VSRS Sodba X Ips 1589/2006

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, z dne 13. 12. 2002, s katero mu je bila v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1998 v višini 85.217.858,00 SIT in ugotovljena razlika za plačilo dohodnine po prvotni in tej odločbi v višini 19.918.400,00 SIT.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi. Bistvo revizijskih navedb je, da revident ni zavezanec za plačilo dohodnine, saj na ozemlju Republike Slovenije (RS) ni bival nepretrgoma šest mesecev, kot dokazilo o tem pa je davčnemu organu predložil 51 potnih nalogov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. iz Hrvaške. Zatrjuje, da izpodbijana sodba o presoji teh dokazov nima razlogov. Meni, da je bila v obravnavanem primeru kršena pravica do enakega varstva, saj je davčni organ na podlagi odločbe Upravnega sodišča RS U 254/2003-10, ob upoštevanju tudi predloženih potnih nalogov, sprejel sklep z dne 17. 11. 2005, da se postopek odmere dohodnine za leto 2001 za revidenta ustavi. Priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku – ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

9Revident s tem, ko zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov glede predloženih potnih nalogov, saj prvostopno sodišče ni navedlo razloga, zakaj je presoja obeh davčnih organov glede teh dokazov pravilna, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji Vrhovnega sodišča navedena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je glede listin, s katerimi je revident v upravnem postopku dokazoval, da kljub prijavljenem začasnemu bivališču v RS ni bival nepretrgoma najmanj šest mesecev, pojasnilo, da so bile te listine predmet presoje v upravnem postopku in da je bilo ob tem ugotovljeno, da navedena dokazila ne izkazujejo revidentove odsotnosti iz RS za več kot 6 mesecev. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da se strinja s takšno dokazno oceno upravnih organov in je zato sodišču na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS (enako določbo ima drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ni bilo treba posebej navajati. Sodišče se je opredelilo tudi do navedb tožene stranke, da je revident že sam vložil napoved za odmero dohodnine za leto 1998. Revident je šele s tožbo predložil dokazilo o svoji zaposlitvi v Republiki Hrvaški v družbi A. d.o.o. in že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so to tožbene novote, katerih sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 14. člena ZUS, sedaj tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do okoliščine, da je revident službene poti opravljal po nalogu delodajalca iz Republike Hrvaške. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

10Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je razlika med obravnavano zadevo in tisto, na katero se sklicuje revident (U 254/2003, pri čemer ni predložil sodne odločbe, temveč zgolj sklep davčnega organa prve stopnje z dne 17. 11. 2005), ravno v tem, da sta v tem primeru oba davčna organa v upravnem postopku presojala dokazila, ki jih je revident predložil v zvezi z zatrjevanjem, da v RS ni nepretrgoma bival šest mesecev. Gre torej za različna primera, saj drugačna odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na enakih dejanskih in pravnih ugotovitvah glede procesnih kršitev upravnega postopka, ki jih je sodišče obravnavalo, zato po presoji Vrhovnega sodišča kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic ni podana.

11Revizije na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do teh navedb ni opredelilo.

12Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.

13Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).