iuris
Člen je črtan in nima več besedila. Odločbe spodaj se nanašajo na besedilo, ki je veljalo pred črtanjem; če so na voljo starejše različice, jih izberete pod »Različice besedila«.
§ zakonZakon o prekrških · ZP-1 · velja od 7. 2. 2003

43. člen ZP-1

Daljši rok za zastaranje

Sodna praksa: 3 odločbe navajajo ta člen · zadnja 27. 11. 2012Vse odločbe ↓
  • VSRS Sodba IV Ips 55/2012Vrhovno sodišče RS · 2012

    Z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo po poteku absolutnega zastaralnega roka je sodišče prekršilo tretji odstavek 42. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1.

  • VSL sodba PRp 415/2011Višje sodišče v Ljubljani · 2011

    Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki. Sodišče

  • VSRS Sodba IV Ips 129/2010Vrhovno sodišče RS · 2010

    Prekrškovni zakon, ki je veljal v času storitve prekrška in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon (s katerim so bili ti roki podaljšani), je za storilca milejši.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 12. 2. 2026
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Različice besedila · 3
  1. od 30. 10. 2016 · trenutno
  2. 4. 1. 2010 – 29. 10. 2016
  3. 30. 1. 2003 – 3. 1. 2010

Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.

Sodna praksa

3 odločb navaja ta člen · zadnja 27. 11. 2012
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–3 od 3
  • VSRS Sodba IV Ips 55/2012
    Vrhovno sodišče RS · 27. 11. 2012besedilo 2010–2016

    Z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo po poteku absolutnega zastaralnega roka je sodišče prekršilo tretji odstavek 42. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1.

  • VSL sodba PRp 415/2011
    Višje sodišče v Ljubljani · 25. 5. 2011besedilo 2010–2016

    Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki. Sodišče

  • VSRS Sodba IV Ips 129/2010
    Vrhovno sodišče RS · 21. 9. 2010besedilo 2010–2016

    Prekrškovni zakon, ki je veljal v času storitve prekrška in ki je določal krajše zastaralne roke kot pozneje sprejeti zakon (s katerim so bili ti roki podaljšani), je za storilca milejši.