229. člen SPZ

Ni mogoče šteti štirimesečnega bivanja v hiši med materjo in tožencem (sinom) za takšno družinsko življenjsko skupnost, ki bi pripeljala do položaja, ko je toženec v stanovanju bival kot član družine služnostnega upravičenca po 247. členu SPZ. Predvsem pa je sodišče pravilno ugotovilo, da se je mati izselila in ni želela s tožencem imeti takšnega odnosa, ki bi ga lahko opredelili kot skupno gospodinjstvo družine. Ravno obratno: mati se je umaknila pred tožencem in ni želela več bivati v hiši zaradi slabih odnosov.

Služnosti v javno korist se po obliki in vsebini zgledujejo po klasičnih služnostih, vendar jih z njimi ne moremo preprosto enačiti. Pri uporabi stvarnopravnih pravil v zvezi s tovrstnimi služnostmi je treba upoštevati njihov namen (doseganje javne koristi). V primerih, kot je konkretni, jih ta okoliščina in dejstvo, da gre za služnosti, ki niso primarno namenjene konkretno določeni osebi, temveč osebi, ki je nosilec dejavnosti, katere del je javna korist, v bistvenem razlikuje od nepravih stvarnih služnosti (226. člen SPZ). Omogočati morajo funkcionalnost javne infrastrukture, ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec. Zato morajo biti prenosljive.

Izvršba na premoženjsko oziroma materialno pravico se opravi z rubežem pravice in z njenim unovčenjem, kar pomeni, da mora biti pravica taka, da se njena vrednost lahko izrazi v denarju, je unovčljiva in jo je torej mogoče prodati. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki je strogo vezana na osebo in je neodsvojljiva, neprenosljiva in nepodedljiva. Glede na navedeno osebna služnost stanovanja ne predstavlja premoženjske oziroma materialne pravice, katere vrednost bi bilo mogoče izraziti v denarju in ki bi jo bilo mogoče prodati oziroma unovčiti s prenosom na tretjo osebo, zato izvršba na tako pravico ni mogoča. Tudi taka osebna pravica ima sicer določene učinke na premoženjskem področju imetnika, vendar pa se morebitni premoženjski učinki na tretje osebe ne morejo raztezati oziroma tretja oseba (tudi upnik) od njih ne more imeti premoženjske koristi oziroma z njimi ne more doseči poplačila svoje terjatve.

Stvarna služnost se pridobi (nastane) s priposestvovanjem z dejanskim izvrševanjem služnosti , ne pa s kakršno koli uporabo. Služnosti tudi ni mogoče priposestvovati, če lastnik gospodujoče stvari zlorablja zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če služnost izvršuje s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Četudi bi šlo za služnost pri pravnih prednikih tožnika, je šlo za nepravo (osebno) služnost, ki je ni mogoče priposestvovati.

Če sta nepremičnini v solastnini, je vsak solastnik lastnik vsakega dela nepremičnine in je treba služnost ustanoviti glede celotnih nepremičnin, torej glede vseh solastnikov. Služnost je nedeljiva in zgolj na posameznem solastniškem deležu ne more obstajati.

Pri prenosu ne gre za prenehanje služnosti pri prenosniku in nastanek služnosti pri prevzemniku, temveč novi služnostni upravičenec služnost izvršuje v enakem obsegu, ne spremeni se niti čas, za katerega je bila služnost ustanovljena. Argument za prenosljivost služnosti v javno korist pa je primerljivost s stavbno pravico, kateri je po vsebini in pravni naravi služnost v javno korist podobna.

Služnost v javno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Javna korist ni izkazana že na podlagi zakona. Služnost nima zakonsko določene vsebine, zato jo je treba v izreku odločbe definirati. Postopek ustanovitve služnosti je dvofazni postopek.