6. člen ZZK

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino).

Služnost v javno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Javna korist ni izkazana že na podlagi zakona. Služnost nima zakonsko določene vsebine, zato jo je treba v izreku odločbe definirati. Postopek ustanovitve služnosti je dvofazni postopek.

Vlaganje posameznega zakonca brez soglasja drugega zakonca v nepremično premoženje po razpadu zakonske skupnosti na višino deležev ne more vplivati, saj tedaj skupno premoženje ne nastaja več. Res se zaradi kasnejšega vlaganja poveča vrednost nepremičnine, vendar pa lahko morebitno obogatitev drugega zakonca in svoje prikrajšanje vlagatelj uveljavlja le z obligacijskopravnim zahtevkom.

Funkcionalno zemljišče bi moralo biti opredeljeno bodisi s splošnim pravnim aktom - z načrtom gradbenih parcel kot sestavino prostorskega izvedbenega načrta oziroma lokacijske dokumentacije (prvi in drugi odstavek 46. člena ZUN), bodisi z odločbo pristojnega upravnega organa (tretji odstavek 46. člena ZUN), bodisi s sodno odločbo (npr. pri delitvi nepremičnine). V danem primeru funkcionalno zemljišče za hišo ni bilo določeno in ker tožeča stranka ni bila pripravljena sprožiti ustreznega postopka, je moralo sodišče upoštevati podatke v javnih evidencah, kjer se vodi vrsta rabe parcel - to je podatke, ki so vpisani v zemljiškem katastru in se povzemajo tudi v zemljiško knjigo. Glede na to, da je parc.št. 346 stavbišče in dvorišče, jo je treba po 6. in 7. členu ZZK, ki je veljal v času odločanja pred sodiščem prve stopnje, šteti za zemljišče pod gradbenimi objekti; parc. št. 347, ki je glede na vrsto rabe sadovnjak, pa je katastrska kultura in ne zemljišče pod gradbenim objektom. Gre torej za dve parceli z različno vrsto rabe, zato je treba zanju uporabiti tisti pravni režim, ki velja za določen način rabe in po katerem bi tožniki lahko uporabljali ali oddajali parceli.

Pravico (so)uporabe ali (so)lastninsko pravico je mogoče zahtevati le od vseh lastnikov skupaj. Po zemljiškoknjižnem pravu se namreč domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Tisti torej, ki ni vpisan, mora dokazati nasprotno. To pa stori s tožbo proti zemljiškoknjižnim lastnikom (pravna pravila, povzeta v enaki vsebini v Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95, 4. odstavek 5. člena in 6. člen). Le tako je mogoče doseči izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis zatrjevane pravice v lastno korist. Ni torej pomembno, ali je D. K. prodal zemljišče toženi stranki ali pa je samo dovolil gradnjo (kot izhaja iz podatkov v spisu). Tožeča stranka ni tista, ki bi bila upravičena odločati o tem, ali je in na kakšni podlagi prišlo do prenosa lastninske pravice od D. K. na toženo stranko. Tožeča stranka je le upravičena, če meni, da je pridobila kakšno pravico na gasilskem domu kot celoti, zahtevati od zemljiškoknjižnih lastnikov, da se ji ta pravica prizna.