14. člen ZDPN-2

Pritrditi je pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pooblastilo, ko je samo odmerilo davek. To je v izključni domeni davčnega organa (drugi odstavek 14. člena ZDPN-2). Sodišče je dolžno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za nastanek davčne obveznosti, kot vrsto nepremičnine, davčni status udeležencev, in na podlagi teh dejstev pridobiti odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin od davčnega organa. Šele na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa, v kateri je določen točen znesek davka, sodišče kupcu (v obravnavanem primeru edinemu upniku oproščenemu položitve kupnine) naloži plačilo davka.

Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica nastopa smiselno kot prodajalka nepremičnine. Skladno s 5. členom ZDPN-2 je zavezanec za davek prodajalec ali prodajalka nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako davčni organ kot toženka, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen ZDPN-2, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi.

Davčni organ je z izpodbijano odločbo odmeril tožnici DDV, ki jo je izdal v postopku DIN, ki ga je začel po tem, ko je bil pri tožnici že začet postopek stečaja. S tem je z izpodbijano odločbo dosegel plačilo z izpodbijano odločbo odmerjenega DDV. Navedeno (celotno) plačilo je tako davčni organ dosegel mimo pravil, ki veljajo za stečajni postopek, v katerem se vsi upniki obravnavajo enakopravno. Iz 227. člena ZFPPIPP izhaja, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. V 296. členu ZFPPIPP je določeno, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. V zadevi ni sporno, da davčni organ terjatve iz naslova plačila DDV za prodane nepremičnine v izvršilnem postopku ni prijavil v stečajni postopek, ki se vodi zoper tožnico kot stečajno dolžnico.

Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Davčna obveznost je nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. V primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi se davek praviloma poplača iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin v sodnem postopku oziroma s položitvijo zneska v višini davka s strani upnika oziroma kupca v sodnem postopku po določbah ZIZ. Način kot tudi izvedba poplačila davka v sodnem postopku je v pristojnosti sodišča, v pristojnosti davčnega organa pa je odmera davka davčnemu zavezancu. Na podlagi določb ZDPN-2 je zavezanec za odmero davka nesporno bivši lastnik nepremičnin, ki so prodane na javni dražbi, kot zavezanec za odmero je dolžan tudi poravnati davčno obveznost.

Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnik, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine.

Iz pravnomočnega sklepa o domiku izhaja, da se tam navedene tožniku lastne nepremičnine domaknejo kupcu za kupnino 4.500,00 EUR. Davčna obveznost je torej v obravnavnem primeru nastala s trenutkom odplačnega prenosa lastninske pravice na tožnikovih nepremičninah, na podlagi zakona, pri čemer ni pomembno, da je do prenosa prišlo brez tožnikove volje, v izvršilnem postopku.

Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).

Davčni organ je tožnici davek odmeril po prejemu sklepa o domiku nepremičnine, ki je že postal pravnomočen. Davčni organ je zato ravnal pravilno, ko je tožnici po prejemu zgoraj navedenega sklepa po uradni dolžnosti odmeril davek na promet nepremičnin, ki se po izrecni določbi zakona plačuje tudi v primeru, ko je nepremičnina prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku. Davčna osnova je vezana na prodajno ceno, doseženo na javni dražbi in je bila v konkretnem primeru tako določena v skladu z zakonom.

Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnine, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Davek davčni organ odmeri po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju katerega leži nepremičnina.

Davčna obveznost je nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2.

V primeru, ko se nepremičnina proda na javni dražbi, nastane davčna obveznost za davek na promet nepremičnin s pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnine kupcu; davčno osnovo pa predstavlja dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno. Pravilnost vodenja izvršilnega postopka se v postopku odmere davka na promet nepremičnin ne obravnava in zato s tem povezani tožbeni ugovori za odločitev niso pravno pomembni.

Po gramatikalni razlagi 197. člena ZIZ je med prednostne terjatve šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje. Zakonite zamudne obresti od teh pa ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega izrecno 197. člen ZIZ kot lex specialis, ne določa.

Prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, je odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine.

Zakonske zamudne obresti od davščin, ki za zadnje leto obremenjujejo prodano nepremičnino, se ne poplačajo kot prednostna terjatev.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Revizija zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (ugodilni del) ni dovoljena, ker revidentka zanjo nima pravnega interesa. Višina davčne osnove ne predstavlja višine davčne obveznosti, naložene v plačilo, zato vrednostni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

Ob upoštevanju davčne zakonodaje in stališč naslovnega in Vrhovnega sodišča je, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, zavezanec za davek na promet nepremičnin dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, se pri prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku zamudne obresti ne zaračunavajo.

Potrdilo o pravnomočnosti sklepa o domiku ni bilo razveljavljeno. Zato je treba šteti, da je davčna obveznost tožnikov za plačilo davka na promet nepremičnin nastala tistega dne, ko je postal sklep o domiku pravnomočen.

Za odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2 gre tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Davčna obveznost nastane ob domiku nepremičnine in ne šele ob vpisu kupca nepremičnine v zemljiško knjigo.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je res dohodek lokalne skupnosti, vendar vseeno predstavlja „davščino“ iz 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Sodišče mora pri poplačilu terjatev RS iz naslova davkov po 2. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ upoštevati, da se ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, pri prodaji (nepremičnine) na javni dražbi zamudne obresti ne zaračunavajo. Republika Slovenija (in ne delavec) je neodvisno od tega, ali se v postopku delitve kupnine uveljavlja tudi terjatev iz delovnega razmerja, upravičena nastopati kot upnica in zahtevati prednostno poplačilo terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v skladu s 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ. 26. člen in tretji odstavek 131. člena ZdavP-1 ne obravnavata pojma zapadlosti terjatve ampak izvršljivost terjatve, ki je vedno vezana (tudi) na iztek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato ne dajeta prepričljive podlage za zaključek, da je datum zapadlosti enak datumu izvršljivosti. Besedno zvezo „zapadle za zadnje leto“ je treba razumeti tako, da se prednostno poplačajo tiste terjatve, za katere je podlaga za plačilo nastala v zadnjem letu pred izdajo skl

Davčni organ prve stopnje, ob upoštevanju nastanka davčne obveznosti (leto 2006), odločitev v materialnopravnem pogledu pravilno utemelji z določbami ZDPN-1, v procesnem pogledu pa z določbami ZDPN-2 in ZDavP-2, ki so veljale v času izdaje odločbe. Po že zavzetih stališčih tega in Vrhovnega sodišča je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec nepremičnine in s tem, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje.