglašene na podlagi izvršilnih naslovov, jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri poplačilu. Ostale priglašene terjatve RS iz naslova davkov, razen davka na promet nepremičnin, pa niso prednostne terjatve tako kot je terjatev upnice. Priglaša pritožbene stroške.

Dolžnica sklep izpodbija v točki II iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v točki II pod točko B ne izpodbija prednostnega poplačila davka na promet nepremičnin v višini 288,84 EUR in davka od premoženja stavb v znesku 77,47 EUR, da je sodišče napačno štelo kot prednostno terjatev po 2. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ poleg davka na promet nepremičnin tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pod točko B/3 in 4. Navedena določba ZIZ namreč šteje kot prednostne terjatve samo terjatve iz naslova davkov, kamor pa omenjeno nadomestilo ne sodi, ker ga pobirajo lokalne skupnosti, torej občine, davčni organ pa ga samo izterjuje in opravlja druge pomožne storitve, vendar ne iz svoje lastne izvirne pristojnosti, ampak po posebni pogodbi med posamezno občino in davčnim organom. Nadalje dolžnica v celoti izpodbija poplačilo terjatev pod točko C, ki naj bi bile prednostne po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ, po kateri se med drugim štejejo kot prednostne tudi terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, zapadle v zadnjem letu, šteto od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Takšnega svojstva pa zanesljivo pa nima terjatev RS v znesku 4.309,64 EUR. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja, kakšne terjatve naj bi bile zajete v tej prednostni terjatvi oziroma sploh ne izhaja, če gre samo za terjatve iz prispevkov za socialno zavarovanje ali tudi za kaj drugega. Sklepa se v tem delu ne da preizkusiti. Dolžnica je prepričana, da terjatev ne zajema samo prispevkov, ampak tudi druge terjatve, kar je nepravilno. Nadalje se sodišče napačno sklicuje na izvršljivost, ker bi moralo ugotavljati zapadlost. Takšne terjatve so prednostne le, če so zapadle v zadnjem letu. Tega dejstva pa sodišče ne obrazloži, ker vse terjatve zanesljivo niso zapadle v zadnjem letu oziroma po prepričanju dolžnice sploh nobena in se zato sodišče zmotno sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku. Po prepričanju dolžnice je torej predmetna terjatev RS v celoti neutemeljena oziroma se ne more obravnavati kot prednostna. Dolžnica posebej poudarja, da omenjena terjatev izhaja iz bistveno daljšega časovnega obdobja in dejstva, da naj bi bil dne 21. 7. 2005 narejen obračun, še nikakor ne pomeni, da je tega dne terjatev zapadla. Sodišče bi moralo upoštevati na naroku podane ugovore in napotiti RS na pravdo, najmanj pa preveriti, kdaj so posamezni zneski zapadli in upoštevati določbo tretjega odstavka 198. člena ZIZ glede stroškov in obresti. Nadalje je sodišče napačno štelo kot prednostni tudi terjatvi upnic CC in AA, katerih terjatve so zapadle več kot eno leto pred izročitvijo nepremičnine kupcu, zato se ne morejo šteti za prednostne po določbi iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Sodišče napačno zaključi, da so tovrstne terjatve prednostne ne glede na to, kdaj so zapadle. Dolžnica meni, da je bil z vsem navedenim oškodovan upnik BB, ki bi moral biti prednostno poplačan. Prav tako dolžnica poudarja, da sta ji upnici AA in CC, kot pri njej zaposleni delavki, naredili veliko škode, ki sta jo dolžni povrniti in ima dolžnica do upnic bistveno višji terjatvi iz tega naslova. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Upnik BB vlaga pritožbo zoper točko II/B/3 in 4 ter točko II/C v celoti in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je nepravilno opredelilo prednostne terjatve, ker ni upoštevalo prvo pridobljene zastavne pravice, to je pritožnikove hipoteke. Sodišče je priznalo dve nadomestili za uporabo stavbnega zemljišča in sicer v višini 73,46 EUR in 185,09 EUR. Iz obrazložitve pa izhaja, da nepremičnino obremenjujejo davščine za zadnje leto v višini 62,08 EUR. Dva istovrstna davka za različne račune in v različni višini se nanašata na različna zemljišča, eden v pristojnosti DURS Brežice in drugi DURS Krško. Slednji davek ne obremenjuje prodanega zemljišča. V navedenem delu je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo na tretji strani, ki ugotavlja višino nadomestila v znesku 62,08 EUR, priznava pa dva višja zneska. Sklep je v tem delu tudi neobrazložen, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede delitve preostanka kupnine je ob upoštevanju 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ sodišče napačno odločilo. Iz izvršilnih naslovov iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, Pd 111/2000 in Pd 59/2001 ter Pd 257/2002 izhaja, da gre za terjatve iz naslova plač, regresa za letni dopust in prehrane ter prevoza na delo ter za zakonite zamudne obresti za vrsto let nazaj, pred letom 2002 in ne za zadnje leto. Nesprejemljivo je priznati delavcem terjatve in zakonite zamudne obresti v prednosti pred terjatvami iz pritožnikove zastavne pravice, saj sta CC in AA prijavile svoje terjatve za nazaj. Nepravilna je razlaga, da so prednostne vse terjatve iz delovnega razmerja in ne zgolj tiste, ki so zapadle za zadnje leto. Zapis 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ veže terjatve delavcev in terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, ki so medsebojno povezane na zapadlost za zadnje leto. Nepravilno je trditi, da se ta omejitev nanaša zgolj na prispevke za socialno zavarovanje. Drugačna razlaga zakona je ustavno pravno nepravilna, kar posega v stvarno pravico, kot absolutno pravico. Nepravilna je razlaga, da so v prednosti vsi prispevki, konkretno 27.145,69 EUR in da prispevki niso vezani zgolj na plačo posameznega upnika, ki terjatev do plače uveljavlja, pa še to za zadnje leto. Prispevki kot obvezne terjatve bi bili uvrščeni v 2. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ, če bi to držalo, ne pa med posamezne individualno določene terjatve fizičnih oseb, povezanih z njihovo socialno varnostjo. Drugačna razlaga zakona je ustavno pravno nepravilna, kar posega v stvarno pravico, kot absolutno pravico. Upnik BB je zastavno pravico na nepremičninah pridobil na podlagi notarskega zapisa z dne 2. 4.1999 s klavzulo neposredne izvršljivosti. Zastavna pravica je bila tudi vpisana v zemljiško knjigo. Upniki iz pristopnih zadev pa so zastavno pravico na nepremičninah pridobili kasneje z zaznambami posamičnih sklepov o izvršbi v zemljiški knjigi, zaradi česar imajo slabšo poplačilno pravico. V času, ko je BB pridobil zastavno pravico na nepremičninah, ki so predmet te izvršbe, so bile le te proste bremen, zaradi česar je v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo upravičeno pričakoval, da se bo lahko poplačal iz zastavljene stvari, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bi bila plačana. Člen 197 ZIZ res določa prednostne terjatve, vendar zakonodajalec gotovo ni imel namena in bi bilo ustavno pravno sporno, da bi v tem procesnem členu navedenim terjatvam dali prednost pred tistimi terjatvami zastavnih upnikov, ki so zastavno pravico pridobili v času, ko so bile zastavljene nepremičnine proste bremen oziroma te priviligirane terjatve sploh še niso nastale. BB ima ustanovljeno pogodbeno zastavno pravico, vsi ostali pa samo zakonsko, zaradi izvršilnega postopka in zato nižjega ranga. Če bi zakonodajalec z Zakonom o izvršbi in zavarovanju zasledoval takšen namen, bi tudi v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji na škodo ločitvenih upnikov uzakonil enako pravilo za poplačilo istovrstnih terjatev delavcev in države za primer stečaja gospodarskega subjekta, vendar tega ni storil. Nobenega razloga ni za to, da bi bilo poplačilo terjatve hipotekarnega upnika odvisno od uvedbe oziroma neuvedbe stečajnega postopka nad dolžnico. Priglaša pritožbene stroške.

Upnica AA je po svojem pooblaščencu pravočasno odgovorila na pritožbo upnika BB. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovo kot neutemeljeno zavrne in mu naloži v plačilo pritožbene stroške. Zmotno je stališče upnika BB, da je nesprejemljivo priznati delavcem terjatve in zakonske zamudne obresti v prednosti pred terjatvami iz pritožnikove zastavne pravice. Navedeni upnik si zmotno razlaga določilo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki je povsem jasno. V navedenem določilu ni nikjer določeno, da naj bi se kot prednostne terjatve delavcev iz delovnih razmerij pri razdelitvi kupnine upoštevale le terjatve delavcev, zapadle v zadnjem letu. Takšna razlaga upnika bi bila povsem v nasprotju z namenom navedenega določila in varstva pravic delavcev glede poplačila zapadlih terjatev do delodajalca, saj bi v takšnem primeru bili lahko prednostno poplačani le delavci z enoletnimi zapadlimi terjatvami, ostali delavci pa ne. Na navedeno napotuje tudi v šesti vrstici navedenega določila postavljena vejica za besedo „dolžnikom“. Sicer pa je takšno stališče oziroma pravilna razlaga navedenega določila razvidna že iz oblikovane sodne prakse. Zato je treba terjatev upnice AA, ki izvira iz delovnega razmerja z dolžnico, in ki je bila priglašena na razdelitvenem naroku, obravnavati kot prednostno, seveda vse v zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti dalje do plačila, saj tudi zamudne obresti izvirajo iz delovnega razmerja vse v višini, kot je bila priglašena na razdelitvenem naroku. Nobene zakonske podlage ni, ki bi ločevala prednostne terjatve delavcev na podlagi različnih izvršilnih naslovov (zamudne sodbe, sodne poravnave, sodbe, ipd.). Povsem neutemeljena je tudi primerjava med ZIZ in ZPPSL, saj gre za različna zakona, ki urejata različne postopke in lahko urejata različno razdelitev kupnine v primeru prodaje stvari. Poleg tega se nad dolžnico ni vodil stečajni postopek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Upnica AA je po svoji pooblaščenki pravočasno odgovorila tudi na pritožbo dolžnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrne in ji naloži v plačilo pritožbene stroške. Zmotno je stališče dolžnice, da terjatev upnice AA, ki izvira iz delovnega razmerja, ni prednostna terjatev po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ. Dolžnica si očitno prizadeva, da bi bil pred upnico AA poplačan zastavni upnik BB. V navedenem določilu ni nikjer določeno, da naj bi se kot prednostne terjatve delavcev iz delovnih razmerij pri razdelitvi kupnine upoštevale le terjatve delavcev, zapadle v zadnjem letu. Sodišče je pravilno upoštevalo terjatev upnice AA kot prednostno, s tem, da jo je iz kupnine poplačalo v prenizkem znesku. S tem pa ni z ničemer oškodovalo zastavnega upnika BB. Upnica AA je že sama dovolj oškodovana, saj je njena terjatev iz naslova delovnega razmerja ni poplačana v celoti, upnica že več let čaka na poplačilo svoje terjatve. Dolžnica upnici v času trajanja delovnega razmerja ni plačala vseh obveznosti iz delovnega razmerja. Dolžnica pa do upnice AA nima nobene terjatve iz naslova odškodnine za povzročeno škodo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Dolžnica je po svojem pooblaščencu pravočasno odgovorila na pritožbi upnika BB in upnice AA. Meni, da sta njuni pritožbi neutemeljeni. Dolžnica se strinja s pritožbenima navedbama upnika BB, da je priznanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot prednostne terjatve neutemeljeno in da je sodišče napačno prednostno poplačalo terjatvi upnic CC in AA. Ti terjatvi bi bili prednostni samo, če bi zapadli v zadnjem letu, šteto od dneva izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, kar pa niso. Dolžnica ponovno poudarja, da omenjena terjatev izhaja iz bistveno daljšega časovnega obdobja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi upnika BB ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pritožbe upnice AA pa kot neutemeljeno zavrne.

Zastavna upnica RS (Ministrstvo za finance, DURS, DU Brežice) je pravočasno odgovorila na pritožbi. Glede pritožbe upnika BB navaja, da je njegova pritožbena navedba o dveh istovrstnih davkov utemeljena. Zastavna upnica je po ponovni preveritvi knjigovodskega stanja ugotovila, da prednostne terjatve po 2. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ dejansko ne predstavlja terjatev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 185,09 EUR, ker se ne nanaša na prodano nepremičnino. Prednostno terjatev tako poleg davka od premoženja stavb v skupnem znesku 77,47 EUR in davka na promet nepremičnin v znesku 288,48 EUR predstavlja le terjatev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 73,46 EUR, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino. ZIZ je glede vrstnega reda poplačila prednostnih terjatev jasen in nedvoumen in v 198. členu določa, da se terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico, poplačajo šele potem, ko so poplačane terjatve iz 197. člena ZIZ. Pri tem način nastanka zastavne pravice (pogodbe ali zakon) ni relevanten. Glede pritožbenih navedb o obstoju terjatve RS navaja, da je imela pritožnica možnost in pravico terjatev upnika RS, njeno višino in vrstni red poplačila izpodbijati najkasneje do konca razdelitvenega naroka, česar pa ni storila in je pravico izgubila in je treba njeno pritožbo zavreči kot nedovoljeno. Iz previdnosti še navaja, da na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 je davek vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Glede na navedeno določbo je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča treba šteti za davek. Glede pritožbenih navedb v zvezi s priznanjem prednostnih terjatev po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ pa navaja, da je kot prednostne terjatve po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ priglasila izključno terjatve iz naslova obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, ki je sestavni del priglasitve prednostne terjatve zastavne upnice z dne 21. 9. 2006. Navedene terjatve zastavne upnice so zapadle v plačilo v zadnjem letu pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Priglašene prednostne terjatve so bile zavezanki v plačilo naložene z odločbami zastavne upnice, ki so navedene kot izvršilni naslovi v seznamu izvršilnih naslovov z dne 3. 9. 2008. Z navedenimi odločbami so bili pritožnici odmerjeni in v plačilo naloženi prispevki za socialno varnost za obdobje od aprila 2005 do marca 2006. Vse navedene odločbe so postale izvršljive (izvršljivost sovpada z zapadlostjo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu), v letu pred izdajo sklepa o izročitvi z dne 13. 7. 2006. Res je sicer, da so prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene delavce in prispevki za zdravstveno zavarovanje za zaposlene delavce, nanašajo na daljše časovno obdobje (od januarja 2004 do novembra 2005), vendar pa je terjatev zastavne upnice iz tega naslova zapadla v plačilo v zadnjem letu pred izdajo sklepa o izročitvi, saj so bili pritožnici v plačilo naloženi v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora z odločbama zastavne upnice z dne 23. 6. 2005 in z dne 21. 2. 2006, rok za plačilo obveznosti pa se je iztekel z dnem 5. 8. 2005 in z dnem 24. 3. 2006. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu (v točkah II/A/4, II/B/3 in 4 ter II/C/1, 2 in 3 izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). V preostalem delu (točka I/1, 2, in 3, točka II/A/1, 2 in 3, točka II/B/1 in 2 ter točka III izreka) sklep o poplačilu ni bil izpodbijan in zato tudi ne predmet preizkusa po uradni dolžnosti.

Z izpodbijanim sklepom o poplačilu je sodišče prve stopnje iz kupnine, pridobljene s prodajo dolžničine nepremičnine, poplačalo upnike. Kateri upniki se poplačajo iz kupnine in vrstni red poplačila terjatev določata 196. in 197. člen ZIZ.

1O poplačilu izvršilnih stroškov (točka II/A/4 izreka):

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ najprej poplačalo stroške izvršilnega postopka (točka II/A izreka izpodbijanega sklepa). Upnica AA v pritožbi trdi, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati in iz kupnine poplačati (tudi) 814,95 EUR stroškov, ki jih je priglasila z vlogo z dne 10. 9. 2008 (l. št. 157). Z navedeno vlogo je upnica zahtevala povrnitev stroškov sestave predloga z dne 19. 8. 2005, udeležbe na 3. javni dražbi, sodne takse po nalogu sodišča Dn. št. 1369/2004, predujma za sodnega cenilca in udeležbe na razdelitvenem naroku dne 26. 9. 2006 in 15. 9. 2008. Višje sodišče najprej ugotavlja, da so bili upnici stroški za vlogo z dne 19. 8. 2005 in za udeležbo na 3. javni dražbi že priznani in odmerjeni s sklepom o poplačilu z dne 24. 10. 2006 (red. št. 72) v III. točki izreka (glej četrti odstavek obrazložitve), ki je pravnomočen. Glede teh stroškov je torej pritožba neutemeljena, res pa sodišče prve stopnje teh stroškov (33.000,00 SIT = 137,71 EUR) ni upoštevalo pri izračunu zneska stroškov upnice AA, ki se poplačajo iz kupnine (v točki II/A/4 je naveden le znesek stroškov, ki so bili odmerjeni z izpodbijanim sklepom v točki I/3, to je 22,95 EUR). Ta znesek pa po obrazložitvi sodišča prve stopnje (četrti odstavek obrazložitve) predstavlja strošek pristopa na razdelitveni narok dne 15. 9. 2008 z DDV, torej so bili upnici ti stroški že odmerjeni in upoštevani pri delitvi kupnine, zato je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Glede ostalih priglašenih stroškov iz vloge z dne 10. 9. 2008 pa višje sodišče ugotavlja, da upnica ni upravičena do stroškov pristopa na razdelitveni narok dne 26. 9. 2005, ker je bil na njem prisoten njen pooblaščenec, ki bi moral v skladu z določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ na tem naroku tudi priglasiti stroške pristopa na narok, do stroškov predujma za izvedenca, ker iz spisa ni razvidno, da bi upnica predujem sploh plačala (v predmetnem izvršilnem postopku ga je plačal upnik BB) in do stroškov sodne takse po nalogu Dn. št. 1369/2004, ker v tem delu predlog za povrnitev stroškov ni dovolj opredeljen, da bi se lahko ugotovilo, na kaj se nanaša (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je po presoji pritožbenih navedb in ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje upnici AA moralo iz kupnine poplačati prednostno poplačati izvršilne stroške, pravnomočno odmerjene s sklepom o izvršbi In 2004/00013 z dne 18. 5. 2004 (44.800,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2004 do 26. 9. 2006, (15.600,08 SIT), kar skupaj znaša 252,04 EUR (in je razvidno iz obračuna obresti, ki je sestavni del obrazložitve tega sklepa), pravnomočno odmerjene stroške po sklepu o poplačilu z dne 24. 10. 2006 v višini 137,71 EUR in v sklepu o poplačilu z dne 20. 5. 2009 priznane stroške v višini 22,95 EUR, skupaj torej 412,70 EUR stroškov izvršilnega postopka. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi upnice AA ugodilo in sklep v izpodbijani točki II/A/4 izreka spremenilo tako, da se iz kupnine poplača poleg 22,95 EUR še 389,75 EUR njenih izvršilnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

2O poplačilu terjatev iz 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (točka II/B/3 in 4 izreka):

Za stroški izvršilnega postopka se poplačajo davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnin, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, in za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino (2. točka prvega odstavka 197. člena ZIZ).

Odločitvi o poplačilu navedenih privilegiranih terjatev nasprotujeta dolžnica in upnik BB. Prva trdi, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) ni davek, ker ga pobirajo lokalne skupnosti, davčni organ pa ga le izterjuje na podlagi posebne pogodbe in ne iz lastne izvirne pristojnosti, zato ne spada med terjatve, ki se prednostno poplačajo po 2. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ. Opisano stališče dolžnice je materialnopravno zmotno. NUSZ je res dohodek lokalne skupnosti, vendar vseeno predstavlja „davščino“ iz 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Iz drugega odstavka 2. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1) je razvidna definicija davka po tem zakonu in sicer je to vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o davčni službi (ZDS-1) je davčna uprava zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek državnega proračuna, proračuna Skupnosti in proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti. Navedeni zakonski določili nedvomno utemeljujeta zaključek, da je prisilna izterjava NUSZ izterjava davka, ki obremenjuje v izvršilnem postopku prodano nepremičnino.

Upnik BB pa v pritožbi najprej utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kot prednostni poplačalo dve terjatvi iz naslova NUSZ, s tem, da se ena nanaša na zemljišče v pristojnosti DU Krško. V odgovoru na pritožbo je RS pojasnila, da gre za napako v priglasitvi terjatve in da se terjatev zastavne upnice iz naslova NUSZ v višini 189,09 EUR nanaša na nepremičnino na območju Občine K, kar vse je razvidno tudi iz prijave terjatve RS z dne 9. 9. 2008 (l. št. 155). Višje sodišče je pritožbi upnika BB v tem delu ugodilo in sklep v izpodbijani točki II/B/4 izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede v pritožbi upnika BB zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu mogoče preizkusiti in da ne gre za nasprotje, ki bi terjalo razveljavitev tega dela sklepa. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je do razlike v zneskih (iz naslova NUSZ je v izreku izpodbijanega sklepa priznanih 73,46 EUR, v obrazložitvi pa navedeno, da nadomestilo znaša 62,08 EUR) prišlo zato, ker je RS terjatev iz naslova NUSZ prijavila dvakrat (14.877,00 SIT pred prvim in 73,46 EUR drugim razdelitvenim narokom; stran 3 priloge C3 in stran 2 priloge A8), obakrat pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugič za daljše obdobje. Sodišče je terjatev RS iz naslova NUSZ poplačalo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je prezrlo materialnopravno določbo 14. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2), ki v zadnjem odstavku določa, da se ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, pri prodaji (nepremičnine) na javni dražbi zamudne obresti ne zaračunavajo. V konkretnem primeru so zamudne obresti zajete v izvršilnem naslovu, vendar glede na prej navedeno ne morejo biti (prednostno) poplačane v postopku prodaje nepremičnine. Upnici RS iz tega naslova pripada torej le 57,08 EUR (13.680,00 SIT po stanju na dan 13. 7. 2006; stran 3 priloge C3), kolikor znaša NUSZ za nepremičnino v pristojnosti DU B brez zakonskih zamudnih obresti. Višje sodišče je zato na podlagi pritožb upnika BB in dolžnice (ki sta oba izpodbijala ta del sklepa) sklep o poplačilu tudi v tem delu (točka II/B/3) ob pravilni uporabi materialnega prava razveljavilo v obrestnem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

3O poplačilu terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (točka II/C/1, 2 in 3 izreka):

Ta del odločitve izpodbijajo vsi pritožniki. Dolžnica trdi, da ni jasno, kaj je zajeto v znesku 4.309,64 EUR, da so terjatve upnic AA in CC zapadle več kot eno leto pred izročitvijo nepremičnine kupcu, zato ne morejo biti poplačane po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ, da terjatev RS ne vsebuje le prispevkov ter da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na izvršljivost, saj bi moralo ugotavljati zapadlost terjatve RS. Slednje očita sodišču prve stopnje tudi upnica AA, ki poleg tega še trdi, da sodišče prve stopnje pri odločanju o prispevkih za socialno zavarovanje ne bi smelo uporabiti Zakona o davčnem postopku, ker ne gre za davek in da bi moralo glede zapadlosti uporabiti Zakon o prispevkih za socialno varnost in Zakon o delovnih razmerjih. Prednostnemu poplačilu terjatev upnic AA in CC nasprotuje tudi upnik BB, ker gre za terjatve iz obdobja 1999-2001 in niso zapadle v zadnjem letu pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine.

3.1. O poplačilu terjatve RS iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje:

Najprej višje sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena trditev dolžnice, da ni jasno, kaj je zajeto v znesku 4.309,64 EUR. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v povezavi z listinami v spisu je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo terjatev RS iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje v znesku 27.145,69 EUR, od tega obresti 6.329,48 EUR (priloga A9) in jo poplačalo glede na razpoložljivo kupnino le sorazmerno (54%) z istim vrstnim redom kot terjatvi upnic AA in CC. Prav tako dolžnica neutemeljeno trdi, da terjatev RS ne vsebuje le prispevkov za socialno zavarovanje, saj nasprotno izhaja iz seznama izvršilnih naslovov na prilogi A9, kjer so našteti posamezni izvršilni naslovi za terjatve iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje zavezanke in zaposlenih delavcev.

Višje sodišče nadalje odgovarja na pritožbeno trditev upnika BB, ki meni, da se poplačajo za zadnje leto le tisti prispevki, ki so vezani na plačo posameznega upnika, ki terjatev tudi uveljavlja, saj sicer taka terjatev ne bi bila uvrščena v 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ (kjer so individualno določene terjatve posameznih fizičnih oseb, povezane z njihovo socialno varnostjo) ampak kot obvezna terjatev v 2. točko istega člena. Višje sodišče navedeno trditev razume tako, da se upnik zavzema za to, da se poplačajo le prispevki za tistega posameznega upnika, ki je kot prednostno uveljavljal tudi terjatev iz delovnega razmerja z dolžnikom, oboje pa le za zadnje leto, vendar se s tem stališčem ne strinja iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju.

Večina terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ izhaja iz klasičnih civilno in družinsko pravnih razmerij. Terjatev za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje pa je bistveno drugačne narave, ker izhaja iz socialno zavarovalnega razmerja, ki ni predmet zasebnega urejanja, ampak gre za javnopravno razmerje. Del tega razmerja (poleg razmerja med zavarovano osebo in nosilcem socialnega zavarovanja) je tudi prispevno pravno razmerje med nosilcem socialnega zavarovanja in delodajalcem, ki mora plačevati prispevke (podrobno o tem, dr. Grega Strban, Pravosodni bilten 2/2010, Vpliv neplačila prispevkov na obseg pravic iz socialnega zavarovanja, stran 145-161). To razmerje je samostojno, zavarovanec ne more v imenu nosilca zavarovanja zahtevati plačila prispevkov od svojega delodajalca, ampak mora za to poskrbeti sam nosilec zavarovanja oziroma Davčna Uprava RS, če gre za prisilno izterjavo kot v obravnavanem primeru. Glede izterjave prispevkov torej delavec v razmerju do delodajalca ne more nastopati v vlogi upnika. Pristojnost za izterjavo prispevkov za socialno varnost je s področno zakonodajo prenesena na davčno upravo, kar izhaja iz 5. člena Zakona o davčni službi (prim. tudi 228. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), 58. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter prvi odstavek 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV)). Delavec lahko v smislu 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ prijavi v postopku razdelitve kupnine, pridobljene s prodajo dolžnikove nepremičnine, le terjatev iz delovnega razmerja (iz pogodbe o zaposlitvi), ne more pa nastopiti kot upnik terjatve iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje in je pritožnikovo povezovanje izterjave prispevkov z izterjavo plače zaradi različnosti ureditev neutemeljeno. RS (in ne delavec) je torej po povedanem neodvisno od tega, ali se v postopku delitve kupnine uveljavlja tudi terjatev iz delovnega razmerja, upravičena nastopati kot upnica in zahtevati prednostno poplačilo terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v skladu s 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ.

Pritožbeno sporno je nadalje vprašanje pojma zapadlosti in izvršljivosti terjatve RS iz naslova terjatev za socialno zavarovanje. Dolžnica in upnica AA se ne strinjata s stališčem sodišča prve stopnje, da je datum izvršljivosti enak datumu zapadlosti (kar naj bi izhajalo iz tretjega odstavka takrat veljavnega 131. člena ZDavP-1, ki določa, da obračun davka postane izvršljiv, ko poteče z zakonom predpisan rok za plačilo), ki mu pritrjuje v odgovoru na pritožbo tudi upnica RS, ki se sklicuje še na 26. člen ZDavP-1, po katerem mora biti davek, izračunan v odmerni odločbi, plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po mnenju višjega sodišča navedena člena ne obravnavata pojma zapadlosti terjatve ampak izvršljivost terjatve, ki je vedno vezana (tudi) na iztek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato ne dajeta prepričljive podlage za zaključek, da je datum zapadlosti enak datumu izvršljivosti. Po prepričanju višjega sodišča je treba besedno zvezo „zapadle za zadnje leto“ razumeti tako, da se prednostno poplačajo tiste terjatve, za katere je podlaga za plačilo nastala v zadnjem letu pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, podlago pa predstavlja odločba pristojnega organa, s katero so terjatve ugotovljene in naložene v plačilo (prim. dr. Borivoj Starović, Komentar zakona o izvršnom postupku, „Pravo“ d.o.o., Novi sad, 1991, stran 452). Terjatev RS iz naslova prispevkov za socialno varnost navedene kriterije izpolnjuje le delno, saj iz seznama izvršilnih naslovov po stanju na dan 15. 9. 2008 (priloga A9) izhaja, da vsi posamezni izvršilni naslovi (odmerne odločbe, ki tvorijo seznam) ne spadajo v obdobje iz četrtega odstavka 197. člena ZIZ. Po prej navedenem se zapadlost terjatve veže na čas izdaje odločbe, v kateri je terjatev ugotovljena in naložena v plačilo, iz datumov odmernih odločb pa je razvidno, da so bile nekatere izdane več kot eno leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine (13. 7. 2006), zato terjatve, ki so bile ugotovljene in naložene v plačilo v le teh, ne morejo biti prednostno poplačane.

Višje sodišče je po pregledu seznama izvršilnih naslovov (priloga A9) ugotovilo, da višina terjatve (brez zakonskih zamudnih obresti) iz naslova prispevkov po odmernih odločbah, ki so bile izdane od 13. 7. 2005 do 13. 7. 2006 znaša 9.594,13 EUR oziroma povedano drugače, to je vsota prispevkov za socialno varnost, ki so zapadli v zadnjem letu in bi bili lahko le v tej višini predmet prednostnega poplačila. Vse navedeno pa na pravilnost izpodbijanega sklepa v točki C/1 ne vpliva, ker je sodišče prve stopnje upnico RS poplačalo v nižjem znesku in sicer do višine 4.309,64 EUR.

3.2. O poplačilu terjatev AA in CC iz delovnega razmerja z dolžnico:

Glede pritožbenih trditev o napačnem poplačilu terjatev iz delovnega razmerja z dolžnico višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prednostno poplačalo terjatve upnic AA in CC po sodbah Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Enota v Brežicah, Pd 111/2000 z dne 26. 10. 2000, Pd 59/2001 z dne 18. 5. 2001 (CC) in Pd 275/2002 z dne 28. 2. 2003 (AA), ker je štelo, da se poplačajo vse terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom (izkazane z izvršilnim naslovom) in ne le zapadle za zadnje leto. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje razlaga besedilo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ tako, da se besedna zveza „zapadlih za zadnje leto“ nanaša le na zadnje navedeno privilegirano terjatev, to je prispevke za socialno varnost. Višje sodišče se s tako razlago ne strinja in pritrjuje stališču pritožnika BB, ki opozarja, da je treba določbo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ povezati z zadnjim odstavkom istega člena, ki enotno (in ne le za prispevke za socialno zavarovanje) določa, da se čas določen v 2. in 3. točki prvega odstavka tega člena, šteje od dneva izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine. Dodaten argument za svoje stališče vidi višje sodišče v določbi četrtega odstavka 198. člena ZIZ, ki določa, da se po poplačilu terjatev iz prvega odstavka 198. člena ZIZ poplačajo terjatve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ za čas, za katerega se ne poplačajo po omenjenih določbah. Dikcija citiranega zakonskega besedila kaže na to, da se vse terjatve iz 2. in. 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (in ne le prispevki za socialno zavarovanje) prednostno poplačajo le za zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, za preostalo obdobje (zapadle več kot eno leto nazaj) pa po času pridobitve zastavnih pravic (drugi odstavek 198. člena ZIZ). Opisano stališče podpira tudi pravna teorija (prim. dr. Borivoj Starović, Komentar zakona o izvršnom postupku, „Pravo“ d.o.o., Novi sad, 1991, stran 452 in 453) in judikatura (prim. sklep VSM I Ip 1178/2009 z dne 6. 11. 2009). Sodišče prve stopnje je očitno svoje stališče povzelo po drugem judikatu (sklep VSM II Cp 2604/2005 z dne 29. 11. 2005), ki z gramatikalno razlago zakonskega besedila (da je pridevnik „zapadlih“ v istem sklonu kot „prispevkov“) utemeljuje stališče, da je prednostno poplačilo omejeno na zadnje leto le za prispevke za socialno zavarovanje, kot dodaten argument pa uporabi teleološko razlago po kateri naj bi bil namen zakonodajalca nuditi posebno varstvo preživninskem upravičencem. Po mnenju višjega sodišča taka razlaga brez utemeljenega razloga favorizira upravičence do privilegiranih terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ in pri tem prezre, da je treba upoštevati tudi položaj hipotekarnega upnika, ki se ob ustanovitvi zastavne pravice na bremen prosti nepremičnini lahko zanese (le) na podatke zemljiške knjige, podatki o obstoju morebitnih privilegiranih terjatev ali postopkov, ki tečejo v zvezi z njimi, pa niso znani (niti enako javno dostopni kot stanje v zemljiški knjigi), da bi lahko npr. ocenil ali vrednost nepremičnine zadošča za zavarovanje njegove terjatve, če bi bil bil v primeru prisilne prodaje dolžnikove nepremičnine poplačan šele po poplačilu (vseh) privilegiranih terjatev. Res mora hipotekarni upnik vedno računati s prednostnim poplačilom privilegiranih terjatev iz 197. člena ZIZ, vendar bi bil njegov pravni položaj ob ustanovitvi hipoteke preveč negotov, če poplačilo vseh zakonsko določenih privilegiranih terjatev ne bi bilo omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je torej zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča kot prednostne (sorazmerno) poplačalo tudi terjatve upnic CC in AA iz delovnega razmerja z dolžnico, čeprav so (kot je razvidno iz izvršilnih naslovov) zapadle več kot eno leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, zato je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep o poplačilu v točki II/C spremenilo tako, da je iz preostanka kupnine 7.792,54 EUR (ki je ostala po poplačilu terjatev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ (izvršilni stroški skupaj znašajo 3.885,92 EUR, terjatve iz 2. točke prvega odstavka pa 423,03 EUR, skupaj 4.308,95 EUR) in terjatve upnice RS)) na podlagi prvega odstavka 198. člena ZIZ delno poplačalo terjatev BB do višine preostanka kupnine, to je 3.482,90 EUR (12.101,49 EUR – 4.308,95 EUR – 4.309,64 EUR = 3.482,90 EUR).

Višje sodišče še dodaja, da bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala, da se iz preostanka kupnine dodatno poplača terjatev RS, ker pa se le-ta ni pritožila, ji višjega zneska poplačila tudi pritožbeno sodišče ne more dosoditi (359. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je torej na podlagi zgoraj obrazloženega in tam navedenih pravnih podlagah pritožbam upnikov in dolžnice delno ugodilo in sklep sodišča v izpodbijanih točkah II/B/3 in III/C/2 izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v točki II/B/4 izreka pa razveljavilo, ne da bi v tem delu vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ), v preostalem delu pa pritožbe zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2.točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Dolžnica in AA sta uspeli s pritožbama le deloma, zato je višje sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom odločilo, da sami krijeta stroške njunih pritožb. Upnik BB je s pritožbo uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP V zvezi s 15. členom ZIZ), zato mu mora dolžnica povrniti 337,10 EUR pritožbenih stroškov, kar predstavlja 600 točk za sestavo pritožbe (275,41 EUR), povečano za 2% materialne stroške (5,51 EUR) in 20% DDV (56,18 EUR), vse po prej veljavni OT. Stroški odgovorov na pritožbo za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).