UPRS sodba in sklep I U 46/2009

Postopka v zadevah opr. št. I U 46/2009 in opr. št. I U 60/2009 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 46/2009.

Tožba tožnika A. d.o.o. se zavrne.

Zahteva tožnika A. d.o.o za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožbi tožnika B.B. se ugodi, odločba Upravne enote Krško št. 478-2/2007-41 z dne 27. 6. 2008 in 3. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-6/2008-7 z dne 5. 12. 2008 se odpravita, ter se zadeva vrne Upravni enoti Krško v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožniku B.B. povrniti stroške postopka v upravnem sporu v znesku 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva tožnika B.B., da mu A. d.o.o. povrne stroške upravnega postopka na prvi stopnji v znesku 2.913,92 EUR in pritožbenega postopka v znesku 1.018,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

Upravna enota Krško (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo v korist družbe A. d.o.o. dovolila vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist za potrebe daljnovoda 2x110 kV ..., v širini 15 metrov levo in 15 metrov desno od osi daljnovoda v smeri SVV in JZZ, na nepremičninah parc. št. 808 k.o. ... v površini 1.945 m2 – celotna površina parcele 6.941 m2 in parc. št. 811/1 k.o. ... v izmeri 420 m2 – celotna površina parcele 3.319 m2, vpisanih v vl. št. 1800 k.o. ..., last B.B. Služnost obsega postavitev oziroma rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje predmetnega električnega daljnovoda (1. točka izreka), odločila, da bo o odškodnini za obremenjeno nepremičnino oziroma nadomestilu odločilo sodišče na predlog služnostnega zavezanca (2. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži vpisa omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist (3. točka izreka) in da v postopku nastale stroške B.B. v višini 2.913,92 EUR poravna služnostna upravičenka v roku 10 dni po pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A. dne 11. 7. 2007 vložil zahtevo za razlastitev v izreku odločbe navedenih nepremičnin, ki ji je priložil dokazila po 110. členu ZUreP-1 in sicer podatke iz zemljiškega katastra; izpisek iz zemljiške knjige; podatke, privzete iz lokacijskega dovoljenja št. 450-F-39/86-DF/JV z dne 24. 12. 1986, iz katerih je razvidno, da je daljnovod vključen v prostorske plane občine Krško, z grafičnim izsekom; obrazložitev javne koristi; opredelitev služnosti kot trajne služnosti; ponudbo za sklenitev pogodbe o služnosti s cenitvenim poročilom in s potrdilom o vročitvi z dne 30. 5. 2007 in 21. 6. 2007. Predlagatelj je v zahtevi navedel, da služnost pridobiva zaradi izgradnje visokonapetostnega daljnovoda 2x110 kV ..., ki je objekt gospodarske javne infrastrukture in predstavlja glavno napajalno in prenosno pot za oskrbo dolenjske regije z električno energijo. Pojasnil je, da je v teku postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem mora predložiti dokazilo o pravici gradnje na parc. št. 808 in 811/1 k.o. ... Upravni organ ugotavlja, da je javna korist izkazana v skladu s 93. členom Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju: ZUreP-1) in s samim Energetskim zakonom (Uradni list RS, št. 27/07-UPB, v nadaljevanju: EZ). Sklicuje se na 59. člen EZ in 109. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, v nadaljevanju: ZPNačrt). V konkretnem primeru je zadoščeno zahtevam iz teh določb, saj je zahtevi priložen tudi katastrski prikaz zemljišč z vrisano traso daljnovoda. Nadalje ugotavlja, da je predlagatelj pred sprožitvijo upravnega postopka poskušal pridobiti nepremičnino sporazumno in je bila služnostnemu zavezancu ponudba za sklenitev pravnega posla vročena več kot 30 dni pred vložitvijo zahteve. Na podlagi navedenega zaključuje, da nedvomno obstaja pravna podlaga za vodenje postopka, da gre za nujen postopek, ter tudi, da rok za vložitev zahteve iz 95. člena ZUreP-1 ni pretekel, saj je ta člen s 103. členom ZPNačrt prenehal veljati. V skladu z napotki drugostopnega organa, ki je odpravil njegovo prvo odločbo z dne 29. 11. 2007, je v ponovnem postopku predlagatelja pozval, da obrazloži potrebo po izvedbi nujnega postopka, ki je po mnenju upravnega organa glede na določbo 9. točke 110. člena ZUreP-1 možen tudi pri vzpostavitvi služnosti. Tak postopek je predlagatelj utemeljil z navedbo, da gre za obstoječ objekt gospodarske infrastrukture, ki predstavlja glavno napajalno in prenosno pot za oskrbo ... in ... z električno energijo in bi z izklopom nastala velika gospodarska škoda. Ker mora po EZ izvajati pregled daljnovodov vsakih šest mesecev, mora biti dostop do njih zagotovljen. Dostop je nujen tudi v primeru okvar in havarij. S temi navedbami je upravni organ seznanil služnostnega zavezanca, ki nanje ni odgovoril. Stroške postopka je upravni organ določil po odvetniški tarifi. Upravni organ še ocenjuje, da iz podatkov spisa nedvoumno izhaja, da so za potrebe vzdrževanja gospodarske javne infrastrukture, kamor sodi tudi predmetni daljnovod, potrebna tudi zemljišča, navedena v izreku odločbe. O odškodnini za obremenjena zemljišča bo odločilo sodišče, ker do sporazuma ni prišlo.

S sklepom št. 478-2/2008-43 z dne 9. 7. 2008 je prvostopni upravni organ besedilo v 1. točki izreka "v korist družbe A. se dovoli vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist" spremenil tako, da se glasi "v korist gospodujočega zemljišča s parc. št. 1950/1, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku št. 1041 k.o. ..., se dovoli vpis omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist". Izdajo sklepa je obrazložil s tem, da je šlo za očitno pomoto, ker je z odločbo ustanovljena služnost v korist določene osebe, morala pa bi biti v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 1950/1 k.o. ...

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopni organ) je s sklepom št. 35021-6/2008-7 z dne 5. 12. 2008 združilo postopek odločanja o pritožbah tožnika B.B. zoper odločbo z dne 27. 6. 2008 in zoper sklep z dne 9. 7. 2008 (1. točka izreka sklepa) in pritožbeni postopek, začet po pritožbi A. d.o.o. zoper odločbo z dne 27. 6. 2008 ustavilo (2. točka izreka sklepa), z odločbo pa pritožbo zoper odločbo z dne 27. 6. 2008 zavrnilo (1. točka izreka odločbe), sklep z dne 9. 7. 2008 odpravilo (2. točka izreka odločbe) ter zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka odločbe). Zavrnitev pritožbe zoper odločbo je obrazložilo s presojo, da je prvostopni organ pravilno izvedel poseben ugotovitveni postopek (ter opravil obravnavo), ki je po njegovem mnenju pri ustanovitvi služnosti enofazni postopek, saj gre zgolj za omejitev lastninske pravice, ne pa za njen odvzem. Namen prve faze v razlastitvenih postopkih je zaznamba uvedbe postopka razlastitve v zemljiški knjigi in s tem varstvo tretjih oseb. V razlastitvenih postopkih se je pokazal interes razlastitvenih zavezancev po odsvojitvi nepremičnine, ki je veliko večji, kot v primeru ustanovitve služnosti. Tudi Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK) ureja le zaznambo razlastitvenega postopka. Opirajoč se na določbe 92., 93. in 110. člena ZUreP-1 ter 59. člen EZ pritrjuje prvostopnemu organu, da je javna korist izkazana že na podlagi zakona, in sicer EZ. V obravnavanem primeru ne more biti sporno, da je izkazana javna korist za ustanovitev služnosti na predmetni nepremičnini, če je sicer izkazano, da je služnost potrebna za nemoteno delovanje obvezne republiške gospodarske javne službe upravljanja in distribucije električne energije, neovirane uporabe, vzdrževanja, nadzora, popravil in rekonstrukcije transformatorske postaje. Glede sestavin vloge (izvlečka iz lokacijskega načrta oziroma prostorskega reda občine) meni, da se v skladu s 3. točko petega odstavka 110. člena ZUreP-1 izvleček iz lokacijskega načrta oziroma prostorskega reda priloži samo v primeru, če se služnost ustanavlja na tej podlagi, kar po nasprotnem razlogovanju pomeni, da je možna obremenitev nepremičnine s služnostjo na podlagi kakšnega drugega veljavnega prostorskega akta in le tega ni treba priložiti zahtevi. Z isto metodo razlage tudi zaključuje, da je javna korist izkazana na podlagi samega zakona in zato ni treba zahtevi prilagati prostorskih aktov. Drugostopni organ meni, da je prvostopni organ pravilno upošteval pravila glede nujnega postopka, zadoščeno pa je tudi formalnostim v zvezi s poskusom sklenitve pogodbe. Strinja pa se tudi s stališčem prvostopnega organa, da vložitev zahteve v smislu drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 ni več časovno pogojena. Sklicujoč se na tretji odstavek 110. člena ZUreP-1, iz katerega izhaja, da se lahko služnost ustanovi tudi za nemoteno delovanje omrežij in objektov, meni, da že postavljeni daljnovod ne onemogoči omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti. Drugostopni organ je zavrnil pritožbeni ugovor, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Ugotavlja, da je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS upravni organ dne 20. 2. 1991 z odločbo odpravil odločbo o ustanovitvi služnosti na parc. št. 808 in 811/1 k.o. ..., vendar nato postopka ni nadaljeval, kar pomeni, da še ni odločeno o leta 1989 postavljenem zahtevku. Odpravo sklepa z dne 9. 7. 2008 pa je utemeljil s stališčem, da je služnost v javno korist podobna nepravim stvarnim služnostim iz 226. člena SPZ. Služnost se ustanovi v korist vsakokratnega operaterja infrastrukturnega omrežja. To je sedaj A., ki je tudi lastnik gospodujočega zemljišča, kar pa ne bi bilo nujno, saj je pomembno, kdo je nosilec infrastrukturne dejavnosti. Če se upravljanje omrežja prenese na drugo gospodarsko družbo, ni razloga, da bi A. ostal služnostni upravičenec. Možno je do neke mere potegniti vzporednico s pravimi stvarnimi služnostmi, pri katerih služnostni upravičenec ni določen z identiteto, ampak ga opredeljuje njegova lastnost lastnika gospodujočega zemljišča. Neprave stvarne služnosti so pravzaprav ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja omrežja. Ker zemljiškoknjižni predpisi take služnosti ne poznajo, pa jo je treba ustanoviti v korist določenih oseb. Te služnosti dosežejo svoj namen, če se ob zamenjavi operaterja prenesejo na novega operaterja, zato o njihovi prenosljivosti ne more biti nobenega dvoma. V primeru spremembe operaterja zadostuje pogodba o prenosu služnosti med starim in novim operaterjem, sodelovanje lastnikov obremenjenih nepremičnin pa ni potrebno. SPZ vprašanja prenosljivosti ne ureja. Pri tem ne gre za nastanek in prenehanje služnosti, ker se spremeni zgolj imetnik služnosti, služnost pa je takšna, kot je bila pri prenosniku. Za prenos pridejo v poštev pravila o stvarnih služnostih. Vendar SPZ prenosa le teh izrecno ne ureja. Stvarne služnosti so akcesorne in se prenašajo skupaj z lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču. Neprave stvarne služnosti pa so samostojne pravice. Organ meni, da stvarno pravo široko dopušča prenos pravih stvarni služnosti. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je drugostopni organ oprl na določbe ZUP.

Prvi tožnik (A. d.o.o.) vlaga tožbo zoper 2. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-6/2008-7 z dne 5. 12. 2008 (s katero je bil odpravljen sklep Upravne enote Krško št. 478-2/2008-43 z dne 9. 7. 2008) zaradi kršitve pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je zoper sklep pritožil drugi tožnik, ker pa iz vsebine pritožbe ne izhaja, v čem sklep izpodbija, se je v resnici pritožil le na osnovno odločbo. S tem ko je upravni organ odpravil sklep, je ravnal izven pritožbenega zahtevka, poleg tega pa tudi ni konkretno utemeljil svoje presoje, da je sklep nezakonit. Kršil je določbo 247. člena ZUP, ali pa vsaj 214. člen ZUP. Tožnik pojasnjuje, da je predlagal ustanovitev služnostne pravice v korist gospodujočega zemljišča (katerega lastnik je), na katerem stoji razdelilna transformatorska postaja. Navaja, da je življenjska doba daljnovodov več kot 50 let, poleg tega se koridorji, po katerih so daljnovodi umeščeni v prostor, uporabijo tudi za rekonstrukcije obstoječih daljnovodov, morebiti tudi za gradnjo novih. Takšna služnost mu kot izvajalcu gospodarske javne službe omogoča, da zgradi, vzdržuje, rekonstruira in nadzira ter vodi obratovanje daljnovoda ves čas, dokler določen daljnovod obratuje in je vključen v elektroenergetski sistem Republike Slovenije. Meni, da ima takšna služnost podlago v EZ. Navaja, da je bila v osnovni odločbi ustavljena služnost v korist A. d.o.o., neprava stvarna služnost po 226. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da se glede nastanka in prenehanja takih služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, po določbi 227. člena SPZ pa takšna služnost, ustanovljena v korist pravne osebe, ne sme biti daljša od 30 let. Glede na življenjsko dobo daljnovoda bi torej moral sistemski operater čez 30 let služnost ponovno pridobivati. Po določbi 229. člena SPZ osebne služnosti njen imetnik ne more prenesti, torej je ne bi mogel prenesti na morebitnega bodočega sistemskega operaterja. Ta bi tako ostal brez vseh stvarnih pravic pod daljnovodom in bi lastniki lahko zahtevali odstranitev le tega. S tem ko je organ ustanovil služnost v korist tožnika, ne pa v korist vsakokratnega operaterja, je zgrešil namen 110. člena ZUreP-1 in 59. člena EZ, da je služnost trajna (torej za nedoločen čas). Za nemoteno delovanje elektroenergetskega sistema Republike Slovenije in izvajanje gospodarske javne službe sistemskega operaterja prenosnega omrežja električne energije je osnovna odločitev nevzdržna. Ker se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, nastanek osebne služnosti pa na podlagi odločbe upravnega organa sploh ni možen, je ta odločba v nasprotju s SPZ in zato nična. Edina smiselna, konsistentna in skladna z zakonodajo je ustanovitev prave stvarne služnosti. Tožnik sicer pritrjuje navedbi upravnega organa, da nosilec dejavnosti ni nujno lastnik nepremičnine, ki bi imela lastnost gospodujočega zemljišča, vendar v konkretnem primeru tožnik to je. Meni, da noben zakon, ne SPZ, ne ZUreP-1 in ne EZ ne omejujejo, kakšno izvedeno obliko služnosti si lahko ustanovi. Polemiko o neprenosljivosti prave stvarne služnosti brez gospodujočega zemljišča ocenjuje za nesmiselno, saj ravno zato tako služnost ustanavlja, ker jo skupaj z gospodujočo stvarjo lahko prenese. Predlaga odpravo 2. točke izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-6/2008-7 z dne 5. 12. 2008 in da ostane v veljavi sklep Upravne enote Krško, podrejeno pa, da se 2. točka odpravi in zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Drugi tožnik (B.B.) vlaga tožbo (dopolnjeno oziroma popravljeno dne 20. 1. 2009) zoper odločbo Upravne enote Krško št. 478-2/2007-41 z dne 27. 6. 2008 in zoper 3. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-6/2008-7 z dne 5. 12. 2008, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Bistveno je organ kršil pravila postopka, ker mu ni poslal zahteve investitorja A. d.o.o. za začetek postopka ustanovitve služnosti in dokumentacije, ki naj bi jo priložil zahtevi. Brez prilog je bila njegovemu pooblaščencu izročena šele ob pregledu spisa zaradi sestave pritožbe. Zahteva ni vsebovala vse dokumentacije po ZUreP. Ni ji bil priložen ustrezen prostorski akt – lokacijsko dovoljenje, temveč se je upravni organ zadovoljil z grafičnim izsekom iz lokacijskega dovoljenja, v katerem pa niso navedene nepremičnine, na katerih se je zahtevala ustanovitev služnosti in ni določen njen obseg. Stranki v postopku nista bili enako obravnavani, kar se kaže tudi v obrazložitvi odločbe drugostopnega organa, ki je izvedbo nujnega postopka utemeljil s tem, da ni podal pripomb na utemeljitev predlagatelja, čeprav to ne zahteva noben predpis. Sicer pa predlagatelj ni obrazložil in utemeljil predloga za izvedbo nujnega postopka v smislu 104. člena ZUreP-1. Utemeljil ga je z nezakonitimi ravnanji (obratovanje daljnovoda 2x110 kV ... je nezakonito, za kar je izključni krivec A.), kar pa je pravno nevzdržno. Nujni postopek je predlagal zato, ker je računal, da mu bo Ministrstvo za okolje in prostor na podlagi pridobljene služnosti potrdilo gradbeno dovoljenje v obnovljenem postopku izdaje tega dovoljenja. Po tožnikovem mnenju A. d.o.o. ni imel pravnega interesa in ni mogel biti predlagatelj postopka, saj po njegovo pobudi ni tekel nikakršen upravni postopek v zvezi z izgradnjo obravnavanega daljnovoda. Zahtevo je vložil z lažnim in zavajajočim prikazovanjem dejanskega stanja, češ da MOP vodi postopek izdaje gradbenega dovoljenja oziroma ponovno odloča v tem postopku, kar upravni organ kljub njegovim opozorilom ni preveril, v odločbi pa se do teh njegovih navedb sploh ni opredelil. Bistveno kršitev upravnega postopka je upravni organ storil tudi s tem, da je ponovno odločal o ustanovitvi služnosti, čeprav je bilo o isti stvari že dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo pristojnega upravnega organa št. 5-466-90/89 z dne 20. 2. 1991, s katero je bila odpravljena odločba o ustanovitvi služnosti postavitve in vzdrževanje daljnovoda 2x110 kV ... na njegovi nepremičnini. Ponovno odločanje pa ni dopustno in zato je odločba nična. Prvostopni organ se do tega dejstva sploh ni opredelil, drugostopni organ pa je kršil postopek, ker je potrdil to odločbo. Kršitev pravil postopka in kršitev materialnega prava pomeni tudi to, da upravni organ ni izdal odločbe o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist. Upravni organ je kršil upravni postopek tudi s tem, ker ni upošteval obveznega 30 dnevnega zakonskega roka od prejema ponudbe za sklenitev služnostne pogodbe, ki je začel teči 23. 6. 2007. Ugotovitvam, da je bil rok spoštovan, nasprotujejo tudi navedbe A., da je ponudbo–cenitveno poročilo tožnikovemu pooblaščencu poslal 29. 5. 2007, že 25. 5. 2007 pa ga je seznanil o pogojih sklenitve pogodbe, saj cenitev še ne predstavlja ponudbe. Ta je bila tožnikovemu pooblaščencu posredovana šele 22. 6. 2007, zahteva za uvedbo postopka pa je bila vložena 11. 7. 2007. Sicer pa je A. prekludiran v sami pravici zahtevati služnost. Le to bi lahko zahteval oziroma zahtevo vložil do 31. 12. 2006 v skladu z rokom iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Kasnejša sprememba ZUreP-1 ne vpliva na nastop prekluzije, zlasti pa je ne odpravi. Razlastitev oziroma ustanovitev služnosti bi lahko zahteval v štirih letih od uveljavitve prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev oziroma ustanovitev služnosti. V izreku odločbe upravni organ tudi ni določil namena, za katerega se služnost ustanavlja, zato je ta izrek nedoločen in nerazumljiv, drugostopni organ pa se do teh tožnikovih navedb ni opredelil, zato je odločba neobrazložena. Tožnik meni, ker sta organa napačno uporabila materialno pravo, ko sta sprejela v obravnavo zahtevo A., saj tedaj ni bil v teku noben postopek, na podlagi katerega bi A. sploh lahko izkazal namen za ustanovitev služnosti. Zaradi prenehanja veljavnosti lokacijskega dovoljenja kot izvedbenega prostorskega akta se ZUreP-1 sploh ne more uporabljati, kar pomeni, da ni izkazana javna korist. Sicer pa tožnikovi nepremičnini št. 808 in 811/1 k.o. ... nista vpisani v lokacijsko dovoljenje št. 350/F-39/86-DF/JV z dne 24. 12. 1986, ki je bilo podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-01/89-290 z dne 18. 11. 1989. Služnost je ustanovljena na delu njegovih nepremičnin, kar pa ni v skladu z lokacijskim dovoljenjem, v katerem sploh ni določen obseg služnosti. V izpodbijani odločbi ni upoštevano določilo drugega odstavka 98. člena ZUreP-1, ki določa, da območje predlagane razlastitve (služnosti) ne sme presegati obsega služnosti oziroma meje za ustanovitev služnosti v lokacijskem načrtu. V lokacijskem dovoljenju iz leta 1986 pa ni določeno območje služnosti, čeprav bi moral investitor na podlagi takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij že z vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja predložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Upravna organa sta v zmoti, ko menita, da je drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 prenehal veljati. Določba tega člena je absolutno veljala do 28. 4. 2007, ko je začel veljati ZPNačrt, A. pa je bil prekludiran že s 1. 1. 2007, torej že pred spremembo. V konkretnem primeru se služnost ne zahteva v smislu in v času prostorskega načrtovanja daljnovoda, zlasti ne v takem smislu kot prostorsko načrtovanje opredeljuje ZPNačrt, niti ne gre za opremljanje stavbnih zemljišč, še manj pa za komunalni prispevek in bi zato organ moral upoštevati drugi odstavek 95. člena ZUreP-1. Prostorsko načrtovanje daljnovoda 2x110 kV ... je bilo v smislu ZPNačrt končano z izdajo lokacijskega dovoljenja za ta objekt, saj je lokacijsko dovoljenje prostorski izvedbeni akt. Podlaga oziroma namen vložitve zahteve za ustanovitev služnosti naj bi bila po navedbah A. izdaja gradbenega dovoljenja. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja pa ne pomeni prostorskega načrtovanja v smislu ZPNačrt. Organa sta kršila materialno pravo tudi s tem, da sta nedoločno odločila, da pritožba ne zadrži vpisa omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, saj določbe s tako vsebino ne vsebuje noben zakon. Zato je odločitev arbitrarna in nezakonita. Po mnenju tožnika je napačna tudi odločitev drugostopnega organa o stroških pritožbenega postopka. Določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 jasno določa, da vse stroške plača razlastitveni upravičenec, torej bi jih moral plačati A. Upravni organ je povsem napačno ugotovil dejansko stanje, ker je nekritično sledil zavajajočim in neresničnim navedbam predlagatelja, da se služnost pridobiva zaradi izgradnje daljnovoda oziroma da MOP vodi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod, in ki je kot ključni dokaz predložil nezakoniti sklep MOP o prekinitvi obnove postopka. Z odločbo MOP z dne 15. 10. 2007 so demantirane navedbe A., da je poziv z dne 22. 2. 2007 podlaga za začetek postopka. Če bi upravni organ dejstva preveril, bi ugotovil, da je MOP zaradi odločbe Ustavnega sodišča moral ponovno odločati o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 1989. Tožnik predlaga, da sodišče izvede ponujene dokaze ter odločbi prvostopnega in drugostopnega organa odpravi, zahtevo A. pa zavrže; da odloči, da mu je predlagatelj zahteve dolžan povrniti stroške upravnega postopka na prvi stopnji v višini 2.913,92 EUR in pritožbenega postopka v višina 1.018,98 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo; ter da sta mu oba upravna organa nerazdelno dolžna povrniti stroške tega sodnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo.

V pripravljalni vlogi drugi tožnik svoje trditve, da upravni organ ne bi smel sprejeti v obravnavo zahteve za ustanovitev služnosti, opira še na odločbo MOP št. 35101/095/95 HČ z dne 17. 7. 2009 (z njo je bila odpravljena odločba Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo št. 351-01/89-290 z dne 8. 11. 1989 in vloga investitorja C. zavrnjena v delu, ki se nanaša na gradnjo na parc. št. 808 in 811/1 k.o. ...). Meni, da je A. vložil zahtevo za ustanovitev služnosti z lažnim in zavajajočim prikazovanjem dejanskega stanja. Z izdajo navedene odločbe je nastalo nevdržno in nezakonito stanje, saj je ustanovljena služnost za potrebe daljnovoda, ki je črna gradnja. Po mnenju tožnika obstoj služnosti na nepremičninah za potrebe objekta, ki je nezakonito postavljen, ni mogoč.

Tožena stranka je v odgovoru na obe tožbi predlagala njuno zavrnitev.

Prvi tožnik je v odgovoru na pripravljalno vlogo drugega tožnika menil, da odločba MOP, ki jo navaja drugi tožnik v pripravljalni vlogi, s samim postopkom pridobitve služnosti nima nobene zveze oziroma kvečjemu potrjuje potrebo po uvedbi takega postopka.

K točki 1 izreka

Sodišče je postopka po tožbi prvega tožnika in po tožbi drugega tožnika združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi določbe 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki takšno postopanje dopušča, če se postopki vodijo o istem predmetu. Oba tožnika pa sta sprožila upravni spor zoper isto odločitev upravnih organov.

K točki 2 izreka

Tožba tožnika A. d.o.o. ni utemeljena.

Tožnik izpodbija odločitev drugostopnega organa o odpravi prvostopnega sklepa, s katerim je bila odločitev v osnovni odločbi prvostopnega organa o ustanovitvi služnosti v korist tožnika popravljena tako, da se je služnost ustanovila v korist gospodujočega zemljišča. Sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je taka odločitev (odprava sklepa) nezakonita, meni pa, da jo narekujejo procesni razlogi. Na podlagi določbe 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, št. 126/07, v nadaljevanju: ZUP), na katero je prvostopni organ oprl izdajo sklepa, je namreč mogoče odpraviti le pomote tehničnega značaja (pomote v imenih, številkah, pisne, računske pomote). Z izdanim sklepom pa je prvostopni organ odločbo spremenil po vsebini, kar pa je dovoljeno le na podlagi pravnih sredstev in po za to predpisanem postopku.

Sicer pa se sodišče s samimi vsebinskimi razlogi, ki jih je drugostopni organ navedel v prid odločitvi, da se služnost v javno korist ustanovi v korist izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja določene infrastrukture in ne v korist zemljišča, kjer je postavljen objekt, ki predstavlja del infrastrukture (transformatorska postaja), in tem tožnik v tožbi ugovarja, strinja. Zmotno po mnenju sodišča tožnik meni, da bi lahko izbral obliko služnosti in ustanovil služnost v korist gospodujočega zemljišča. Če je ustanovitev služnosti predlagal kot upravljalec omrežja električne energije (tako je tudi utemeljil svojo aktivno legitimacijo za sprožitev postopka), torej kot izvajalec gospodarske javne službe, je predlagal ustanovitev služnosti, katere namen je doseganje javne koristi. Zato je lahko predlagal le ustanovitev služnosti, ki bo zadostila temu namenu, to pa je služnost v javno korist po ZUreP-1 oziroma po EZ. Po pravni teoriji (Juhart in drugi, komentar Stvarnopravnega zakona, GV 2004) se takšna služnost najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Pri skopi zakonski ureditvi služnosti v javno korist, ki združuje elemente stvarne in osebne služnosti, je zato treba smiselno uporabljati določbe teh služnosti oziroma odločitev iskati v določbah ZUreP-1 in EZ, ki sta specialna predpisa v razmerju do SPZ, ter v teleološki razlagi zakonskih določb. Služnost v javno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po drugem odstavku 14. člena ZZK pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo.

V teoriji je prav tako obdelano vprašanje prenosljivosti služnosti v javno korist, kar je po mnenju tožnika zaradi možne spremembe upravljalca omrežja javne infrastrukture tudi eden od razlogov, da predlagane služnosti ni mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Zmotno se glede tega vprašanja tožnik sklicuje na 229. člena SPZ, ki neprenosljivost predpisuje za osebne služnosti. Na to določbo namreč 226. člen SPZ ne napotuje, saj pri prenosu ne gre za prenehanje služnosti pri prenosniku in nastanek služnosti pri prevzemniku, temveč novi služnostni upravičenec služnost izvršuje v enakem obsegu, ne spremeni se niti čas, za katerega je bila služnost ustanovljena. Argument za prenosljivost služnosti v javno korist sicer ni prenosljivost stvarnih služnosti, na kar se opira drugostopni upravni organ v svoji obrazložitvi, temveč primerljivost s stavbno pravico, kateri je po vsebini in pravni naravi služnost v javno korist podobna. Tudi stavbna pravica je samostojna pravica na tuji stvari, ki pa je po izrecni zakonski določbi (256. člen SPZ) prenosljiva.

Pravne presoje ne vzdrži niti ugovor, da glede na določbo 226. člena SPZ služnosti v javno korist na podlagi odločbe državnega organa ni mogoče ustanoviti. Če ne pride do ustanovitve služnosti v javno korist na pravnoposlovni podlagi, njeno ustanovitev z odločbo uzakonjata kot specialna predpisa ZUreP-1 (šesti odstavek 110. člena) oziroma smiselno 59. člen EZ.

Primarna uporaba specialnega predpisa (ZUreP-1 in EZ), ki ima v primeru kolizije s splošno ureditvijo prednost, po mnenju sodišča omogoča tudi razlago, da služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let iz drugega odstavka 227. člena SPZ. Prvi odstavek 110. člena ZUreP-1 namreč določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Pozneje sprejeta novela EZ (Uradni list RS, 70/08) v 19. členu, ki se sicer izrecno nanaša na pogodbeno pridobitev služnosti v javno korist po tem zakonu (sodišče pa meni, da je določbo o trajanju služnosti treba enako uporabiti pri prisilnem ustanavljanju služnosti), določa, da se služnost ustanavlja za čas obratovanja infrastrukture.

Izpodbijana odločitev drugostopnega organa o odpravi sklepa z dne 9. 7. 2008 po presoji sodišča tudi ni obremenjena s kršitvijo 247. člena ZUP, kot ugovarja tožnik. Pritožba pritožnika B.B., vložena dne 15. 7. 2008, ki je v upravnem spisu, je bila vložena zoper odločbo št. 478-2/2007-41 z dne 27. 6. 2008 in sklep št. 478-2/2007-43 z dne 9. 7. 2008, in tudi pritožbeni predlog je dan za razveljavitev odločbe in sklepa. Pritožbeno razlogovanje sicer ni ločeno glede na odločbo in sklep, saj se je pritožnik načelno upiral ustanovitvi služnosti. Sodišče ocenjuje, da je takšna pritožba zadostila pogojem iz drugega odstavka 238. člena ZUP in se tožnik moti, če meni, da je upravni organ o odpravi sklepa odločil po uradni dolžnosti, take pristojnosti pa ni imel. Ker je glede na drugi odstavek 247. člena ZUP organ druge stopnje dolžan po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon, je tudi, če je menil, da pritožbene navedbe glede izpodbijanega sklepa niso zadostne, odločil v okviru svoje pristojnosti.

Držijo pa tožnikove navedbe, da upravni organ svoje obrazložitve, da je sklep nepravilen in nezakonit, ni oprl na konkretne zakonske določbe oziroma po mnenju sodišča ne na tiste procesne določbe, ki so relevantne za odpravo sklepa (nezakonita izdaja pomotnega sklepa). Ker pa je po podani presoji sodišča sama odločitev (odprava sklepa) pravilna, to ni bistvena kršitev postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločitve.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je izpodbijana 2. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-6/2008-7 z dne 5. 12. 2008 na zakonu utemeljena, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedel upravni organ, pravilne pa je pojasnilo sodišče v tej sodbi.

K točki 3 izreka

Zahtevek tožnika A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

K točki 4 izreka

Tožba tožnika B.B. je utemeljena.

Izhodiščno stališče tožnika, da ustanovitev predlagane služnosti za potrebe daljnovoda, za katerega glede tožnikovih parcel ni (veljavnega) gradbenega dovoljenja, prav zato ni možna, je sicer zmotno. Ustanovitev služnosti in izdaja gradbenega dovoljenja si res morata slediti v obrnjenem sosledju, saj je služnost pogoj za gradbeno dovoljenje. Vendar investitorju objekta, ki nima veljavnih upravnih dovoljenj za gradnjo, po mnenju sodišča ni mogoče odreči pravice, da sproži postopek ustanovitve služnosti, s katero bi gradnjo objekta lahko legaliziral. Kot pojasnjuje tožnik, je to tudi njegov motiv za sprožitev postopka. V obravnavanem primeru pa tudi ni nezanemarljivo, da je pravna podlaga za gradbeni poseg preko tožnikovih parcel odpadla šele leta 2006, z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-89/05 z dne 7. 12. 2006, in da po podatkih spisa legitimnost postavitve daljnovoda v obsegu izven tožnikovih parcel ni vprašljiva. Investitor je torej v času izdaje gradbenega dovoljenja Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo št. 351-01/89-290 z dne 8. 11. 1989 in izvajanja gradnje lahko v skladu z ustavnim načelom zaupanja v pravo utemeljeno verjel v nespremenljivost celotnega pravnomočnega dovoljenja. Zato očitki o nezakoniti gradnji nimajo take teže, kot jim jo želi pripisati tožnik. Za vodenje obravnavanega postopka po predlogu A. d.o.o. za ustanovitev služnosti so po mnenju sodišča relevantni le pogoji, ki jih za ustanovitev te pravice določa veljavni zakon.

Utemeljeno, čeprav z napačnimi dejstvi, tožnik po presoji sodišča ugovarja, kako je upravni organ ugotovil obstoj javne koristi. Sodišče se ne strinja z upravnim organom, da je javna korist izkazana že na podlagi zakona. Z določitvijo namena odvzema ali omejitve lastninske pravice v zakonu - po 59. členu EZ je to gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije – je tehtanje javnega interesa nasproti zasebnemu interesu varovanja lastnine opravil šele zakonodajalec na abstraktni ravni. Za konkreten primer pa je treba prav za ta primer v postopku, ki se o njem vodi, ugotoviti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist. ZUreP-1 v drugem odstavku 92. člena določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, po drugem odstavku 110. člena ZUreP-1 pa se lastninska pravica na nepremičnini s služnostjo lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in za njihovo nemoteno delovanje. Upravni organ mora torej za konkreten primer ugotoviti, ali so izpolnjeni ti pogoji.

Upravni organ v izpodbijani odločbi povzema zakonske določbe, nato pa, sklicujoč se na 93. člen ZUreP-1 zaključuje, da je v celoti zadoščeno zahtevam, saj je vlogi za ustanovitev služnosti priložen tudi katastrski prikaz zemljišč z vrisano traso daljnovoda. Iz tega je sklepati, da je javno korist štel za izkazano v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v povezavi s 109. členom ZPNačrt, po katerem se šteje, da je javna korist izkazana, če so nepremičnine v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Sodišče pojasnjuje, da navedena določba predstavlja zakonsko domnevo o obstoju javne koristi in pomeni, da se v primerih naštetih prostorskih aktov - gre za tiste akte, pri katerih se je že v strokovnih podlagah za njihov sprejem oziroma spremembo upošteval (tudi) javni interes za izgradnjo, ki opravičuje odvzem oziroma omejitev lastninske pravice na nepremičninah – šteje, da javna korist obstaja. Zato bi upravni organ moral, če je tako ugotovil javno korist, navesti, na podlagi katerega prostorskega akta, ki mora biti akt v smislu prej navedenega, je sprejel ta zaključek (ko povzema, katere priloge je predlagatelj priložil zahtevi, navaja, da je predmetni daljnovod med drugim vključen v prostorske plane občine Krško; predlagatelj pa je zahtevi priložil lokacijsko informacijo iz leta 2005, ki se nanaša le na parc. št. 808). Nadalje sodišče pojasnjuje, da mora v primeru, če zgoraj navedenega prostorskega akta ni, upravni organ v ugotovitvenem postopku ugotoviti obstoj javne koristi tako kot mu nalagajo, tudi že navedene, zakonske določbe. Tudi takšne utemeljitve potrebe za ustanovitev služnosti sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni moglo razbrati.

Zmotno pa se v zvezi z ugotavljanjem javne koristi tožnik sklicuje na lokacijsko dovoljenje št. 450/F-39/86-DF/JV z dne 24. 12. 1986. Lokacijsko dovoljenje niti v času izdaje ni štelo za prostorski akt (po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18 /84 in nasl. so bili prostorski izvedbeni akti prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti), ampak je bilo po vsebini konkreten upravni akt, s katerim je bil določen objekt umeščen v prostor. Splošni interes za razlastitev pa se je tudi tedaj ugotavljal na podlagi prostorskega izvedbenega akta ali z odločbo skupščine občine o ugotovitvi splošnega interesa (16. in 17. člen Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnine v družbeni lastnini, Uradni list SRS, št. 5/80).

Z ugovorom, da v izreku izpodbijane odločbe upravni organ ni določil namena, za katerega se služnost ustanavlja, in da je kršil določbo drugega odstavka 98. člena ZUreP-1, tožnik smiselno ugovarja vsebini ustanovljene služnosti. Pritrditi mu je tudi glede tega ugovora. Služnost nima zakonsko določene vsebine. Tudi EZ niti primeroma ne določa, katera upravičenja ima služnostni upravičenec oziroma katera ravnanja mora lastnik zemljišča, obremenjenega s služnostjo, opustiti. Zato je treba v aktu, ki je podlaga služnosti, njeno vsebino natančno opisati (smiselno prvi odstavek 102. člena ZUreP-1). S tako vsebino se služnost vpiše v zemljiško knjigo. Če je opis pravice preobsežen, se v vpisu navede mesto v listini, kjer je ta vsebina podrobneje opisana (tretji odstavek 14. člena ZZK). Tudi po mnenju sodišča iz opisa služnosti v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, da obsega „postavitev oziroma rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje predmetnega električnega daljnovoda“ ni dovolj jasen obseg ustanovljene služnosti. Iz pogodbe o ustanovitvi služnosti, ki jo je po podatkih upravnega spisa predlagatelj služnosti poslal lastniku zemljišča, namreč izhaja, da je predlagal ustanovitev služnosti za napeljavo električnih vodnikov in zaščitne vrvi z vgrajenimi optičnimi vlakni, postavitev začasnih opor, sider in podobnih naprav, da lastnik dovoljuje služnostnemu upravičencu in njegovim izvajalcem, da na zemljišču izvajajo vsa dela, ki so potrebna za postavitev ali preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcijo daljnovoda ter se s tem v zvezi dopusti neoviran dostop do zemljišč in daljnovodnih stebrov ob kateremkoli času, in da se lastnik zemljišča zavezuje opustiti pogozdovanje oziroma sajenje ostalega drevja na zemljiščih tako, da v nobenem primeru drevje ne bo preseglo višine tri metre. Če je upravni organ ustanovil to služnost, bi jo torej v skladu z načelom natančnega opisa moral tako definirati tudi v izreku odločbe. Navedba koridorja in že naveden splošen opis v 1. točki izreka tem standardom po mnenju sodišča ne zadostijo.

S stališčem upravnega organa, da je tudi postopek za ustanovitev služnosti v javno korist lahko nujni postopek po 104. členu ZUreP-1, se sodišče strinja. Namen nujnega postopka je hitra pridobitev (v primeru služnosti obremenitev) nepremičnine in se udejanja s prednostno obravnavo predloga za ustanovitev služnosti ter izvršljivostjo (samo izvrševanje služnosti) pred pravnomočnostjo odločbe (prvi odstavek 104. člena ZUreP-1). Ali okoliščine konkretnega primera narekujejo nujni postopek, oceni upravni organ na podlagi obrazloženega in utemeljenega predloga služnostnega upravičenca. Glede tožnikovih navedb, da je A. zahtevo za nujni postopek oprla, sklicujoč se na postopek obnove gradbenega dovoljenja, na nezakonita dejanja v preteklosti, kar pa je pravno nevzdržno, se sodišče sklicuje na svoja uvodna razlogovanja k obravnavi te tožbe. Drži tudi ne, da je bila izvedba nujnega postopka utemeljena s tem, da ni dal pripomb na predlog za izvedbo nujnega postopka. Upravni organ je le pojasnil, da mu je v smislu zahtev pravilnega postopkovnega ravnanja z vročitvijo predloga za nujni postopek dal možnost, da se o razlogih in potrebi za nujni postopek izjavi. Kot utemeljena za nujni postopek pa je sprejel pojasnila, da gre za obstoječ objekt gospodarske infrastrukture, ki predstavlja glavno napajalno pot za oskrbo ... in ... z električno energijo in bi z njegovim izklopom nastala velika gospodarska škoda, da je vsakih šest mesecev treba izvajati pregled daljnovodov, da je dostop nujen v primeru okvar in havarij. Sodišče meni, da bi ti razlogi lahko kazali na potrebnost nujnega postopka. Zlasti ker gre za obratujoč daljnovod (A. je bilo uporabno dovoljenje izdano leta 1994), pa bi morali biti podprti s konkretnimi dejstvi npr. da je A. pri sedanjem vzdrževanju daljnovoda oviran s strani lastnika nepremičnine, da so nujno potrebna vzdrževalna dela zaradi varnosti in zanesljivosti delovanja daljnovoda, da je rokovno in finančno vezan za izvedbo določenih vzdrževalnih del ipd. Ker predlog za nujni postopek ni tako obrazložen in utemeljen, pa se sodišče pridružuje tožnikovemu mnenju, da ni zadosten glede na določbo 104. člena ZUreP-1 in mu upravni organ ne bi smel slediti.

Odgovor na tožnikov ugovor, da bi moral biti postopek za ustanovitev služnosti dvofazni postopek, katerega je tožnik oprl na sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1, ki določa, da se glede ugotavljanja dopustnosti služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi, je sodišče iskalo preko uveljavljenih metod razlage zakonov. Razlastitev je poseg v ustavno lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih pravic. Kot morajo biti v materialnem smislu za samo dopustnost posega izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, morajo biti lastniku nudene tudi ustrezne postopkovne varovalke. Takšno postopkovno varstvo po mnenju sodišča omogoča (tudi) razdelitev postopka v dve fazi tako, da se prva faza začne z vložitvijo zahteve, v njej pa se presoja in odloči, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka (100. člen ZUreP-1), v drugi fazi pa se odloči o sami razlastitvi (102. člen ZUreP-1). Vsaka faza se zaključi z odločbo, zoper katero ima lastnik nepremičnine pravico vložiti pritožbo in zahtevati sodno varstvo. Ker tudi omejitev lastninske pravice s služnostjo pomeni poseg v lastninsko pravico, je glede na smiselno uporabo določb o razlastitvi po mnenju sodišča teleološko razlago mogoče uporabiti tudi glede služnosti. Tudi o ustanovitvi služnosti naj bi se najprej odločalo o uvedbi postopka, v drugi fazi pa bi se služnost ustanovila. Takšno interpretacijo je po mnenju sodišča mogoče sprejeti tudi zato, ker gre za varstvo pred posegom v ustavno lastninsko pravico in je vsako omejevanje (skrčitev postopka na eno fazo pa pomeni dodatno omejevanje) treba interpretirati ozko. Še zlasti v primerih, ko ustanovitev služnosti nima podlage v ustreznem prostorskem aktu, ki s svojo vsebino že sam nakazuje tudi na vsebino služnosti, je smiselno obstoj javne koristi za ustanovitev služnosti ugotavljati v samostojni fazi postopka. Sicer pa tudi ni jasno, zakaj bi zakonodajalec za omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas, ki je za lastnika manj omejujoča, odredil uporabo določb, ki veljajo za razlastitev (drugi odstavek 109. člena ZUreP-1), kar po mnenju sodišča obsega tudi uporabo določb o dvofaznem postopku, služnost, ki je lahko trajna obremenitev, pa bi se ustanavljala v enofaznem postopku. Kolikor drugostopni organ, ki v svoji odločbi zastopa stališče o enofaznem postopku, vidi namen prve faze v razlastitvenih postopkih v zaznambi uvedbe postopka razlastitve v zemljiški knjigi in s tem varstvo tretjih oseb, sodišče meni, da so pravni učinki, ki nastopijo z zaznambo (prepoved prometa z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje – tretji odstavek 100. člena ZUreP-1 in tretji odstavek 112. člen ZZK) predpisani predvsem zato, da zavarujejo položaj razlastitvenega upravičenca, ki pa takšno varstvo potrebuje tudi v postopkih ustanavljanja služnosti, saj mora sicer v primeru spremembe lastnika nepremičnine v teku postopka ponoviti postopek zoper novega lastnika, enako pa ima zaznamba postopka ustanovitve služnosti varovalno funkcijo do tretje osebe, ki bi na pravnoposlovni način pridobivala nepremičnino, in bi po načelu publicitetnih učinkov vpisa (6. člen ZZK) vedela, da pridobiva s služnostjo obremenjeno nepremičnino. Sodišče razloga, da bi bil postopek ustanovitve služnosti enofazen, ne vidi niti v tem, da ZZK predvideva le zaznambo razlastitvenega postopka. Tudi glede na 63. člen ZZK je mogoče šteti, da ZUreP-1 z določbo sedmega odstavka 110. člena o smiselni uporabi določb o razlastitvi določa vpis zaznambe postopka za ustanovitev služnosti.

Tožbene ugovore, ki se nanašajo na zgoraj obrazloženo, je sodišče presodilo za utemeljene, medtem ko so ostali ugovori neutemeljeni.

Zmotno tožnik meni, da A. d.o.o. nima pravnega interesa za predlaganje postopka za ustanovitev služnosti v javno korist, ker na njeno pobudo ni tekel noben upravni postopek, povezan z izgradnjo obravnavanega daljnovoda. Tretji odstavek 59. člena EZ daje aktivno legitimacijo za sprožitev postopka za omejitev lastninske pravice investitorju. Gradnjo daljnovoda ... so pričele C., katerim je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-01/89-290 z dne 8. 11. 1989. Z ustanovitvijo javnega podjetja za prenos električne energije D. p.o. (Odlok o ustanovitvi javnega podjetja za prenos električne energije in javnih podjetij za distribucijo električne energije, Uradni list RS, št. 38/90 z dne 19. 10. 1990, v nadaljevanju: Odlok) so prenehale z delom temeljne organizacije združenega dela in delovne enote prenosnih dejavnosti (tudi) v delovni organizaciji C. (18. člen Odloka), premoženje s pravicami in obveznostmi je prešlo skupaj z delavci v javno podjetje, ki je s sredstvi prejšnjih organizacij upravljalo kot z lastnino Republike Slovenije do uveljavitve zakona o lastninskopravnih razmerjih (20. člen Odloka). A. je bil kot pravni naslednik C. obravnavan že v postopku izdaje uporabnega dovoljenja št. 351-02/037-94/P-DR z dne 4. 10. 1994, ki se je glasilo na njegovo ime. S sklepom Vlade RS št. 321-32/2000-1 z dne 25. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 54/00) je bilo A. d.o.o., za čas 15 let določeno za upravljalca prenosnega omrežja električne energije. Kot sistemski operater prenosnega omrežja je po 22. členu EZ A. odgovoren (tudi) za vzdrževanje in razvoj prenosnega omrežja električne energije, kar mora opravljati kot javno službo tako, da je ves čas ohranjena nezmanjšana funkcionalnost, obratovalna usposobljenost in varnost delovanja omrežja (14. člen Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe prenos električne energije in gospodarske javne službe upravljanje prenosnega omrežja (Uradni list RS, št. 54/00). Glede na navedeno sodišče nima pomislekov, da A. d.o.o. ne bi bil upravičeni predlagatelj postopka ustanovitve služnosti v javno korist.

Po presoji sodišča tudi ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da je bil predlog za ustanovitev služnosti vložen prepozno. Ne da bi se opredeljevalo do stališč upravnih organov, da naj ne bi več veljal rok za vložitev zahteve iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, je po mnenju sodišča treba upoštevati, da potreba za ustanovitev služnosti zaradi nemotenega delovanja omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture (po drugem odstavku 110. člena ZUreP-1 se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji tudi za ta namen) ni vedno časovno predvidljiva (npr. služnost je potrebna zaradi določenih popravil, zaradi novih in drugačnih tehničnih rešitev ipd.). Zlasti v takih primerih vložitev predloga za ustanovitev služnosti ne more biti časovno pogojena. Za podobno situacijo pa gre tudi v obravnavanem primeru, ko je bila pravna podlaga za ustanovitev služnost spoznana šele leta 2006, daljnovod, delovanju katerega je služnost namenjena, pa je bil po spisnih podatkih zgrajen že pred letom 1990, torej tudi pred uveljavitvijo ZUreP-1, ki je štiriletni rok uzakonil. Zato sodišče zavrača tožbeni očitek, da je bil A. d.o.o. prekludiran v pravici sprožitve postopka ustanovitve služnosti v javno korist.

Odločanje o ustanovitvi predlagane služnosti po presoji sodišča tudi ni preprečevala odločba Sekretariata za razvoj, urejanje prostora, varstvo okolja in upravne zadeve Občine Krško št. 5-466-90/89 z dne 20. 2. 1991, s katero je bila odpravljena odločba Občinskega komiteja za družbeno planiranje, razvoj gospodarstva in urejanje prostora št. 5-466-90/89 z dne 3. 12. 1990, kot to ugovarja tožnik. Ugovor že pravnomočno odločene zadeve je mogoče uspešno uveljavljati, kadar je bilo o isti upravni stvari odločeno tako, da je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti, ali pa je bil zahtevek zavrnjen in se dejansko ali pravno stanje, na katerega se opira, ni spremenilo (4. točka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07). V obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. Po mnenju sodišča, glede na podatke spisa, niti ne gre za situacijo, ko bi postopek o isti upravni stvari še tekel, na kar bi lahko nakazovala obrazložitev drugostopne odločbe, da o leta 1989 postavljenem zahtevku še ni bilo odločeno. Iz že navedene odločbe z dne 20. 2. 1991 namreč izhaja, da je bil tedaj postavljen zahtevek o ustanovitvi služnosti postavitve in vzdrževanja daljnovoda na delu parc. št. 811 (zahtevka v predloženem upravnem spisu ni), v sedanjem postopku pa gre za služnost glede nadzemnega voda preko parc. št. 808 in 811/1 in s tem povezanimi ravnanji, dopuščenimi služnostnemu upravičencu, tako da niti ne gre za tisti zahtevek, o katerem je postopek vodil tedaj pristojni organ.

Očitana postopkovna kršitev – da tožniku ni bila vročena zahteva A. d.o.o. s prilogami, je bila s ponovljenim postopkom na prvi stopnji odpravljena in je tožnik ne more ponovno uveljavljati v tem postopku. Glede postopka s ponudbo za sklenitev pogodbe o služnosti v javno korist se sodišče sicer ne strinja z upravnima organoma, da je bil skladen z 59. členom EZ. Po določbi tretjega odstavka tega člena lahko investitor vloži predlog za omejitev lastninske pravice, če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist, ki mora vsebovati cenitev sodno zapriseženega cenilca, te pogodbe ne uspe skleniti. Po podatkih spisa je bila takšna ponudba tožniku poslana šele 21. 6. 2007, A. d.o.o. pa je predlog za ustanovitev služnosti pri upravnem organu vložil 11. 7. 2007. Tridesetdnevni rok je namenjen sporazumevanju med upravičencem in zavezancem za sporazumno ustanovitev služnosti in je materialni pogoj za uvedbo prisilnega postopka pred državnim organom. Ker je predlagatelj postopek začel z vlogo, vloženo pred potekom roka, ga upravni organ ne bi smel uvesti. Glede na to, da je iz spisa razvidno, da je postopek dogovarjanja o odškodnini potekal tudi med upravnim postopkom, pa po presoji sodišča zgolj nedosledno upoštevanje 30 dnevnega roka ne bi terjalo drugačne odločitve.

S tožnikovimi ugovori, da je odločitev v 3. točki izreka (pritožba ne zadrži vpisa omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist) arbitrarna in nezakonita, saj določbe s tako vsebino nima nobeden zakon, se sodišče ne strinja. Je uporaba določbe devetega odstavka 110. člena ZUreP-1, da se odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist lahko izvrši, ko postane pravnomočna, razen če upravni organ ugotovi, da gre za nujni primer iz 104. člena ZUreP-1 Služnost se kot stvarna pravica vpiše v zemljiško knjigo (4. točka prvega odstavka 13. člena ZZK). Vendar pa vpis služnosti, ustanovljene z odločbo državnega organa, ni konstitutiven. V tem primeru nastane služnost v trenutku, ko postane odločba pravnomočna (deveti odstavek 110. člena ZUreP-1), vpis pa je pomemben le zaradi izključitve učinkovanja načela zaupanja v zemljiškoknjižne podatke (8. člen ZZK). Odločba se izvrši z dejanskim izvrševanjem služnosti. 3. točka izreka prvostopne odločbe torej ni nezakonita, le takega pravnega učinka, kot ji ga morda pripisuje upravni organ, nima. Pri tem sodišče opozarja še na 1. točko izreka (v korist družbe A. se dovoli vpis omejitve lastninske pravice), oblikovano kot zemljiškoknjižno dovolilo. Odločba državnega organa o ustanovitvi služnosti je oblastni akt, v primeru služnosti po EZ nadomešča pogodbo o ustanovitvi služnosti in zemljiškoknjižno dovolilo (v izreku se torej odloči, da se služnost ustanovi).

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na 3. točko izreka odločbe drugostopnega organa, s katero je ta zavrnil tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožnik zmotno meni, da mora njegove pritožbene stroške po četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 plačati služnostni upravičenec. Ta določba po stališču upravno sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 176/2007, sodba tega sodišča, opr. št. U 931/2006) ne zajema stroškov pritožbenega upravnega postopka in stroškov sodnega postopka. Glede stroškov pritožbenega postopka veljajo določbe ZUP o stroških, kot je pojasnil upravni organ v svoji odločbi. Kljub temu je sodišče 3. točko izreka drugostopne odločbe moralo odpraviti, ker je v tem upravnem sporu odločilo, da se odpravi prvostopna odločba in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, s tem pa so pritožbeni stroški postali nadaljnji stroški postopka. O njih bo odločil prvostopni organ v okviru odločanja o stroških postopka po določbah ZUP.

Na podlagi utemeljenih tožbenih ugovorov drugega tožnika, kot jih je presodilo v tej sodbi, je moralo sodišče zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava prvostopno odločbo odpraviti, iz razloga, ki ga je pojasnilo, pa je odpravilo tudi 3. točko izreka drugostopne odločbe. Zadevo je vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral postopek voditi in materialno pravo uporabiti v skladu s podanimi stališči sodišča.

Sodišče je tožbi ugodilo ter na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 prvostopno odločbo opravilo ter po tretjem in v smislu četrtega odstavka tega člena zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Sodišče ni samo odločilo o zadevi, kot je predlagal tožnik, ker za takšno meritorno odločanje niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1.

K točki 5 izreka

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika B.B. temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožniku priznalo stroške v višini 350 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

K 6. točki izreka

Glede zavrnitve zahtevka tožnika B.B., da mu A. d.o.o. povrne stroške upravnega postopka, se sodišče sklicuje na svojo obrazložitev glede tožbenega izpodbijanja 3. točke izreka drugostopne odločbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.