14. člen ZZK

Za razliko od sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi, ki v 21. členu določa, da se v primeru časovne omejenosti pravice, vpiše tudi podatek o dnevu prenehanja te pravice, je prej veljavni Zakon o zemljiški knjigi v drugem odstavku 14. člena določal, da se vpiše čas trajanja te pravice.

Služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let.

Služnost v javno korist po ZUreP-1 se najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Tovrstna služnost se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po 2. odstavku 14. člena ZZK pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo.

Pri prenosu ne gre za prenehanje služnosti pri prenosniku in nastanek služnosti pri prevzemniku, temveč novi služnostni upravičenec služnost izvršuje v enakem obsegu, ne spremeni se niti čas, za katerega je bila služnost ustanovljena. Argument za prenosljivost služnosti v javno korist pa je primerljivost s stavbno pravico, kateri je po vsebini in pravni naravi služnost v javno korist podobna.

Služnost v javno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Javna korist ni izkazana že na podlagi zakona. Služnost nima zakonsko določene vsebine, zato jo je treba v izreku odločbe definirati. Postopek ustanovitve služnosti je dvofazni postopek.

S prodajno in z darilno pogodbo je prejšnja lastnica dvakrat razpolagala z delom parcele št. 47/1. Tožnica ima močnejšo pravico, ker je prva dobroverno kupila sporni del parcele in jo prevzela v posest, kot toženec, ki je kasneje nedobroverno pridobil nepremičnino z darilno pogodbo in izposloval vpis v zemljiško knjigo. Toženec celo izrecno priznava tožnici lastninsko pravico, vendar ustrezne listine ne izda, pri čemer tudi ni sporno, da predstavlja tožničin delež 13/100 parcele št. 47/1. V takih okoliščinah je tožnica upravičena zahtevati odpis cele parcele št. 47/1 iz sedanjega zemljiškoknjižnega vložka (kjer so še druge toženčeve parcele) in vpis te parcele v drug vložek (126. čl. ZZK). Tožbeni zahtevek, kakršnega je postavila tožeča stranka, da mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnica vpisala v zemljiško knjigo glede parcele št. 47/1 kot lastnica do 13/100, ne nasprotuje navedenemu, saj takšno dovoljenje zadošča, tehnično pa se bo opravil zemljiškoknjižni vpis po določbah 126. čl. ZZK z odpisom parcele št. 47/1 od sedanjega zemljiškoknjižnega vložka in z vpisom te parcele v nov vložek z lastninskim razmerjem 13/100 oziroma 87/100. <

Ker iz 1. odst. 14. čl. ZZK izhaja, da se lahko pravice (iz 2. do 8. točke 10. čl. ZZK) vpišejo tudi na posameznih nepremičninah, vpisanih v enem zemljiškoknjižnem vložku, ni videti razloga, da to ne bi veljalo tudi za zaznambo spora.