58. člen ZZVZZ

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v relevantnem obdobju vključen v zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in je bil torej sam dolžan plačati prispevke.

Pravna podlaga za izdajo odločbe o obveznosti plačila prispevka je določena v 65. členu ZDavP-2, rok za plačilo prispevka pa je določen v 66. členu citiranega zakona, to je 30 dni od vročitve odločbe. Glede na navedeno ob upoštevanju, da je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, z vključitvijo v obvezno zavarovanje po 15. členu tega zakona pa nastopi tudi obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, je tožnik dolžan plačati prispevke za to zavarovanje, kot je bilo odločeno z izpodbijanima odločbama.

Z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje po 15. členu ZZVZZ nastopi obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Skladno z 20. točko prvega odstavka 15. člena zavarovanci sami plačujejo prispevke. Ker tožnik prispevke za zdravstveno zavarovanje ni plačal, je v tem primeru tožena stranka v določbi 58. člena ZZVZZ v zvezi z 59. členom istega zakona ter ob uporabi ZDavP-2 imela ustrezno pravno podlago, da od tožnika zahteva plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Pravna podlaga za izdajo odločbe o obveznosti plačila prispevka je določena v 65. členu ZDavP-2, rok za plačilo prispevka pa je določen v 66. členu citiranega zakona, to je 30 dni od vročitve odločbe. Glede na takšno pravno podlago in upoštevaje, da je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ do 31. 12. 2015, je dolžan plačati prispevke za to zavarovanje, kot je bilo odločeno z izpodbijanima odločbama.

Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke je bil tožnik zavarovan po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena in si sama plačuje prispevek. Ker prispevek ni bil plačan, je tožena stranka tožniku utemeljeno naložila plačilo zapadlih zneskov prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Tožnik je od tožene stranke uveljavljal povračilo plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Zavezanec za plačilo prispevkov je bil ZPIZ in ne tožnik sam, navedeni prispevki so bili tudi plačani s strani ZPIZ-a in ne s strani tožnika. Glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjave prispevkov, vračila preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisov zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, se v skladu z 58. členom ZZVZZ smiselno uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov. V ZZVZZ ni predvideno vračilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, temveč le vračilo preveč plačanih prispevkov ter odpis zaradi neizterljivosti. V danem primeru ne gre za nobenega od prej navedenih primerov. Tako ni nobene pravne podlage, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna tožniku plačati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj se s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavljajo sredstva za same pravice zavarovancev, ki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja izhajajo (13. člen ZZVZZ).

V zvezi s plačilom odškodnine na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki jo je bil po izvršilnem naslovu dolžan plačati dolžnik upniku v znesku 7.200,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče. Odškodnina po 118. členu ZDR, ki je veljal v času izdaje izvršilnega postopka, sedaj pa vsebinsko enako določa 118. člen ZDR-1, je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača.

Tožnik, ki prejema sorazmerni del starostne pokojnine, je od prijave stalnega prebivališča v Sloveniji, vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Od vključitve v zavarovanje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačuje zavodu za zdravstveno zavarovanje za tožnika prispevke za zdravstveno zavarovanje, za neposredno nakazilo prispevkov tožniku, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom, pa ni podlage.

Večina terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ izhaja iz klasičnih civilno in družinsko pravnih razmerij, medtem ko je terjatev za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje drugačne narave, ker izhaja iz socialno zavarovalnega razmerja, ki ni predmet zasebnega urejanja, ampak gre za javnopravno razmerje. Republika Slovenija je upravičena nastopati kot upnica in zahtevati prednostno poplačilo terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v skladu s 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ, besedno zvezo "zapadle za zadnje leto" pa je treba razumeti tako, da se prednostno poplačajo tiste terjatve, za katere je podlaga za plačilo nastala v zadnjem letu pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, podlago pa predstavlja odločba pristojnega organa, s katero so terjatve ugotovljene in naložene v plačilo.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je res dohodek lokalne skupnosti, vendar vseeno predstavlja „davščino“ iz 2. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Sodišče mora pri poplačilu terjatev RS iz naslova davkov po 2. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ upoštevati, da se ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, pri prodaji (nepremičnine) na javni dražbi zamudne obresti ne zaračunavajo. Republika Slovenija (in ne delavec) je neodvisno od tega, ali se v postopku delitve kupnine uveljavlja tudi terjatev iz delovnega razmerja, upravičena nastopati kot upnica in zahtevati prednostno poplačilo terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost v skladu s 3. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ. 26. člen in tretji odstavek 131. člena ZdavP-1 ne obravnavata pojma zapadlosti terjatve ampak izvršljivost terjatve, ki je vedno vezana (tudi) na iztek roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato ne dajeta prepričljive podlage za zaključek, da je datum zapadlosti enak datumu izvršljivosti. Besedno zvezo „zapadle za zadnje leto“ je treba razumeti tako, da se prednostno poplačajo tiste terjatve, za katere je podlaga za plačilo nastala v zadnjem letu pred izdajo skl