8. člen ZZK

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino).

Pravilna je odločitev, da so bile pritožbene navedbe tožeče stranke o toženkini slabovernosti prepozne in da tožeča stranka ni uspela izpodbiti dobrovernosti tožene stranke. To pa pomeni, da z zahtevkom za ugotovitev obstoja lastninske pravice zoper toženo stranko ne more uspeti, ker jo varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tožnica je že sama v tožbi navedla, da sta bila obogatena pravna prednika tožene stranke, saj sta dobila vrnjeno nepremičnino večje vrednosti, kot pa jima je bila zaplenjena. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka nepremičnino odkupila in upoštevajoč, da tožnica ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi bila kupnina, ki jo je plačala za nepremičnino, nižja od vrednosti nepremičnine, je pravilna odločitev, da tožnica ni izkazala neupravičene obogatitve tožene stranke.

Védenje osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke, se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo. Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi pooblaščeni odvetniki. Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe.

Bistveno in pravno odločilno je namreč toženkino vedenje v času ob nakupu nepremičnine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženki ni moč očitati, ob nespornem dejstvu nevknjižene stvarne pravice (zatrjevane služnosti), neskrbnega ravnanja ob nakupu nepremičnine. Ker v naravi zatrjevana pot ni bila vidna, razen do razpadajočega gospodarskega poslopja in njene hiše, kot je že zgoraj navedeno, ji ni moč naložiti večje raziskovalne dolžnosti, pri čemer tožnica v postopku ni zatrjevala, da bi toženka že pred oziroma ob nakupu vedela oziroma na kakršenkoli drug način morala vedeti za obstoj zatrjevane služnosti.

Zgolj to, da nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi, kreditodajalcu ne nalaga večjega bremena glede ugotavljanja resničnega lastninskega stanja na nepremičnini. Večjo skrbnost pri sklepanju kreditne pogodbe bi toženki lahko naložili le, če bi ob sklepanju zastavne pogodbe podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v to, da tožničin mož ni edini lastnik stanovanja. Ustavno sodišče je v odločbi Up-128/03 z dne 6. 9. 2004 zavzelo stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini. Ta ustavna odločba se ob predpostavki dobrovernosti zastavnega upnika ob sklepanju zastavne pogodbe razteza tudi na primere, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi.

Opustitev, ki zadeva ravnanje, ki med naročnico (nalogodajalko) in odvetnikom (prevzemnikom naročila) ni bilo dogovorjeno niti zahtevano s kakšnim pravnim aktom, ne more predstavljati podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti odvetnika. Dolžnost vzdrževati se pasivnih ravnanj, torej dolžnost opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode mora imeti pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu.

V primeru, ko gre za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, je ugovor tretjega, da ima solastninsko pravico na tej nepremičnini, ki je predmet izvršbe, brezpredmeten, saj ta (taka) njegova pravica ne preprečuje izvršbe za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, še posebej ko se nedobrovernost upnika niti ne zatrjuje, niti ne izpodbija hipoteka kot nična oz. neobstoječa. Ob načelu zaupanja v zemljiško knjigo in zaradi varstva pravnega prometa ima hipoteka (pridobljena z vpisom v javno knjigo - 1. odst. 64. člena ZTLR) glede na posledice iz 1. odst. 63. člena ZTLR, ob upoštevanju 8. člena ZZK vsekakor prednost pred nevknjiženim originarnim načinom pridobitve lastninske pravice (oz. v obravnavani zadevi solastnine).