VSRS Sodba X Ips 451/2008

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Ljubljana - Šiška z dne 11. 4. 2006, s katero je je bilo odločeno: 1. da se revidentu obnovi postopek odmere dohodnine za leto 2002, ki je bil končan z odločbo z dne 22. 7. 2003; 2. da se odpravi odločba z dne 22. 7. 2003; 3. da se revidentu za leto 2002 odmeri dohodnina v znesku 715.147.598,00 SIT, določen je bil znesek razlike za doplačilo med odmerjeno dohodnino in med letom obračunano plačano akontacijo dohodnine ter odločeno, da mora doplačati razliko med vrnjeno dohodnino po odpravljeni odločbi in razliko premalo plačane dohodnine po tej odločbi. Upravni organ druge stopnje je z odločbo z dne 12. 4. 2007, odločil: v 1. točki je po uradni dolžnosti odpravil 1. točko izreka odločbe prvostopenjskega upravnega organa, v 2. točki pa je v ostalem zavrnil revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavne pravice iz 25. člena Ustave RS. Navaja, da je bila 1. točka izreka upravnega organa prve stopnje odpravljena, ker naj bi bilo o obnovi postopka dohodnine za leto 2002 že odločeno s sklepom z dne 16. 9. 2004, vendar mu je bil ta sklep vročen v nasprotju z določilom tretjega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj se je v času od 15. 9. 2004 do 15. 10 2004 nahajal v Srbiji in je zanj izvedel šele iz odločbe z dne 12. 4. 2007. Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo in ni opravilo glavne obravnave. Predmetni gotovinski dvigi, ki so bili obdavčeni kot osebni prejemki, niso bili upoštevani kot odhodek pravnih oseb A., B. in C. davek od dobička pravnih oseb je bil odmerjen od celotnih teh zneskov, kar pomeni, da pri pravnih osebah ni bil upoštevan kot osebni prejemek, zato bi sodišče kot predhodno vprašanje moralo obravnavati odmero davka od dobička pravnih oseb. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo četrtega odstavka 48. člena ZUS-1. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo v celoti prereka revidentove navedbe in vztraja pri odločitvi ter predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 2.984.258,04 EUR (prej 715.147.598,00 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba o odmeri dohodnine za leto 2002, izdana v obnovljenem postopku po sklepu o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2002 z dne 16. 9. 2004, za katerega pa revident zatrjuje, da mu ni bil pravilno vročen in naj bi bila zato tudi sama obnova postopka sporna.

9Glede odmere dohodnine je v obravnavani zadevi pomembna določba četrte alineje prvega odstavka 15. člena Zakon o dohodnini – ZDoh, na podlagi katere se med osebne prejemke uvrščajo tudi drugi prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki.

10Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revident kot pooblaščena oseba s tekočih računov pravnih oseb A., B. in C. opravljal gotovinske dvige denarja z internimi nalogi za dvig sredstev z računa. Iz teh je razvidno, da je na nalogu naveden in podpisan revident, ki pa v upravnem postopku ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da so bila ta sredstva porabljena za materialne stroške navedenih pravnih oseb. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2002 revidentu med druge prejemke iz četrte alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh zakonito všteti tako ugotovljeni prejemki.

11Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja tudi, da je bil revidentu izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2002 z dne 16. 9. 2004, ki mu je bil vročen v skladu z določili 87. člena ZUP, zoper katerega pa revident ni vložil pritožbe, zato je postal pravnomočen.

12Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je odločitev o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2002 s sklepom z dne 16. 9. 2004 samostojna pravna celota in ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Ta sklep je postal pravnomočen. Pravni učinek pravnomočnosti sklepa je v tem, da takega sklepa ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novim sklepom ali odločbo, in veže tako stranko, kot tudi organ, ki ga je izdal. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki je iz tega razloga tudi zavrnilo revidentove tožbene ugovore, ki se nanašajo na vročitev sklepa o obnovi postopka z dne 16. 9. 2004 ter da je glede na učinek pravnomočnosti sklepa z dne 16. 9. 2004 zakonita tudi odločitev o odpravi 1. točke izreka odločbe prvostopenjskega upravnega organa. Glede na navedeno na drugačno odločitev v obravnavani zadevi tudi ne morejo vplivati revizijski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost vročitve sklepa z dne 16. 9. 2004.

13Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni utemeljen revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj se je sodišče prve stopnje do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sklep o obnovi postopka z dne 16. 9. 2004 opredelilo v drugem odstavku na 7. strani izpodbijane sodbe s tem, ko je pojasnilo pravne učinke pravnomočnosti navedenega sklepa.

14Revizijski ugovor o kršitvi 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 (ki določa, da se upravni akt sme izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve), ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 87. člena ZUP glede presoje pravilnosti vročitve sklepa o obnovi z dne 16. 9. 2004, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen, saj se uveljavljana kršitev pravil upravnega postopka nanaša na postopek in pravnomočen sklep, ki ni predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu.

15Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, med drugim tudi, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Okoliščine oziroma trditve, s katerimi je revident utemeljeval predlog za svoje zaslišanje in opravo glavne obravnave, so se nanašale na sklep o obnovi z dne 16. 9. 2004, in tudi po presoji Vrhovnega sodišča za odločitev v obravnavanem upravnem sporu niso pravno pomembne. Zato po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj je sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

16Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen niti revizijski ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi četrtega odstavka 48. člena ZUS-1 prekiniti postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja odmere davka od dobička pravnih oseb, ker bi se gotovinski dvigi v obravnavani zadevi lahko obravnavali kot osebni prejemki samo v primeru, če bi bili upoštevani kot odhodek pri pravnih osebah A., B. in C. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZUS-1 gre za predhodno vprašanje v primeru, če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa. V tem upravnem sporu ni predmet odločanja obračunavanje davka od dobička navedenih pravnih oseb, ki je samostojen postopek, temveč obdavčenje osebnih prejemkov fizične osebe. Ti prejemki imajo drugačen značaj za fizično osebo kot prejemnika, kakor za pravno osebo, ki je zavezanka za davek od dobička pravnih oseb. Zato po presoji Vrhovnega sodišča od vprašanja, ali so osebni prejemki, ki so predmet tega upravnega spora, priznani kot odhodki pravne osebe, ki je zavezanka za davek od dobička pravnih oseb, ni odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Tako vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni predhodno vprašanje. Zato po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče ni kršilo določbe četrtega odstavka 48. člena ZUS-1 in tako ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

17Tožnik v reviziji le pavšalno zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 25. člena Ustave RS z navajanjem, da so bila kršena pravila postopka. Ker bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, katere revident uveljavlja, niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, se Vrhovno sodišče do nekonkretiziranih ugovorov kršitve ustavnih pravic ne opredeljuje.

18Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.