227. člen SPZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili materialnopravno naravo primarnega zahtevka iz nasprotne tožbe, s katero tožnica po nasprotni tožbi uveljavlja izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis neprave (zasebne) stvarne služnosti, in sicer na podlagi imetništva t. i. pravice v pričakovanju in - Ali velja časovna omejenost (zasebne) neprave stvarne služnosti, katere imetnik je pravna oseba, na 30 let, skladno s prvim odstavkom 226. člena SPZ v zvezi z drugim odstavkom 227. člena SPZ.

Na podlagi zgornjih dejanskih ugotovitev v postopku in stališča, da gre prvenstveno za stvarno služnost namenjeno opravljanju podjema določene pravne osebe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nepravo stvarno služnost mogoče ustanoviti za nedoločen čas.

Pritožnik nestrinjanja s pravnomočno odločitvijo v drugi pravdi ne more uveljaviti v predmetnem postopku - s predlogom za postavitev izvedenca. Osebne služnosti se po našem pravu ne more priposestvovati; lahko nastane samo s poslom ali s sodno odločbo.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 185. člena ne glede na razlog omogoča objektivno spremembo tožbe tudi v primeru, da zanjo tožena stranka ne poda soglasja. V 7. odstavku že citiranega člena je določeno, da posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, ni. Zato v ravnanju prvostopnega sodišča, ki je sklep o dopustitvi spremembe tožbe sprejelo na glavni obravnavi dne 1. 2. 2022, in ga ustrezno zakonski določbi tudi pravilno obrazložilo9, kot je to nenazadnje izpostavila tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ni zaznati očitane kršitve določb postopka.

Pritožnica v tem stečajnem postopku ni upnica, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala imeti v postopku preizkusa terjatev in ločitvenih pravic enaka procesna upravičenja kot upniki.

Sklicevanje tožnikov na shranjevalno pogodbo (pa tudi na zloženo pogodbo z elementi podjemne in darilne pogodbe) ter tožencev na „ustni dogovor“, ne more biti ovira, da je sodišče prve stopnje, glede presoje konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev, uporabilo drugo pravno podlago. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od strank je neko dejstvo navedla. Najemna pogodba je nujno odplačna, najemnik mora za uporabo plačevati nadomestilo (najemnino). Sklenjen je bil obligacijski dogovor o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja z nekaterimi elementi, ki so značilni za pogodbo o preužitku (pomoč in oskrba), tudi tak dogovor pa je, ob upoštevanju 241. člena v zvezi z 248. členom SPZ, s strani služnostnega upravičenca mogoče odpovedati z enostransko izjavo.

S tem, ko tožnik po sporni cesti na toženčevi nepremičnini hodi in vozi z motornimi vozili, le-te ne uživa in je tudi ne uporablja za osebno potrebo. Raba je namreč služnostna pravica rabiti tujo stvar samo za osebno potrebo. V toženčevi trditveni podlagi ni prerekanja tožnikove trditve, da cesto na toženčevi nepremičnini uporablja za dostop do svojih kmetijskih površin in za njihovo ekonomsko izkoriščanje, ne pa za svoje osebne potrebe.

Pri služnostih v javno korist, kjer je služnostni upravičenec skoraj vedno pravna oseba, omejitev trajanja take služnosti ne bi bila združljiva z namenom zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture, saj se ta večinoma postavlja za obdobje, daljše od trideset let. Specialna in sektorska zakonodaja zato omogočata ustanovitev služnosti za nedoločen čas, točneje za čas, potreben za gradnjo oziroma postavitev, vzdrževanje in obratovanje javne infrastrukture. Predmet verzijskega zahtevka so lahko načeloma le tiste koristi, ki so nastale „na škodo“ prikrajšanega. Če je dobiček pretežno ali izključno posledica vloženega dela, sredstev ali lastnosti obogatenega, ta praviloma ne more biti predmet obogatitvenega zahtevka. Za tak primer gre tudi v konkretni zadevi, saj tožnica take koristi (najemnine), kakršno je pridobil toženec zaradi specifike storitev, ki jih opravlja (javne elektronske komunikacijske storitve), ne bi mogla doseči, saj sama teh storitev ne izvaja, poleg tega je RTV pretvornik, ki je bil (oziroma prostor na njem) oddan v najem, postavil toženec.

Služnost v javno korist je potrebna, dokler se uporablja (obratuje) javna infrastruktura, zaradi upravljanja katere je ustanovljena. Zato zanjo ni primerna uporaba drugega odstavka 227. člena SPZ, po katerem bi morala biti služnost ustanovljena za določen čas, sicer najdalje za 30 let.

V tretjem odstavku 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev je določeno, da v primeru, če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Za vrednotenje služnosti stanovanja v solastninskem deležu podarjene nepremičnine kot edine obveznosti, določene v darilni pogodbi, v tretjem odstavku 18. člena Uredbe, ni podlage. Oskrba na domu pomeni oskrbo in pomoč v različnih oblikah v primeru bolezni ali starosti. Glede na darilno pogodbo, s katero se obdarjenec oziroma zavezanec ni zavezal darovalki oziroma upravičenki nuditi oskrbo na domu oziroma, ji v kakršnikoli obliki nuditi pomoč v primeru starosti ali bolezni in drugo, za vrednotenje služnosti stanovanja, ki traja do upravičenkine smrti, ni podlage. V konkretnem primeru zato velja peti odstavek 18. člena Uredbe in določanje prispevkov zavezancev, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost.

Prenehanje trajnih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas, je v dispoziciji strank. Trajno dolžniško razmerje, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko preneha z odpovedjo. Sodna praksa kot pomembno okoliščino pri razločevanju v praksi pogosto zabrisane meje med prekarijem in dovoljenjem, ki je usmerjeno v nastanek osebne služnosti, upošteva npr. vlaganja v nepremičnino, ki kažejo na trajnost (in ne zgolj začasnost) in nepreklicnost razmerja.

Tožnica je odstopila od predpogodbe iz razlogov, ki so izključno na njeni strani, saj je toženka zagotovila potrebne dokumente, zato ni upravičena do povrnitve dvojne are.

Predlagatelj je predlagal vpis neprave stvarne služnosti izgradnje in vzdrževanja optičnega kabla za ves čas njegovega delovanja, tako kot sta se pogodbeni stranki (pravni prednik predlagatelja in nasprotna udeleženka) dogovorili v pogodbi, ki je podlaga za vpis. Prvostopenjsko sodišče je dovolilo vpis. Nasprotna udeleženka je ugovarjala, da se neprava stvarna služnost, dogovorjena v korist pravne osebe, glede na drugi odstavek 227. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) v zvezi z 226. členom SPZ lahko dogovori za največ 30 let. Če bi bila neprava stvarna služnost, ustanovljena v korist pravne osebe, po zakonu vedno časovno omejena, bi imela nasprotna udeleženka, ki se je podrejeno zavzemala za to, da se vpiše čas trajanja te pravice, prav. Vendar ni vedno tako. Ker zakon dopušča ustanovitev nepravih stvarnih služnosti za nedoločen čas, so pritožbene trditve nasprotne udeleženke, ki je sodelovala pri sklenitvi pogodbe, se dogovorila za nepravo stvarno služnost brez časovne omejitve in izstavila zemljiškoknjižno dovolilo za vpis te služnosti, presplošne, neustrezno substancirane in neutemeljene. Na podlagi

Priposestvovanje neprave stvarne služnosti je mogoče. V okviru 8. odstavka 110. člena ZUreP-1 predpisana odškodnina, ki pripada lastniku v primeru ustanovitve služnosti (v javno korist), se nanaša zgolj na postopek za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist. S takšno ureditvijo zakon ne posega v pravni položaj služnostnih pravic, pridobljenih pred njegovo uveljavitvijo, ne spreminja njihove vsebine in jih ne omejuje z novo denarno obveznostjo.

Ker se služnost dejansko ni izvrševala po nepremičnini, v breme katere je vknjižena v zemljiški knjigi, so nastopili razlogi za njeno ukinitev.

Služnost v javno korist, ustanovljena v skladu s tretjim odstavkom 59. člena EZ, ni omejena z rokom trajanja trideset let iz drugega odstavka 227. člena SPZ.

Stališče tožeče stranke, da pomeni souporaba jedilnice dejanski najem in da zato izpolnjuje z javnim razpisom določeni pogoj, ni utemeljeno. Zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda ministrstvo, je po drugem odstavku 230. člena ZUP pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to določeno z zakonom. Določitev pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva s podzakonskim predpisom ni mogoča. Določbo 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna je zato mogoče uporabljati le v smislu, da stranki zagotavlja pravico izjasnitve o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Z vidika povedanega torej oba sklepa skupaj pomenita odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku.

V obravnavani zadevi gre za vpis spremembe služnostnega upravičenca pri že vknjiženi služnosti. Nepravo stvarno služnost ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 226. členu, kjer je določeno, da se služnost, ki je po svoji naravi stvarna služnost, lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Drugih določil glede neprave stvarne služnosti SPZ ne vsebuje. Ob sklenitvi pogodbe o prenosu neprave stvarne služnosti se je notarka sicer sklicevala na komentar omenjenega 226. člena SPZ, za takšno obliko prenosljivosti neprave stvarne služnosti se je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča takšno stališče materialnopravno zmotno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Po oceni pritožbenega sodišča je za prenos potrebno sodelovanje lastnika obremenjene nepremičnine, ki edini lahko svojo nepremičnino obremeni na tak način. Zgolj pogodba o prenosu in zemljiškoknjižno dovolilo odsvojitelja ne zadoščata, saj slednji za obremenitev nepremičnine z nepravo stvarno služnostjo pridobitelja nima razpolagalne sposobnosti

Služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let.

Služnost v javno korist po ZUreP-1 se najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Tovrstna služnost se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po 2. odstavku 14. člena ZZK pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo.