VSRS Sodba IV Ips 129/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo Z., g. i. z. in odgovorno osebo D. H. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

A.

1Urad za varstvo konkurence (v nadaljevanju UVK) je zoper pravno osebo Z. g. i. z. izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po 1. alineji prvega odstavka 52. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK) in ji izrekel globo v višini 125.187,78 eurov. Zoper njeno odgovorno osebo D. H. pa zaradi prekrška po tretjem odstavku 52. člena ZPOmK in ji izrekel globo v višini 4.172,93 eurov. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 25. 11. 2009 izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo, in sicer tako, da je spremenilo opis prekrškov, v preostalem pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega prava v zvezi z zastaranjem pregona zaradi prekrškov. V času izvršitve prekrškov z dne 9. 3. 2005 je v skladu z določbami 42. in 43. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter v 55. člena ZPOmK. veljal relativni zastaralni rok dveh let, torej štiriletni absolutni zastaralni rok. Med tekom postopka v zadevi pa je novelirani ZPOmK v skladu s pooblastilom iz 43. člena ZP-1 zastaralni rok za pregon prekrškov s področja varstva konkurence podaljšal. Sodišče je sodbo izreklo dne 25. 11. 2009, kar je več kot štiri leta po dnevu izvršitve prekrškov, od katerih je začel teči zastaralni rok. To pomeni, da je pregon zastaral, če velja zastaralni rok štiri leta, ne pa tudi, če velja daljši zastaralni rok. Rešitev tega vprašanja je odvisna od pravne narave zastaranja kazenskega pregona, ali je materialnopravne ali procesnopravne narave. Vložnik zahteve ugotavlja, da je po stališču Vrhovnega sodišča vprašanje zastaranja materialnopravne narave in je eno od meril pri presoji, kateri zakon je milejši. V konkretnem primeru je to zakon, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, saj je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti, ki je roke podaljšal. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zato, ker sodišče tega stališča ni upoštevalo. Vendar hkrati podaja svoje nasprotno stališče, ker daje naša procesna zakonodaja zastaranju pregona in poteku zastaralnega roka izključno procesnopravne učinke. Glede na mešano naravo zastaranja meni, da je eden izmed njenih vidikov, v katerem prevladujejo procesni elementi, ravno konkretni primer.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilki, vendar se o njej ni izjavila.

B.

4Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil prekršek storjen dne 9. 3. 2005, prekrškovni organ je izdal odločbo o prekršku dne 27. 6. 2008, pravna oseba je vložila zahtevo za sodno varstvo dne 9. 7. 2008, odgovorna pa dne 7. 8. 2008. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sodbo dne 25. 11. 2009.

5Zastaranje pregona zaradi prekrška je institut, ki preprečuje izvedbo postopka o prekršku po preteku določnega časa. V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Glede na 43. člen ZP-1 pa se z zakonom, ki določa prekršek, lahko za prekrške iz petega odstavka 17. člena tega zakona predpiše tudi daljši rok za zastaranje postopka o prekršku, kakor je predpisan s tem zakonom, vendar ne daljši od treh let. Kljub temu, da je peti odstavek 17. člena ZP-1 zajemal tudi najhujše kršitve s področja varstva konkurence, je Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-UPB1, Ur. l. št. 99/04), ki je veljal v času storitve prekrškov, določal, da postopek za prekršek iz 52., 53. in 54. člena ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (55. člen). Pooblastilo iz 43. člena ZP-1 je izkoristil šele ZPOmK-UPB2 ( Ur. l. št. 64/2007), ki je za zastaranje postopka za prekrške iz 52. in 54. člena določil daljši triletni rok; ZPOmK-1 (Ur. l. št. 36/08 z dne 11. 4. 2008) pa je rok podaljšal celo na pet let (75. člen). V skladu s tem tudi po noveli ZP-1E (Ur. l. št. 17/08) v primeru, če je prekršek storjen na področju varstva konkurence, postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva, ko je bil prekršek storjen.

6Glede na izdajo sodbe z dne 25. 11. 2009 je od dneva izvršitve prekrškov preteklo več kot štiri leta. To pomeni, da je pregon zastaral, če upoštevamo absolutni zastaralni rok, ki je bil določen v času storitve, ne pa tudi, če upoštevamo daljši zastaralni rok, ki je bil določen z novelami ZP-1 in ZPOmK.

7Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da je rešitev tega vprašanja odvisna od narave in instituta zastaranja kazenskega pregona, in sicer ali gre za njegovo materialnopravno ali procesnopravno naravo. O tem se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo pri odločanju v zadevah s področja kazenskega prava, kar smiselno velja tudi za prekrške. Tako je v sodbi I Ips 137/2001 z dne 16. 1. 2003 ugotovilo, da so se v pravni teoriji v zvezi s tem problemom oblikovala tri stališča. Po prvem ima zastaranje procesno naravo. Zastaranje nima materialnopravne podlage, iz katere bi izhajala pravica do izreka kazenske sankcije, temveč gre le za procesno oviro, ki onemogoča kazenski pregon. Zagovorniki procesne teorije poudarjajo, da zoper materialnopravno naravo zastaranja govori dejstvo, da nikoli s samim potekom časa ne more ostati brez sankcije nekaj, kar je kaznivo. Nezastaranju se protivijo težave pri dokazovanju in nevarnost nepravilnih odločitev, zaradi česar razlogi pravne varnosti dajejo podlago, ki opravičuje zastaranje in za njih ne velja prepoved retroaktivne moči strožjega zakona. Pristaši materialnopravne narave zastaranja poudarjajo, da procesna teorija ne priznava, da imajo materialnopravne določbe prednost pred procesnimi. Dejstvo, da ni pogojev za kazenski pregon, je dejansko posledica prenehanja potrebe po kaznovanju. Pri tem pa ni mogoče zanikati, da ima v pravu potek časa včasih produktivni, včasih pa destruktivni učinek v zakonu. Tretja, mešana teorija, zavzema stališče, da ima zastaranje tako materialnopravno kot procesnopravno naravo. Materialnopravni učinek zastaranja je v tem, da je po preteku daljšega časa odvzeta pravica državi na kaznovanje delinkventa, procesnopravni učinek pa se kaže kot procesna ovira za kazenski pregon.

8Zastaranje postopka o prekršku je urejeno v 42., 43. in 44. členu ZP-1. Zaradi poteka rokov, določenih v prvem odstavku 42. in 43. člena ZP-1, se ne more več začeti ali nadaljevati postopek in se storilcu tudi ne more izreči sankcija za prekršek, ki ga je storil. To pomeni, da je zastaranje razlog, zaradi katerega ni mogoče več uporabiti določb prekrškovnega zakona za storilca, ki je sicer storil prekršek. Tako je podana kršitev materialnih določb zakona, če je pregon za prekršek zastaral (3. točka 156. člena ZP-1). Ne glede na to, da se po 4. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 v primeru, če je pregon zastaran, izda sodba, s katero se postopek ustavi, se v tej določbi izraža zastaranje kot materialnopravni institut. Kot tak vselej povzroči prenehanje pravice države do izreka sankcije za prekršek. Dejstvo, da mora sodišče med izvedbo postopka o prekršku paziti na potek zastaranja ter ga upoštevati po uradni dolžnosti in v skladu z navedenimi določbami ZP-1 izdati ustrezno odločbo, sicer kaže na procesni učinek zastaranja, vendar glede na že obrazloženo ne pomeni, da je zastaranje institut procesnega in ne materialnega prava.

9Ker so določbe o zastaranju materialnopravne narave, velja za njih prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZP-1 je za uporabo zakona odločilen čas storitve prekrška, kar izhaja iz načela zakonitosti, ki je določeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) in v prvem odstavku 2. člen ZP-1. V skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Ustave dopušča določba drugega odstavka 2. člena ZP-1 uporabo novega zakona, toda le v primeru, če je ta za storilca milejši. Vprašanje milejšega zakona pa je treba preučiti v vsakem posameznem primeru. Določba drugega odstavka 2. člena ZP-1 govori o uporabi zakona, ki je milejši za storilca. Takšne določbe ni mogoče razlagati drugače kot na način, da je milejši tisti zakon, po katerem je položaj storilca v celoti ugodnejši in mu omogoča izrek milejše oziroma ugodnejše sodbe. Med okoliščinami, ki za storilca prekrška ne predstavljajo ugodnejšega položaja, so tudi daljši zastaralni roki, določeni z zakonom, ki je začel veljati po storitvi prekrška, ne glede na to, ali je zastaranje po prejšnjem zakonu že poteklo ali pa je bilo še v teku, ko je stopil v veljavo strožji zakon. Ob doslednem upoštevanju načela zakonitosti je treba šteti, da je prekrškovni zakon, ki je veljal v času storitve prekrška in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon, s katerim so ti roki bili podaljšani, za storilca milejši.

10V obravnavani zadevi bi sodišče moralo uporabiti zakon o prekršku, ki je veljal v času storitve prekrška z dne 9. 3. 2005, in sicer ZPOmK-UPB1 v zvezi z ZP-1-UPB-1, ker je zaradi krajših zastaralnih rokov, kot so določeni v novem zakonu (ZPOmK-1 v zvezi z ZP-1E), za obdolženca milejši. Zato bi moralo postopek o prekršku po določbi 4. točke 136. člena ZP-1 ustaviti, saj je pregon zastaral. Ker tega ni storilo, je kršilo 3. točko 156. člena ZP-1.

11Glede na navedeno kršitev je Vrhovno sodišče postopek o prekršku zoper storilki pravno osebo Z. g. i. z. in odgovorno osebo D. H. ustavilo in odločilo, da stroški, ki so nastali v postopku, bremenijo proračun.