VSRS Sklep X Ips 230/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Uveljavlja povračilo stroškov revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbi Upravne enote Piran, obe z dne 4. 11. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 29. 10. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkini pritožbi zoper navedeni odločbi prvostopenjskega upravnega organa. Prvostopenjski upravni organ je z navedenima odločbama med drugim odločil, da je za tam navedene nepremičnine upravičenec pokojni ... upravičen do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) v znesku 2.947,12 DEM in 11.868,87 DEM.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

6Revidentka dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 ni izkazala z navedbo, da je namen v tem sporu izpodbijanih odločb ustvariti „precedens“, ki bo s silo sodne prakse ali celo „rei iudicatae“ vnaprej odločil tudi o preostalem odvzetem zemljišču v izmeri 1960 m², po njenem zatrjevanju vrednem 980.000 EUR. Izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije revidentka namreč ne more izkazovati z morebitno sporno vrednostjo premoženja v zadevi iste denacionalizacije, ki pa ni predmet izpodbijane odločbe, temveč bo o njem odločeno z drugo ali dopolnilno odločbo. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986) ob pogojih iz 215. člena dopušča odločanje z delno odločbo. Tako odločanje pa tudi ni v nasprotju z namenom dovoljenosti revizije glede na vrednost spornega predmeta, saj odločanje z delnimi odločbami na samo vsebino odločitve ne vpliva. Da bi vrednost izpodbijanega dela v tej zadevi obravnavanih odločb presegala 20.000 EUR, pa revidentka niti ne zatrjuje.

7Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8Revidentka uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem še ni sodne prakse, in sicer za vprašanje drobljenja vrednosti z namenom, da se onemogoči revizija, in za situacijo, v kateri je zavezanec nepremičnino s kršitvijo 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen prodal po tržni vrednosti in se z doseženim dobičkom protipravno obogatil, odškodnino za tako ravnanje pa naj bi plačeval SOD oziroma davkoplačevalci.

9Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedenima vprašanjema ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti pomembnega pravnega vprašanja, saj podaja le trditve o ravnanju upravnega organa in gospodarske družbe ... d.d., ne opredeli pa s tem povezanega pravnega vprašanja ter pomena tega vprašanja za obravnavano zadevo in za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, posledično pa tudi ne navede, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

10Tega ni storila z zatrjevanjem, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, zaradi „drobljenja vrednosti, da se onemogoči revizija“. Ne gre namreč za pomembno pravno vprašanje, kot zmotno navaja revidentka, če se o eni denacionalizacijski zadevi odloči z več delnimi odločbami. Kot že rečeno, ZUP (1986) to ob pogojih iz 215. člena dopušča, tako odločanje pa tudi ni v nasprotju z namenom dovoljenosti revizije glede na vrednost spornega predmeta, saj odločanje z delnimi odločbami ne vpliva na vsebino odločitve. Takšna je ustaljena praksa upravnih organov, ki ji je v številnih zadevah potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

11Glede revidentkine navedbe, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju zaradi zatrjevane kršitve 88. člena ZDen, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, na katero je na podlagi določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano, vprašanje kršitve določb 88. člena ZDen ni bistveno za odločitev v tej zadevi. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je v tej zadevi ovira za vračilo obravnavanega premoženja podana tudi po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen, in sicer zato, ker sta obravnavani zemljišči pozidani, objekti na teh zemljiščih pa niso v lasti upravičenca. Tej ugotovitvi revidentka niti ne nasprotuje. Ker je tako ovira za vračilo premoženja v naravi podana že zaradi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen, o čemer obstoji tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (na primer sodba Vrhovnega sodišča X Ips 683/2008 z dne 21. 1. 2009), morebitna kršitev določb 88. člena ZDen ne vpliva na odločitev o obliki vračanja premoženja in s tem tudi o zavezancu za njegovo vračanje. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti z revizijo zatrjevani pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revidentka ni izkazala z zatrjevano visoko vrednostjo celotnega premoženja, katerega vračilo uveljavlja z denacionalizacijskim zahtevkom, niti s pavšalnim zatrjevanjem kršitve človekovih pravic iz 14., 15., 22., 23. in 33. člena Ustave RS.

13Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

14Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.