196. člen ZIZ

V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.

Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.

Pritrditi je pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pooblastilo, ko je samo odmerilo davek. To je v izključni domeni davčnega organa (drugi odstavek 14. člena ZDPN-2). Sodišče je dolžno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za nastanek davčne obveznosti, kot vrsto nepremičnine, davčni status udeležencev, in na podlagi teh dejstev pridobiti odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin od davčnega organa. Šele na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa, v kateri je določen točen znesek davka, sodišče kupcu (v obravnavanem primeru edinemu upniku oproščenemu položitve kupnine) naloži plačilo davka.

ZIZ v okviru 180. člena, ki ureja možnost ustavitve izvršbe na predlog upnika zemljiškega dolga, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek v primeru oporekanja obstoju (nastanku) terjatve upnika zemljiškega dolga. V nasprotju s prepričanjem pritožnika po presoji sodišča druge stopnje odločanje o tem vprašanju presega okvir presoje verjetne višine poplačila izvršilnega upnika in na to vezane presoje smotrnosti prodaje, ki jo izvršilno sodišče opravi na podlagi tretjega odstavka 180. člena ZIZ. Ker pa gre za položaj, ki se v bistvenih lastnostih ujema s položajem iz prvega odstavka 201. člena ZIZ in v katerem je treba tako izvršilnemu upniku kot upniku zemljiškega dolga zagotoviti enako pravno varstvo kot v položaju iz prvega odstavka 201. člena ZIZ, je treba tudi za postopek odločanja o obstoju terjatve upnika zemljiškega dolga, ki predlaga ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ, analogno uporabiti določbe 201. in 202. člena ZIZ. Če je odločitev o obstoju izpodbijane terjatve upnika zemljiškega dolga odvisna od spornih dejstev, izvršilno sodišče v skladu z izrecno določbo 202. člena ZIZ o tem ni pristojno odločiti samo, ampak mora upnika, ki izpodbija terjatev, napotiti, na

Terjatve, ki so zavarovane z v zemljiško knjigo vpisano hipoteko, se zastavnim upnikom, ki niso hkrati predlagatelji izvršbe, poplačajo le, če so priglašene, in jih sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti. Ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju in gre za sorazmeren in ne prekomeren poseg.

Za zadostitev kriteriju terjatve, ki je zavarovana z zastavno pravico, povsem zadostuje, da je novi hipotekarni upnik izkazal cesije terjatev po sklepih o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, bistveno je le, da/ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico. Če je temu tako, pa izhaja iz zemljiške knjige, iz katere je upnik priložil izpiske, iz katerih vsakokrat izhaja, da je terjatev, v zavarovanje katere je ustanovljena hipoteka na nepremičnini, podrobneje opisana ravno v izreku sklepov o zavarovanju. V le-teh vsakokrat niso zajeti le stroški sodne takse za vpis v zemljiško knjigo, ki jih sodišče prve stopnje zato pravilno ni poplačevalo, zajeti pa so vsi ostali priglašeni zneski, zakonske zamudne obresti pri tem seveda opisno tako, da jih je moč obračunati na dan razdelilnega naroka, kar je novi upnik vsakokrat tudi storil. Hipoteka kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, ne da bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo.

Po določilu drugega odstavka 198. člena v zvezi z 2. točko 196. člena ZIZ se terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico in zemljiškim dolgom, poplačajo, če so bile priglašene najpozneje na razdelitvenem naroku. Drugače pa velja za izvršilne upnike, saj le-tem terjatve v postopku prodaje nepremičnine ni treba priglasiti. Treba je namreč upoštevati, da je za upnike, ki so stranke postopka, sodišče vezano na pravnomočni sklep o izvršbi in v njem opredeljeno terjatev upnika. Sodišče jo mora v fazi poplačila upoštevati po uradni dolžnosti in ne šele na zahtevo (priglasitev) upnika. Upnik že s predlogom za izvršbo poda zahtevo za sodno varstvo, da se poplača v predlogu navedena terjatev s prisilnimi sredstvi, iz kupnine na javni dražbi prodanih nepremičnin. Zahteva po vnovičnem uveljavljanju terjatve na razdelitvenem naroku bi pomenila zanikanje upnikove pravnomočno pridobljene pravice do sodnega varstva v izvršilnem postopku. Pritožbeno stališče, da pritožniku kot zastavnemu upniku svoje terjatve niti na razdelitvenem naroku ni bilo treba priglasiti, češ da je terjatev priglasil že s predlogom za izvršbo, ni pravilno. Pritožnik je sicer v zadevi In 1275/2015 res pridobil pra

Ker v obravnavani zadevi predlagatelj vse do izdaje izpodbijanega sklepa sodišču ni predložil izvirnika, ampak le kopijo zemljiškega pisma, ni uspel izkazati imetništva zemljiškega pisma in tudi ne izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 172.a člena ZIZ.1 Kot pravilno se torej izkaže stališče sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal upravičenja za vložitev predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnine po 180. členu ZIZ.

Tisti, ki misli, da je bil z odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. Pritožnica ima prav, da je namen zaznamovane prepovedi odtujitve in obremenitve v tem, da ima prejemnik pomoči, ki je lastnik premoženja (nepremičnine), le tega tudi v času smrti, da bo lahko dajalec pomoči predlagal omejitev dedovanja. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v postopku civilne delitve nepremičnine v solastnini ne more biti izbrisana brez poplačila terjatve njenega imetnika ali njegovega soglasja oziroma, kot izhaja iz pritožbenih navedb, celo, da brez tega civilna delitev sploh ni možna. V primeru prisilne prodaje nepremičnine, na katere deležu enega od solastnikov ima občina zaznamovano prepoved odtujitve in obremenitve, ki ima za posledico izbris te zaznambe, to premoženje prejemnika socialnega transferja (praviloma) ne bo več predmet njegove zapuščine in s tem pritožnica izgubi zavarovanje svoje terjatve, ne pa tudi same terjatve oziroma možnost zahtevati omejitev dedovanja.

S sklepom o (delni) ustavitvi postopka zaradi upnikovega (delnega) umika predloga sodišče le ugotovi ustavitev postopka, ne da bi pri tem ugotavljalo oziroma odločalo tudi o kakršnihkoli pravicah in obveznostih strank v zvezi s samo terjatvijo. Gola ustavitev z dnem umika, oziroma na dan, ki ga označi upnik, je zato praviloma dolžniku res v korist. A v konkretnem primeru sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu izvršbe ni le ustavilo. V 2. točki I. točke izreka je navedlo tudi, da se postopek ustavi „na podlagi upnikove pobotne izjave z dne 2. 4. 2019“, kar ni predmet sklepa o ustavitvi na podlagi 43. člena ZIZ. In le v tem delu je izpodbijana odločitev za dolžnika tudi sporna. Iz razlogov pritožbe namreč izhaja, da dolžnik nasprotuje samemu pobotu, ne pa tudi ustavitvi. Ob povedanem pa ni mogoče pritrditi upniku, da dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo glede navedene odločitve, saj z njo ne izpodbija samega umika, temveč ugotovitev, da se izvršba ustavi zaradi pobotne izjave. Na obračun terjatve, ki ga pripravi izvršilni upnik, to je upnik na čigar predlog se vodi izvršilni postopek, sodišče pri poplačilu ni vezano. Izvršilno sodišče mora samo opraviti obračun terja

Dolžnika v tej fazi postopka, ko sodišče le še razdeli kupnino, ne moreta biti uspešna z nasprotovanjem višini obveznosti, kot ta izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 26. 4. 2013. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje bi morebitna delna plačila, ki se nanašajo na obdobje pred izdajo sklepa o izvršbi, morala uveljavljati z rednim ugovorom, sedaj pa jih sodišče v tem postopku ne more več presojati.

Določba drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP daje upniku preživninske terjatve podlago, da vodi ločeno izvršbo mimo stečajnega postopka tudi na premoženje dolžnika, ki je predmet stečajne mase (v takem primeru isti predmet predstavlja hkrati stečajno maso in predmet izvršbe). Ocena, ali bo kljub stečajnemu postopku vodil izvršbo, je tako prepuščena upniku preživninske terjatve kot prednostne terjatve iz 390. člena ZFPPIPP, pri čemer v izvršilnem postopku zaradi poplačila prednostnih terjatev veljajo splošna pravila izvršilnega postopka. Kateri upniki se poplačajo iz kupnine in vrstni red poplačila terjatev sta določena v 196., 197. in 198. členu ZIZ.

Zaznamba prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnine nima učinkov na razdelitev kupnine za nepremičnino, ki je prodana zaradi civilne delitve v sodnem postopku. Ker ni zakonske podlage za poplačilo pritožničinih terjatev iz kupnine na dražbi prodanih nepremičnin, sodišče ne glede na to, da nihče ni ugovarjal njeni prijavi terjatve, ni moglo kupnine dodeliti njej.

V obravnavani zadevi je prišlo do pretrganja zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika, ki učinkuje tudi proti tožencu kot poroku. Tožnica je namreč kot hipotekarna upnica v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika, ki se je začel na predlog drugega (izvršilnega) upnika, na razdelitvenem naroku prijavila svojo terjatev z namenom, da bo iz prejete kupnine poplačana tudi njena terjatev do dolžnika. Prisilna izterjava denarne terjatve s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku (na nepremičnino), ki se vodi na predlog drugega upnika, v skladu z jezikovno in logično razlago določbe 365. člena OZ pomeni dejanje upnika pred sodiščem, katerega namen je v izterjavi (oziroma poplačilu) terjatve. Zakonski dejanski stan določbe drugega odstavka 366. člena OZ se ne prilega obravnavanemu življenjskemu primeru, katerega dejanska podlaga je ugotovitev, da je hipotekarni upnik v izvršilnem postopku prijavil svojo terjatev, a do poplačila ni prišel, ker kupnina prodane nepremičnine ni zadoščala tudi za njegovo poplačilo.

Že iz gramatikalne razlage 2. točke 197. člena ZIZ izhaja, da je med prednostne terjatve šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje ter zato zakonite zamudne obresti od teh terjatev ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega izrecno 197. člen ZIZ kot lex specialis ne določa. Pri nepremičninski izvršbi v primeru poplačila davščin je namreč potrebno upoštevati določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ne pa določbe ZDavP-2. ZDavP-2 tudi ne določa, da zamudne obresti od zapadlih pa neplačanih davščin pomenijo davščino. Zato tudi iz tega razloga ne morejo imeti pravico do prednostnega poplačila.

Med prednostne terjatve je šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje. Zakonske zamudne obresti od teh pa ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega 197. člen ZIZ izrecno ne določa. Na ta način ni zanikana akcesornost zakonskih zamudnih obresti, temveč je le posebej prirejena v izvršilnem postopku. Določbe ZIZ se v tem postopku, ko se opravlja poplačilo iz kupnine, pridobljene za prodano nepremičnino, upoštevajo kot določbe lex specialis.

Prodaja nepremičnine kot celote je urejena v 171.a členu ZIZ. Navedena določba predstavlja zakonsko podlago za prodajo nepremičnine kot celote tudi v primeru, ko je en solastnik v stečajnem postopku.

Dolžnik je sicer izkazal, da je v davčnem postopku očitno prišlo do napačne odmere davka od prisilne prodaje nekaterih nepremičnin, vendar pa kljub temu ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da dolžnik dejstva o napačni odmeri davka za te nepremičnine brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji in pravočasno izpodbijati priglašeno terjatev Republike Slovenije iz tega naslova.

Sporno je, kateri del upnikove terjatve po kreditni pogodbi je zavarovani del ter kateri je nezavarovani del. V izpodbijanem sklepu je sodišče zaključilo, da gre za zavarovane terjatve - ločitvene pravice upnika, se pravi v celoti in da je zato tretji upnik upravičen do poplačila v priglašenem znesku. Te okoliščine so sporne in sodišče prve stopnje bi moralo podrobneje raziskati dejansko stanje.

Izvršilno sodišče mora samo opraviti oziroma preveriti obračun terjatve izvršilnega upnika po stanju iz spisa, ne glede na soglašanje oziroma neizpodbijanje terjatve drugega upnika. Hipotekarni dolžnik je porok z omejeno odgovornostjo za obveznost glavnega dolžnika. Tako stečaj glavnega dolžnika tudi ne vpliva na obveznost hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati glavni dolžnik.