48. člen ZUS-1

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče prekršilo določbe prvega odstavka 47. člena ter prvega in tretjega odstavka 48. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s tem, ko s sklicevanjem na načelo prednostnega odločanja iz 389. člena Zakona o bančništvu (ZBan-3), ni prekinilo postopka odločanja v upravnem sporu do razrešitve predhodnega vprašanja o zakonitosti Sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR) o sprejetju sheme za reševanje v zvezi s Sberbank banko d.d. št. SRB/EES/2022/20 z dne 01.03.2022 in Sklepa EOR št. SRB/EES/2022/36 z dne 05.07.2022 o odbitku stroškov, nastalih z uporabo instrumentov ali pooblastil za reševanje v okviru reševanja Sberbank banke d.d. in plačilom nadomestila nekdanjim delničarjem, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana Odločba Banke Slovenije o implementaciji odločitve EOR o stroških nastalih v zvezi z reševanjem in izplačilu kupnine št. 0.08.0-1/2022-118 z dne 07.07.2022, in za razrešitev katerega je izključno pristojno Sodišče EU?

Slednjemu ugovoru (ki ga sodišče obravnava kot kršitev pravice do sodelovanja v celotnem upravnem postopku) ni mogoče pritrditi. 44. člen ZUP res nalaga organu, da mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ta določba je v nadaljevanju zakona še podrobneje razdelana v 143. členu ZUP, ki nalaga konkretna dejanja organu v tej smeri, torej v smeri zagotavljanja udeležbe vseh strank v konkretnih postopkih. Vendar - in kot izhaja tudi iz prej omenjenega Komentarja k 143. člena ZUP - organ v takih primerih odloča na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo v času izdelave vabila k udeležbi, do tega časa pa so načeloma znane stranke postopka, vsebina zahtevka in obseg sodelovanja strank v ugotovitvenem postopku. To za konkretni primer (kot je navedel že drugostopenjski organ) pomeni presojo pravnega interesa v okviru 22. člena ZKZ, na podlagi katerega je začet postopek odobritve pravnega posla, tj. po tem, ko fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine (sprejme ponudbo, ki je bila objavljena na oglasni deski pri upravnem organu), poda vlogo za o

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.

Iz prvega odstavka 47. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je predhodno tisto vprašanje, ki je samo zase samostojna pravna celota, torej pravno vprašanje, o katerih v samostojnih postopkih odločajo pristojni organi. Samostojna in pravno celovita pa so vprašanja, ki se nanašajo na obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti (in ne na obstoj določenih dejstev). Čeprav je tako vprašanje samo zase sicer samostojna pravna celota, pa je z vidika odločanja v upravnem sporu predhodno v smislu, da je od njega odvisna meritorna odločitev, ki jo bo sprejelo sodišče. To pomeni, da je obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti del dejanskega stanja oz. predstavlja odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev sodišča v upravnem sporu. Presoja, ali in v katerih primerih je mogoče uporabiti navedeno določbo ZUS-1 v sporih o zakonitosti upravnega akta, se po naravi stvari opravi z vidika dejanske in pravne situacije v času odločanja upravnega organa, saj kasneje nastala ali spremenjena dejstva in okoliščine ne morejo narekovati ugotovitve, da je upravni organ ravnal nezakonito. To pa ob prej pojasnjeni opredelitvi predhodnega vprašanja daje podlago za sklep, da se sodišču prve st

Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja. Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.

Odločitev o začetku postopka skupnega dogovora oziroma odločitev, sprejeta v takšnem postopku, ne predstavlja (predhodnega) vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbi v upravnem sporu zoper odmerno odločbo. Razloga za prekinitev postopka po določbah ZUS-1 in ZPP tudi ne predstavlja predlog stranke pristojnemu organu, da začne postopek skupnega dogovora s pristojnim organom druge države. Po določbah Arbitražne konvencije in Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja namreč predložitev zadeve pristojnemu organu in postopek skupnega dogovora ni ovira za začetek ali nadaljevanje postopkov s pravnimi sredstvi, kar jasno sledi tudi iz priročnika OECD za učinkovite postopke skupnega dogovora in iz Komentarja OECD k 25. členu Vzorčnega sporazuma o davkih na dohodek in na premoženje. Obenem pa, glede na ureditev v notranji zakonodaji, presoja zakonitosti odmerne odločbe v upravnem sporu oziroma odločitev sodišča o vloženi tožbi ne preprečuje uveljavitve kasneje sprejete odločitve v postopku skupnega dogovora. Skladno z 256. členom ZDavP-2 se lahko odločitev, sprejeta v postopku skupnega dogovora, uveljavi ne glede na odločitve, ki so že bile sprejete v skladu s tem zakono

Banka Slovenije je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahteve tožnikov za dovolitev udeležbe v postopku in za vročitev odločbe o izrednih ukrepih v Banki A. d.d. z obrazložitvijo, da tretje osebe ne morejo uveljavljati svojih pravnih koristi v postopku pravnega varstva presoje zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih. Ustavno sodišče vodi postopek presoje zakonitosti posameznih določb ZBan-1, na katerih temelji tudi izpodbijani sklep, zato je sodišče predmetni postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča in Sodišča EU, na katero je bilo naslovljeno vprašanje za predhodno odločanje.

Ker je v konkretni zadevi odločitev odvisna od razlage SEU v zadevi C-209/14, je sodišče štelo, da pomeni rešitev spornih vprašanj predhodno vprašanje v obravnavani zadevi. Sodišče bo zato z odločitvijo v tej zadevi počakalo do odločitve SEU v omenjeni zadevi. Zato je ob smiselni uporabi 113. a člena Zakona o sodiščih in na podlagi 47. člena in 48. člena ZUS-1 predmetni postopek s sklepom prekinilo.

Iz točke 3 sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-295/13-132 z dne 6. 11. 2014 izhaja, da je Ustavno sodišče RS postopek za oceno ustavnosti 253. člena, 253.a člena, 253.b člena, 260.a člena, 260.b člena, 261.a člena, 261.b člena, 261.c člena, 261.d člena, 261.e člena in 262.a člena, drugega odstavka 262.b člena ter 346. člena, 347. člena, 350. člena in 350.a člena ZBan-1 ter 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (ZBan-1L) prekinilo do odločitve Sodišča Evropskih skupnosti o vprašanjih, ki jih je s predmetnim sklepom v točki 1 in 2 Ustavno sodišče RS postavilo SEU v zvezi z razlago in veljavnostjo Sporočila Komisije o uporabi pravil državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje, Direktive 2012/30/EU in Direktive 2001/24/ES. Odločitev SEU ter Ustavnega sodišča RS vpliva na odločitev sodišča v predmetni zadevi, zato je bilo potrebno predmetni postopek prekiniti vse do odločitve SEU in Ustavnega sodišča RS.

Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 48. člena ZUS-1 postopek v tej zadevi prekinilo. Nadaljevalo ga bo, ko bo Ustavno sodišče odločilo o vloženi zahtevi za oceno ustavnosti blanketnih določb 193. in 244. člena ZUJF.

Pri razrešitvi in imenovanju v naziv, ki je po določbah četrtega odstavka 158. člena ZJU posledica premestitve, je odločitev v upravnem sporu odvisna od vprašanja zakonitosti sklepa o premestitvi, o katerem že teče postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 47. člena ter tretjim in četrtim odstavkom 48. člena ZUS-1 moralo postopek odločanja o tožbi prekiniti do pravnomočne odločitve Delovnega in socialnega sodišča.

Odločitev sodišča v upravnem sporu, v katerem je predmet presoje odločba gradbenega inšpektorja, ni odvisna od odločitve sodišča v sproženih sodnih postopkih. Ker torej v zadevi ne gre za predhodno vprašanje v smislu določb od 47. do 50. člena ZUS-1, prekinitev postopka do odločitve pristojnega sodišča ni potrebna.

Po oceni Vrhovnega sodišča je določba drugega odstavka 13. člena ZMZ v razmerju do 22. člena ZUS-1 specialna določba, ki pomeni zakonsko izjemo od pravila, da lahko stranka v upravnem sporu v postopku s pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Zato je (poleg pritožbe, vložene po odvetnici) v obravnavanem primeru tudi pritožba, vložena po svetovalcu za begunce, sprejeta v obravnavo kot dovoljena. Vprašanje, zaradi katerega je bil v obravnavanem primeru prekinjen postopek, ni vprašanje, ki bi sodilo v pristojnost kakšnega drugega sodišča, ampak je to vprašanje, ki sodi prav v pristojnost „sodečega“ sodišča. Če tu v postopku tožečo stranko zastopa nekdo, ki je po zakonu ne more zastopati, mora to po uradni dolžnosti ugotoviti to sodeče sodišče samo in nihče drug. Zato je nepravilna presoja, da gre za predhodno vprašanje in zato tudi odločitev, da je obligatorna prekinitev postopka.

Odločitev o tem, da je bila tožničina petletna obveznost izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov predčasno prekinjena, pomeni v obravnavani zadevi predhodno vprašanje, o katerem pa je že pravnomočno odločil pristojni organ, zato je bil upravni organ pri izdaji v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe na takšno odločitev vezan, na njo pa je vezano tudi upravno sodišče.

Revizijski ugovori, ki se ne nanašajo na akt, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, se kot neutemeljeni zavrnejo. Med druge prejemke iz četrte alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh se štejejo tudi denarni zneski, ki jih je revident dvigoval z računov pravnih oseb, za katere pa ni izkazano, da so bili porabljeni za materialne stroške pravnih oseb.

Med druge prejemke iz četrte alineje prvega odstavka 15. člena ZDoh se štejejo tudi denarni zneski, ki jih je revident dvigoval z računov pravnih oseb, za katere pa ni izkazano, da so bili porabljeni za materialne stroške pravnih oseb.

Sodišče je v dosedanji sodni praksi že zavzelo stališče, da določili 5. in 6. odstavka 24. člena ZJU razmejitev pristojnosti med Delovnim in socialnim sodiščem ter Upravnim sodišče vežeta na to, ali je o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja po zakonu treba odločiti s sklepom ali pa z upravno odločbo. Z vidika presoje o stvarni pristojnosti sodišča za sodno varstvo je pomembno tudi, da sta določbi 3. odstavka 76. člena in 1. odstavek 77. člena ZJU specialni glede na določilo 100.a člena ZObr. Poleg tega je iz določila 7. odstavka 100.a člena ZObr dovolj očitno razvidno, da je bil namen zakonodajalca, da je pristojno sodišče iz 8. odstavka 100.a člena ZObr delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče RS. Ker je izpodbijana odločitev iz druge točke izreka izpodbijane odločbe posledica odločitve organa iz prve točke izreka izpodbijane odločbe, je odločitev v upravnem sporu glede tožbe zoper drugo točko izreka izpodbijane odločbe odvisna od vprašanja glede (ne)zakonitosti odločitve tožene stranke glede prve točke izreka izpodbijane odločbe, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča – v konkretnem primeru Delovnega in socialnega sodišč

Po določbi drugega odstavka 279. člena ZUP se lahko pod pogoji iz prvega odstavka istega člena za ničnega izreče tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Sklep o dovolitvi izvršbe pa ni tak sklep, saj z njim ni bilo odločeno o revidentovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločitev o tem je vsebovana v inšpekcijski odločbi o izreku ukrepov, torej v izvršilnem naslovu. Izpodbijanega sklepa torej niti ne bi bilo mogoče izreči za ničnega. Revident pa je začel upravni spor tudi glede ugotavljanja ničnosti inšpekcijske odločbe, presoja obstoja ničnostnih razlogov v inšpekcijski odločbi je bila tako opravljena in njegova zahteva je bila pravnomočno zavrnjena.

Če je vprašanje lastnine parcele, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, sporno, to v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje. Po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen podržavljenega premoženja namreč ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb.