47. člen ZUS-1

Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti. Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za nje

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče prekršilo določbe prvega odstavka 47. člena ter prvega in tretjega odstavka 48. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s tem, ko s sklicevanjem na načelo prednostnega odločanja iz 389. člena Zakona o bančništvu (ZBan-3), ni prekinilo postopka odločanja v upravnem sporu do razrešitve predhodnega vprašanja o zakonitosti Sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR) o sprejetju sheme za reševanje v zvezi s Sberbank banko d.d. št. SRB/EES/2022/20 z dne 01.03.2022 in Sklepa EOR št. SRB/EES/2022/36 z dne 05.07.2022 o odbitku stroškov, nastalih z uporabo instrumentov ali pooblastil za reševanje v okviru reševanja Sberbank banke d.d. in plačilom nadomestila nekdanjim delničarjem, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana Odločba Banke Slovenije o implementaciji odločitve EOR o stroških nastalih v zvezi z reševanjem in izplačilu kupnine št. 0.08.0-1/2022-118 z dne 07.07.2022, in za razrešitev katerega je izključno pristojno Sodišče EU?

Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za o

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.

Organ je preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo opravil na podlagi vloge vlagatelja stranke z interesom B. B. in torej ne po uradni dolžnosti, prav tako preveritve ni opravil na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDKG-A. Zakon (tj. ZDKG) namreč nikjer ne izključuje možnosti, da se pogoji za določitev zaščitene kmetije ne morejo (ponovno) preveriti, če se spremenijo podatki (v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru). V primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem.

Ker je cilj postopka skupnega dogovarjanja na podlagi KIDO ter Arbitražne konvencije razrešitev pravnega vprašanja, ki nedvomno vpliva na vprašanje obdavčenja v posamezni zadevi, o kateri se odloča v upravnem sporu, to dogovarjanje pa je prepuščeno pristojnim organom ter postopkom skladno z določili navedenih ratificiranih mednarodnih pogodb, gre po presoji Vrhovnega sodišča za predhodno vprašanje v smislu prvega dostavka 47. člena ZUS-1. Upoštevaje nacionalno ureditev in hkrati namen mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu z eno od možnih razlag določb mednarodnih pogodb, prekiniti sodni postopek do zaključka postopka sporazumevanja pred pristojnim organom.

Ker je cilj postopka skupnega dogovarjanja na podlagi Sporazuma ter Arbitražne konvencije razrešitev pravnega vprašanja, ki nedvomno vpliva na vprašanje obdavčenja v posamezni zadevi, o kateri se odloča v upravnem sporu, to dogovarjanje pa je prepuščeno pristojnim organom ter postopkom skladno z določili navedenih ratificiranih mednarodnih pogodb, gre po presoji Vrhovnega sodišča za predhodno vprašanje v smislu prvega dostavka 47. člena ZUS-1. Prekinitev postopka zaradi odločitve o navedenem predhodnem vprašanju pa je glede na zahtevo po spoštovanju mednarodnih pogodb po presoji Vrhovnega sodišča obvezna (obligatorna). Iz navedene zahteve namreč izhaja, da mora država podpisnica storiti vse, kar je mogoče, da se določbe mednarodnih pogodb izvajajo učinkovito in v skladu z njihovim namenom. Tako dolžnost pa mora sprejeti v okviru reševanja upravnega spora tudi sodišče, saj je uresničevanje navedenih mednarodnih pogodb, ki je v primeru predhodne pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu v Republiki Sloveniji omejeno zgolj na možnost odprave dvojnega obdavčenja s strani druge države podpisnice, neučinkovito. Sodišče mora torej sodni postopek do rešitve navedenega predhod

Vprašanje zakonitosti premestitve ni predhodno vprašanje za ta upravni spor (47. člen ZUS-1). Uporaba 84. člena ZJU zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na 2. točko izreka, (med drugim) izhaja, da je bil tožnik zaradi premestitve na drugo delovno mesto imenovan v naziv pravosodni policist svetovalec I, pred premestitvijo pa je bil na delovnem mestu inšpektor v nazivu pravosodni policist svetovalec operativni vodja I ter da sta oba naziva iste, sedme stopnje. Iz povedanega pa po presoji sodišča ni jasno, na kakšni podlagi je organ sprejel zaključek, da tožnik izpolnjuje (vse) pogoje za sporno imenovanje v naziv pravosodni policist svetovalec I in se zato sklepa s tega vidika ne da preizkusiti.

Iz prvega odstavka 47. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je predhodno tisto vprašanje, ki je samo zase samostojna pravna celota, torej pravno vprašanje, o katerih v samostojnih postopkih odločajo pristojni organi. Samostojna in pravno celovita pa so vprašanja, ki se nanašajo na obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti (in ne na obstoj določenih dejstev). Čeprav je tako vprašanje samo zase sicer samostojna pravna celota, pa je z vidika odločanja v upravnem sporu predhodno v smislu, da je od njega odvisna meritorna odločitev, ki jo bo sprejelo sodišče. To pomeni, da je obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti del dejanskega stanja oz. predstavlja odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev sodišča v upravnem sporu. Presoja, ali in v katerih primerih je mogoče uporabiti navedeno določbo ZUS-1 v sporih o zakonitosti upravnega akta, se po naravi stvari opravi z vidika dejanske in pravne situacije v času odločanja upravnega organa, saj kasneje nastala ali spremenjena dejstva in okoliščine ne morejo narekovati ugotovitve, da je upravni organ ravnal nezakonito. To pa ob prej pojasnjeni opredelitvi predhodnega vprašanja daje podlago za sklep, da se sodišču prve st

Odločitev o začetku postopka skupnega dogovora oziroma odločitev, sprejeta v takšnem postopku, ne predstavlja (predhodnega) vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbi v upravnem sporu zoper odmerno odločbo. Razloga za prekinitev postopka po določbah ZUS-1 in ZPP tudi ne predstavlja predlog stranke pristojnemu organu, da začne postopek skupnega dogovora s pristojnim organom druge države. Po določbah Arbitražne konvencije in Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja namreč predložitev zadeve pristojnemu organu in postopek skupnega dogovora ni ovira za začetek ali nadaljevanje postopkov s pravnimi sredstvi, kar jasno sledi tudi iz priročnika OECD za učinkovite postopke skupnega dogovora in iz Komentarja OECD k 25. členu Vzorčnega sporazuma o davkih na dohodek in na premoženje. Obenem pa, glede na ureditev v notranji zakonodaji, presoja zakonitosti odmerne odločbe v upravnem sporu oziroma odločitev sodišča o vloženi tožbi ne preprečuje uveljavitve kasneje sprejete odločitve v postopku skupnega dogovora. Skladno z 256. členom ZDavP-2 se lahko odločitev, sprejeta v postopku skupnega dogovora, uveljavi ne glede na odločitve, ki so že bile sprejete v skladu s tem zakono

Ker je v konkretni zadevi odločitev odvisna od razlage SEU v zadevi C-209/14, je sodišče štelo, da pomeni rešitev spornih vprašanj predhodno vprašanje v obravnavani zadevi. Sodišče bo zato z odločitvijo v tej zadevi počakalo do odločitve SEU v omenjeni zadevi. Zato je ob smiselni uporabi 113. a člena Zakona o sodiščih in na podlagi 47. člena in 48. člena ZUS-1 predmetni postopek s sklepom prekinilo.

Pri razrešitvi in imenovanju v naziv, ki je po določbah četrtega odstavka 158. člena ZJU posledica premestitve, je odločitev v upravnem sporu odvisna od vprašanja zakonitosti sklepa o premestitvi, o katerem že teče postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 47. člena ter tretjim in četrtim odstavkom 48. člena ZUS-1 moralo postopek odločanja o tožbi prekiniti do pravnomočne odločitve Delovnega in socialnega sodišča.

Ker začasna odredba ni samostojen pravni institut, je njena vložitev vezana na tožbo ali revizijo. Ker ZUS-1 ne predvideva možnosti izdaje začasne odredbe v zvezi z obnovo (sodnega) postopka, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zahtevo tožnic za izdajo začasne odredbe kot nedovoljeno pravilno zavrglo.

Odločitev sodišča v upravnem sporu, v katerem je predmet presoje odločba gradbenega inšpektorja, ni odvisna od odločitve sodišča v sproženih sodnih postopkih. Ker torej v zadevi ne gre za predhodno vprašanje v smislu določb od 47. do 50. člena ZUS-1, prekinitev postopka do odločitve pristojnega sodišča ni potrebna.

Po oceni Vrhovnega sodišča je določba drugega odstavka 13. člena ZMZ v razmerju do 22. člena ZUS-1 specialna določba, ki pomeni zakonsko izjemo od pravila, da lahko stranka v upravnem sporu v postopku s pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Zato je (poleg pritožbe, vložene po odvetnici) v obravnavanem primeru tudi pritožba, vložena po svetovalcu za begunce, sprejeta v obravnavo kot dovoljena. Vprašanje, zaradi katerega je bil v obravnavanem primeru prekinjen postopek, ni vprašanje, ki bi sodilo v pristojnost kakšnega drugega sodišča, ampak je to vprašanje, ki sodi prav v pristojnost „sodečega“ sodišča. Če tu v postopku tožečo stranko zastopa nekdo, ki je po zakonu ne more zastopati, mora to po uradni dolžnosti ugotoviti to sodeče sodišče samo in nihče drug. Zato je nepravilna presoja, da gre za predhodno vprašanje in zato tudi odločitev, da je obligatorna prekinitev postopka.

Odločitev o tem, da je bila tožničina petletna obveznost izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov predčasno prekinjena, pomeni v obravnavani zadevi predhodno vprašanje, o katerem pa je že pravnomočno odločil pristojni organ, zato je bil upravni organ pri izdaji v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe na takšno odločitev vezan, na njo pa je vezano tudi upravno sodišče.

Revizijski ugovori, ki se ne nanašajo na akt, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, se kot neutemeljeni zavrnejo. Med druge prejemke iz četrte alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh se štejejo tudi denarni zneski, ki jih je revident dvigoval z računov pravnih oseb, za katere pa ni izkazano, da so bili porabljeni za materialne stroške pravnih oseb.

Med druge prejemke iz četrte alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh se štejejo tudi denarni zneski, ki jih je revident dvigoval z računov pravnih oseb, za katere pa ni izkazano, da so bili porabljeni za materialne stroške pravnih oseb.

V 66.a členu ZDT je v četrtem odstavku izrecno določeno, da kadar je treba v zadevi državnotožilske uprave odločiti o pravici (sem spada tudi pravica do plače državnega tožilca) obveznosti in pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da je bila pravilna uporaba predpisnih določb ZUP, ob hkratni uporabi materialnih predpisov, ki se nanašajo na državne tožilce.