228. člen ZPIZ-1

Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča, da so bili prispevki za obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997 zaradi zastaranja neizterljivi in zato odpisani, kar ima po 133. členu ZPIZ-2 za posledico, da se navedeno obdobje ne more šteti v zavarovalno dobo ter upoštevati pri odmeri starostne pokojnine, pritožba ne more biti uspešna.

Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe. Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2. Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti.

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

Skladno s 133. členom ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Kot to izhaja iz ugotovitve tožene stranke, tožnik nima dovolj zavarovalne dobe (skupna zavarovalna doba, tako dopolnjena v Republiki Avstriji kot tudi Republiki Sloveniji namreč znaša 29 let in 14 dni). Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev, določenih v 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, saj nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe, je tožena stranka njegovo zahtevo za priznanje omenjene pravice z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila.

V socialnem sporu je mogoče zadevo presojati le ob upoštevanju pravno relevantnega dejanskega stanja, kakršno je obstajalo do konca upravnega postopka. Torej največ do datuma izdaje drugostopenjske odločbe. Zavarovanje, za katero je zavarovanec sam zavezanec za prispevek, je v pokojninsko dobo vštevno le, če so plačani prispevki. Ker do dokončnosti predsodnega postopka prispevki za sporno obdobje niso bili poravnani, tega obdobja ni mogoče upoštevati niti v sodno socialnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Čeprav je izvršljiv sklep davčnega organa izvršilni naslov, ni primeren izvršilni naslov za izterjavo stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov, čeprav je o njih odločeno s sklepom o prisilni izterjavi.

Tožnica sicer pravilno navaja, da po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (absolutno zastaranje). Vendar je drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe ugotovil, da se seznam izvršilnih naslovov, ki je del sklepa o izvršbi, nanaša na davčne obveznosti iz obdobja od leta 2006 dalje. Tako ne gre za davčni dolg za leto 1999, kar pomeni, da do absolutnega zastaranja po omenjeni zakonski določbi ni prišlo. Če zavezanec plačuje več vrst davkov ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec navede na plačilnem instrumentu. Vendar zakon pri tem določa, da se davek poravna po vrstnem redu prej dospele obveznosti te (izbrane) vrste davka, nato pa se poravnajo drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Pri posamezni vrsti davka se tako vedno poravnajo prej dospele (starejše) obveznosti.

Tožnik ima lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 kot samozaposlena oseba od 1. 1. 2002 dalje, za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 pa je potrebno najprej ugotoviti, ali je v tem obdobju njegova osnova dosegla najmanj znesek minimalne plače, saj se le v tem primeru v obvezno zavarovanje vključi kot samozaposlena oseba.

Večina terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ izhaja iz klasičnih civilno in družinsko pravnih razmerij, medtem ko je terjatev za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje drugačne narave, ker izhaja iz socialno zavarovalnega razmerja, ki ni predmet zasebnega urejanja, ampak gre za javnopravno razmerje. Republika Slovenija je upravičena nastopati kot upnica in zahtevati prednostno poplačilo terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v skladu s 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ, besedno zvezo "zapadle za zadnje leto" pa je treba razumeti tako, da se prednostno poplačajo tiste terjatve, za katere je podlaga za plačilo nastala v zadnjem letu pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, podlago pa predstavlja odločba pristojnega organa, s katero so terjatve ugotovljene in naložene v plačilo.

225. člen ZPIZ-1 se res sklicuje na šesto alinejo prvega odstavka 204. člena ZPIZ-1, ki kot vrsto prihodkov obveznega zavarovanja določa prispevke delodajalcev za zavarovalno dobo s povečanjem za zavarovance iz četrtega odstavka 430. člena tega zakona, moral pa bi se sklicevati na sedmo alinejo prvega odstavka 204. člena ZPIZ-1, vendar pa je navedeno neskladje po mnenju Vrhovnega sodišča zgolj redakcijska napaka zakonodajalca v besedilu predpisa, ki je povsem očitna in nedvoumna ter se v ničemer ne nanaša na veljavnost predpisa, prav tako tudi ne na vsebino in smisel določbe ali na njeno spreminjanje glede na predhodno veljavno besedilo. Tako iz naslova določbe kot tudi iz samega besedila je povsem jasno, da 225. člen ZPIZ-1 določa zavezance za posebne primere zavarovanja, med katerimi so glede na 26. člen ZPIZ-1 tudi dijaki ter študenti na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov. Ker je revidentka pooblaščeni študentski servis, pri kateri so prek napotnic delo opravljali študentje in dijaki, je na podlagi 225. člena ZPIZ-1 zavezanka za plačilo prispevkov za te študente in dijake.

Pritožbeno sodišče je prekinilo postopek, ker je podalo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena ZPIZ-1, v kolikor se uporablja, tako da se v odpisu plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevajo prispevki, ki jih iz bruto plače plačuje zavarovanec preko zavezanca. Zahtevo je nato umaknilo, saj je v vmesnem času Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-281/09-14 razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1 v delu, ki se glasi: "odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda", kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Ta odločitev Ustavnega sodišča RS se uporabi tudi pri odločanju v konkretni zadevi, saj o njej še ni bilo pravnomočno odločeno.

Če zavezanec ne opravlja več samostojne dejavnosti, odpis davkov ter prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoč.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, saj za tožnika z izdajo izpodbijane dokončne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da ima lastnost zavarovanca kot lastnik zasebne družbe, ki je le ugotovitvena, ni nastala škoda (in tudi ni nobene nevarnosti, da bi mu nastala težko nadomestljiva škoda). Ta odločba tudi ne pomeni, da je nastala obveznost plačila prispevkov za določen obdobje in v določeni višini, saj bo o tem odločila davčna uprava.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je res dohodek lokalne skupnosti, vendar vseeno predstavlja „davščino“ iz 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Sodišče mora pri poplačilu terjatev RS iz naslova davkov po 2. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ upoštevati, da se ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, pri prodaji (nepremičnine) na javni dražbi zamudne obresti ne zaračunavajo. Republika Slovenija (in ne delavec) je neodvisno od tega, ali se v postopku delitve kupnine uveljavlja tudi terjatev iz delovnega razmerja, upravičena nastopati kot upnica in zahtevati prednostno poplačilo terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v skladu s 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ. 26. člen in tretji odstavek 131. člena ZdavP-1 ne obravnavata pojma zapadlosti terjatve ampak izvršljivost terjatve, ki je vedno vezana (tudi) na iztek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato ne dajeta prepričljive podlage za zaključek, da je datum zapadlosti enak datumu izvršljivosti. Besedno zvezo „zapadle za zadnje leto“ je treba razumeti tako, da se prednostno poplačajo tiste terjatve, za katere je podlaga za plačilo nastala v zadnjem letu pred izdajo skl