UPRS sodba U 2307/2008

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Gradbeni inšpektor Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ z uvodoma navedenim sklepom ugotovil, da so v postopku upravne izvršbe po odločbi št. ... z dne 13. 4. 2001 in sklepa o dovolitvi izvršbe št. ... z dne 29. 6. 2004, izdanima tožečima strankama, do izdaje sklepa nastali stroški v znesku 5.587,64 EUR. V obrazložitvi tega sklepa je prvostopenjski upravni organ med drugim navedel, da je po navedenih upravnih odločbah namesto obeh tožečih strank opravila upravno izvršbo A.A., ob tem pa so nastali stroški ogleda predmetnega objekta, stroški odstranitve objektov in stroški oddaje gradbenih odpadkov. V zvezi s temi stroški so bili izdani štirje računi v skupnem znesku 5.587,64 EUR, v nadaljevanju obrazložitve pa prvostopenjski upravni organ podrobno povzema in časovno razčlenjuje potek izvršbe, opravljena dela in posamezne postavke računov ter se tudi opredeljuje do utemeljenosti teh postavk.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. ... z dne 25. 9. 2008 deloma odpravilo izpodbijani sklep in ga v tem obsegu nadomestilo z odločitvijo, da so v postopku upravne izvršbe, uvedene na podlagi prej navedenega sklepa o dovolitvi izvršbe, nastali stroški zaradi izvršbe po drugih osebah v višini 4.864,81 EUR, ki jih trpita tožeči stranki, poleg tega pa še, da mora prvostopenjski upravni organ tožečima strankama povrniti del stroškov postopka v znesku 64,06 EUR. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je bila zoper tožeči stranki opravljena izvršba po drugi osebi (pooblaščenem podjetju), zato je moral upravni organ odmeriti stroške te izvršbe. Po določbi 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, dalje ZUP) namreč stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec. Stroške izvršilnega postopka je treba ugotoviti na podlagi dejanskih stroškov, ki jih je kot relevantno dejansko stanje treba ugotoviti v ugotovitvenem postopku. V tem postopku je treba stranki dati možnost, da se do navedb in dokazov, ki te stroške opredeljujejo, izjavi (načelo zaslišanja stranke – 9. člen ZUP). Prvostopenjski upravni organ je dejansko stanje ugotovil na podlagi zapisnika, ki ga ni vročil tožečima strankama, tako da se o njem nista mogli izjaviti, s tem pa je kršil načelo zaslišanja stranke. Drugostopenjski upravni organ je zato postopek v tem pogledu dopolnil in tožečima strankama posredoval dokumentacijo, do katere se prej nista mogli izjaviti, s tem pa je tudi odpravil dvom, ali je sklep izdan v skrajšanem ali v posebnem ugotovitvenem postopku. Z možnostjo opredelitve do dokazov in njihovo ponovno presojo ob upoštevanju te opredelitve je namreč ponovna presoja pritožbenega organa opravljena kot poseben ugotovitveni postopek.

Poleg tega drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da sklep, ki ga je izdal prvostopenjski organ, ne vzpostavlja obveznosti tožečih strank, temveč le ugotavlja višino nastalih stroškov. Kljub temu, da sta tožeči stranki znesek v ugotovljeni višini že plačali, je taka odločitev napačna, saj bi tožeči stranki, če obveznost plačila stroškov ne bi bila določena v nobenem dokončnem upravnem aktu, že plačani znesek lahko zahtevali nazaj, ker za plačilo ne bi obstajala pravna podlaga. Upravni organ mora po določbi 1. odstavka 118. člena ZUP odločiti o tem, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Če organ ugotovi, da so stroški že plačani, mora odločiti le o njihovi višini in kdo jih mora trpeti, ob tem pa lahko obrazloži, da je bil ustrezen znesek že plačan. Po presoji drugostopenjskega upravnega organa gre torej za nepravilno uporabo predpisa, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, zato je bilo treba 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odpraviti, ker pa je pritožbeni organ dopolnil postopek in ponovno ugotavljal dejansko stanje ter opravil dokazno oceno, saj je menil, da zbrano dokazno gradivo za to zadošča, je s svojo odločbo zadevo rešil sam.

Glede višine stroškov drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ sicer pojasnil posamezne postavke računov izvajalca, vendar ta pojasnila niso povsem skladna z računi in gradbenim dnevnikom. Poleg tega je potrebno po stališču drugostopenjskega organa ugotoviti dejanske stroške izvršbe, višino teh stroškov pa ugotavljati s pomočjo dokazov. Izstavljeni računi izvajalca namreč ne izkazujejo nujno dejansko opravljenih storitev, oziroma upravičenosti izvajalca do plačila v taki višini, temveč zgolj dokazilo o tem, da je izvajalec prejel plačilo v višini, kot je navedena na računih. Zato mora upravni organ, če hoče zavezancu naložiti dejanske stroške izvršbe, te stroške ugotoviti na podlagi dejansko opravljenih del, pod nadaljnjim pogojem, da so bila ta dela za izvršbo potrebna. Zato je drugostopenjski organ na podlagi pritožbenih navedb ponovno presodil dokaze, na podlagi katerih je ugotovil obseg del, kot te dokaze pa je štel vso spisno dokumentacijo (račune, gradbeni dnevnik, zapisnik o opravljanju upravne izvršbe itd.). Ugotovil je, da lahko na podlagi teh dokazov ponovno odloči o stroških izvršbe, ob tem pa je zapisnik, ki mu tožeči stranki odrekata vlogo javne listine, presojal zgolj kot enega od dokazov, skladno z načelom proste presoje dokazov. Ker je predmet izpodbijanega sklepa le odločitev o stroških, se drugostopenjski upravni organ ne opredeljuje do navedb, s katerimi sta želeli tožeči stranki izpodbiti zakonitost postopka izvršbe, saj je to predmet že pravnomočnega sklepa o dovolitvi izvršbe.

Drugostopenjski upravni organ v nadaljevanju obrazložitve najprej ugotavlja, katere postavke računov niso sporne, nato pa se podrobno opredeljuje do spornih postavk. Podrobno presoja dokaze, ki se nanašajo na odlaganje odpadnega materiala na deponijo in ugotavlja, da je to odlaganje v obračunani količini ustrezno izkazano s sprejemnicami in zabeležkami v gradbenem dnevniku, ki se nanašajo na uporabo tovornih vozil, obrazloženo pa se opredeljuje tudi do količine odloženih odpadkov. Posamezne postavke računov, tako glede uporabe opreme, vozil in strojev, kot tudi glede opravljenih delovnih ur, podrobno primerja z evidenco opravljenih del, ki izhaja iz gradbenega dnevnika in zapisnika o opravljeni izvršbi. Ob tem ugotavlja, da je v večini primerov razlika med evidentiranimi in dejansko opravljenimi delovnimi urami v korist tožečih strank, saj je evidentiranih več ur, kot je bilo dejansko obračunanih, kar velja tudi za uporabo tovornega vozila dne 27. 7. 2004, ki je navedena v zapisniku, ne pa tudi v dnevniku, prav tako pa njegova uporaba za ta dan ni obračunana.

Glede časa, ki je bil obračunan za razlaganje in nalaganje orodja in strojev drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da sta bili pod to postavko obračunani po dve uri na dan, torej ura za razlaganje in ura za nalaganje, kar šteje za primerno in dodaja, da pri tem ni šlo zgolj za nalaganje in razlaganje drobnega orodja, temveč tudi vseh strojev, uporabljenih pri delu. Po dokazilih, ki so bila na voljo, organ sklepa, da je bil ta čas dejansko porabljen za nalaganje ter razlaganje orodja in strojev, prav tako pa tudi, da so se ta opravila odvijala pred začetkom rušitvenih del oziroma po opravljenem delu, torej v času pred osmo in po šestnajsti uri, ko so potekala rušitvena dela. Drugostopenjski organ meni, da je izvajalec zato za ta čas upravičeno obračunal stojnino za vse stroje, orodja in vozila, saj stroji v tem času niso opravljali svoje funkcije. Na ta način pojasnjuje tudi del neskladnosti med evidentiranimi in obračunanimi urami, ob tem pa ugotavlja tudi, da je določeno število ur obračunano brez podlage.

Glede časa, ki je bil potreben za prevoz s sedeža izvajalca del do delovišča in nazaj drugostopenjski upravni organ meni, da obračunani čas ni nerazumen, ob tem pa opozarja, da prevoz ni bil opravljen z osebnim vozilom, temveč s kombiniranim, poltovornim in tovornim vozilom, za katere velja omejitev hitrosti, poleg tega pa meni, da je znano, da cestne povezave od državnih in regionalnih cest do Županjih njiv oziroma do Plintovca ne omogočajo hitre vožnje. Meni še, da je treba upoštevati običajen obračunski interval za tovrstno storitev, ki je pol ure.

Glede navedb tožečih strank, da je bil v izpodbijanem sklepu upoštevan večji obseg del, kot bi to izhajalo iz gradbenega dnevnika, drugostopenjski organ meni, da sta obseg del in njihovo trajanje razvidna tako iz dnevnika kot tudi iz zapisnika, jedrnatost opisa izvedenih del pa ne pomeni, da so se ta dela opravljala kratek čas. Na podlagi zapisov v dnevniku in v zapisniku se podrobno opredeljuje tudi do uporabe motornih vozil in ugotavlja, da je bila obračunana le njihova ustrezno izkazana uporaba. Glede označbe dveh tovornih vozil navaja, da označba „tovorno vozilo“ označuje tovorno vozilo Steyer, označba „tovorno vozilo 3,5 t“ pa poltovorno vozilo Volkswagen. Glede ugovora, da poltovorno vozilo ni ves čas opravljalo svoje funkcije, organ meni, da je bilo to vozilo ves čas na voljo za posamezna opravila in prevoze, ki so se občasno tudi opravili, zato so za to vozilo utemeljeno obračunane delovne ure in ne stojnina. Glede na količino odpadkov, deponiranih na deponiji pa ocenjuje tudi, da je jasno, da to opravilo ni moglo biti izvedeno s poltovornim, temveč s tovornim vozilom.

Drugostopenjski upravni organ meni, da je odpravil vsa neskladja in odgovoril na vse ugovore tožečih strank. Povzema tudi obračun celotnih stroškov izvršbe, pri katerem je upošteval le dejansko izkazano število delovnih ur oziroma edino neskladje med izkazanim in obračunanim številom ur, ki ga ni mogel odpraviti oziroma ni v korist tožečih strank, poleg tega pa povzema tudi preračun stroškov iz SIT v EUR. Dodaja še, da je prvo točko izpodbijanega sklepa odpravil in ga nadomestil z drugo točko izreka svoje odločbe na podlagi 1. odstavka 251. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 259. člena ZUP, saj je ugotovil, da je bilo v postopku na prvi stopnji dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, v dopolnjenem postopku pa je te pomanjkljivosti odpravil tako, da je lahko odločil s svojo odločbo.

Glede stroškov pritožbenega postopka drugostopenjski upravni organ navaja, da bi moral že prvostopenjski upravni organ odločiti tudi o njih. Pri tem ne gre le za morebitne nadaljnje stroške izvršbe, temveč za stroške, ki so nastali organu oziroma tožečima strankama med postopkom ali zaradi njega (1. odstavek 113. člena ZUP). Sklicuje se na določbo 2. odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končan za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem, če pa se je strošek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa. V obravnavani zadevi gre za enoten postopek izvršbe, ki se je za tožeči stranki končal z dovolitvijo izvršbe ter naložitvijo stroškov te izvršbe, torej neugodno, razen v delu, v katerem je drugostopenjski upravni organ s predmetno odločbo zmanjšal višino stroškov, naloženih tožečima strankama. Zmanjšanje stroškov sta tožeči stranki dosegli s svojimi pritožbami, zato je treba šteti, da sta bili v tem delu uspešni. Ker s predmetno odločbo določena višina stroškov izvršbe pomeni 87,1% prvotno naložene višine stroškov, je drugostopenjski organ tožečima strankama priznal 12,9% upravičeno priglašenih stroškov postopka.

Tožeči stranki se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da je drugostopenjski upravni organ v svoji odločbi ne le nadomestil razloge za odločitev, ki bi jih moral v svojem sklepu po določbah 214. člena ZUP navesti organ prve stopnje, temveč je razloge za odločitev, ki jih ta sklep sploh ni vseboval, navedel sam in tako prevzel funkcijo in pristojnost prvostopenjskega organa, kar pomeni bistveno kršitev določb ZUP. Sklep prvostopenjskega upravnega organ je bil obremenjen z bistvenimi kršitvami ZUP, saj tožečima strankama ni bila dana možnost, da se izjavita o listinah v spisu, odločba je bila izdana v skrajšanem namesto v posebnem ugotovitvenem postopku, zapisnik o upravni izvršbi ni bil sestavljen v skladu z določbami ZUP, sklep pa ni imel razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ni bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je po tem, ko je zapisnik, ki še vedno ni sestavljen v skladu z določbami ZUP, poslala v izjavo tožečima strankama, sama odločila o stroških izvršbe. Pri tem je v nasprotju z določbam 214., 251. in 252. člena ZUP s svojimi razlogi nadomestila razloge za odločitev, ki jih sklep ni vseboval, česar po ustaljeni upravnosodni praksi ne more storiti (odločba VS RS opr. št. I Up 1018/2004 z dne 18. 5. 2006), saj za kaj takega nima podlage v določbah 251. ali 252. člena ZUP. Upravni akt, ki v obrazložitvi nima razlogov o odločilnih dejstvih, je nezakonit in take nezakonitosti, ki predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, tožena stranka ne more odpraviti s tem, da v svoji odločbi navede razloge in s tem nadomesti neobstoječe razloge v prvostopenjskem upravnem aktu. V obravnavani zadevi ne gre ne za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne za izrek, ki bi bil v nasprotju z obrazložitvijo, temveč izreka sploh ni mogoče preveriti, ker odločba ni izdelana v skladu z 214. členom ZUP. S tem, ko je tožena stranka tožečima strankama poslala v izjavo zapisnik, ob tem pa ni izvedla dodatnih dokazov, ki sta jih tožeči stranki predlagali v svojih prejšnjih pritožbah, navedenih nezakonitosti ni odpravila. Prav tako tožena stranka tožečih strank ni opozorila, da bo sama odločila in da imata možnost predlagati dokaze. Ponudila jima je le možnost, da se opredelita do zapisnikov, „ki tako ali tako nimajo dokazne moči“, s čimer je kršila pravico tožečih strank do učinkovitega pravnega sredstva.

Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl le na račune izvajalca in ni pojasnil neskladja med temi računi in ostalimi listinami, drugostopenjski organ pa je nato opravil njegovo delo in presodil vse dokaze, tudi gradbeni dnevnik in zapisnik, čeprav prvostopenjski organ teh dokazov ni upošteval. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi navedel nove razloge, ki pa prav tako nimajo podlage v listinah. Tako tožeča stranka meni, da je izvajalec v svojem računu obračunal storitev za dve tovorni vozili, zato tožena stranka ni imela podlage za to, da je štela, da je bila obračunana storitev za eno tovorno in eno poltovorno vozilo. Tudi vozilo z nosilnostjo 3,5 tone je namreč tovorno in ne poltovorno, poleg tega je cena za uporabo različnih vrst vozil različna. Ker je bila v obeh primerih obračunana cena za tovorno vozilo, bi morala tožena stranka, če je že ugotavljala, da naj bi šlo v enem primeru za poltovorno vozilo, preveriti in pojasniti tudi višino obračunane cene, oziroma bi morala izvajalca pozvati, naj pojasni, zakaj je obračunal ceno dveh tovornih vozil, če je bilo uporabljeno samo eno, in preveriti, kakšna bi bila cena za poltovorno vozilo, oziroma izvajalca pozvati, da račun v tem delu popravi oziroma dopolni tako, da predloži listine o tonaži in registraciji obeh vozil. Tudi sicer ne v računu, ne v obrazložitvah odločb ni navedena podlaga, na kateri je določena višina za posamezne cene. Zaradi vseh nepravilnosti v postopku tožeči stranki do tega ugovora sploh še nista uspeli priti in ga navesti.

Nepojasnjeno ostaja tudi, kolikšne nosilnosti je bilo tovorno vozilo, zato bi morala tožena stranka izvajalca pozvati, da to okoliščino pojasni in predloži ustrezne dokumente, saj je od tega odvisna količina odpadkov, prepeljanih na deponijo. Ta količina je sporna, saj iz sprejemnih listin izhaja, da je bila ob oddaji odpadkov upoštevana vsakič drugačna tara – teža praznega vozila. Zato se zastavlja vprašanje, kakšna je prava teža in nosilnost vozila, kar bi bilo mogoče razbrati iz njegovega prometnega dovoljenja.

Nadalje tožeči stranki menita, da se je tožena stranka opredelila le do pritožbenih navedb v zadnji pritožbi, čeprav bi morala glede na to, da gre za enoten postopek, odgovoriti tudi na navedbe iz prejšnjih pritožb. Tako ni pojasnjeno, zakaj se je delavcem priznavalo osem ur dela in dodatno še ure za nakladanje in razkladanje, če so prišli na kraj izvršbe ob osmi ur zjutraj in delali do šestnajste ure. V sklopu teh osmih ur so delavci tudi nalagali in razlagali, saj niso prišli ob sedmi uri in odšli ob sedemnajsti uri, da bi jim bilo mogoče priznati še te ure. Ni jasno, na podlagi katerih dokazov tožena stranka ugotavlja, da je bilo nakladanje in razkladanje opravljeno pred začetkom oziroma po koncu rušenja. To ne izhaja iz gradbenega dnevnika, zapisnika ali računov, navedba inšpektorja, da se je izvršba začela ob osmi uri pa še ne pomeni, da so bili ob tej uri stroji že razloženi. To lahko pomeni tudi, da so se ob tej uri začele aktivnosti, torej razlaganje in strojev in orodja, predvsem pa je verodostojnost vseh podatkov, ki jih je v zapisnik in v odločbah navedel inšpektor, močno vprašljiva.

Stališče tožene stranke, da 3,5 ure za pot, dolgo 161 km ni pretirano, nima podlage v podatkih spisa, oziroma so razlogi v nasprotju s podatki spisa. Tožena stranka že sama navaja, da ne ve, po katerih cestah je potekal prevoz, pri tem pa se sklicuje na splošno znan podatek, da naj bi cestno omrežje do Plintovca (ki ni kraj sedeža izvajalca) ne omogočalo hitre vožnje. To splošno dejstvo tožečima strankama ni znano in je izmišljeno, poleg tega pa ga ni mogoče preveriti, še posebej glede na to, da ni znano, po katerih cestah je bil opravljen prevoz. Po drugi strani je splošno znano dejstvo, da če se vozila premikajo s povprečno hitrostjo 46 km/h, jih je potrebno izločiti iz prometa zaradi oviranja prometa. Ker dejstvo povprečne hitrosti vožnje 46 km/h v postopku ni bilo pojasnjeno, bi morala tožena stranka od izvajalca zahtevati listine, iz katerih bi bilo točno razvidno, koliko časa je trajala vožnja. Tožeči stranki sta prepričani, da je ta vožnja lahko trajala največ dve uri in pol, saj bi izvajalec za to, da bi prišel na kraj izvršbe do sedme ure (glede na trditve tožene stranke, da je pred pričetkom izvršbe eno uro razlagal stroje), moral s svojega sedeža kreniti ob 3.30 zjutraj, ker pa so delavci pred tem že eno uro nalagali, so morali priti na sedež podjetja ob 2.30 zjutraj. Če je bilo delo končano ob 16.00 uri in je nalaganje nato trajalo še eno uro, so prišli na sedež podjetja ob 20.30 uri, nato do 21.30 razlagali, nato pa naslednji dan ob 2.30 zjutraj spet nalagali. Ob takem dejanskem stanju je ugotovitev tožene stranke, da 3,5 ure za vožnjo ni očitno pretirana, brez dejanske podlage.

Glede odločitve o stroških postopka tožeči stranki menita, da je izrek drugostopenjske upravne odločbe v nasprotju z razlogi oziroma brez razlogov in materialnopravno napačen. Iz obrazložitve izhaja, da gre zgolj za pritožbene stroške, v izreku pa tožena stranka navaja stroške celotnega postopka, zato bi morala upravnemu organu naložiti tudi vračilo preveč plačanih stroškov izvršbe z obrestmi in za čas od 1. 7. 2005 do plačila. Tudi odločitev glede pritožbenih stroškov je napačna, saj sta tožeči stranki s svojo pritožbo z dne 8. 11. 2006 v celoti uspeli, prav tako pa tudi s pritožbo z dne 5. 10. 2007, saj je tožena stranka izpodbijano odločbo odpravila. Tožečima strankama bi zato glede na uspeh morala priznati vse stroške pritožbe. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka nezakonito prevzela vlogo upravnega organa prve stopnje in namesto njega nezakonito odločila o stroških upravne izvršbe, na dejstvo uspeha ne vpliva. Tožeči stranki zato zahtevata plačilo vseh pritožbenih stroškov z obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Tožeči stranki za primer, če bo sodišče o tožbi odločalo vsebinsko, predlagata, naj sodišče na glavni obravnavani dopolni ugotovitveni postopek in v ta namen upravni organ prve stopnje pozove, naj predloži pojasnilo o tem, katera pravna podlaga je bila uporabljena za določitev cen vseh postavk, navedenih v računu izvajalca št. ..., da predloži to pravno podlago, tako da bo mogoče preveriti pravilnost obračunanih urnih postavk, poleg tega pa naj upravni organ prve stopnje predloži tudi podatke o registraciji vseh tovornih oziroma poltovornih vozil, ki so bila uporabljena v postopku izvršbe, iz katerih bo razvidna tonaža teh vozil, poleg tega pa tudi tahografe za ta vozila, iz katerih bo razvidno, ali je izvajalec za prihod na kraj izvršbe res potreboval 3,5 ure. Tožeči stranki predlaga tudi zaslišanje inšpektorja, saj se v zapisniku in v računu izvajalca pojavljajo neskladja, ki naj jih pojasni, enako kot tudi to, zakaj je sploh opravil prisilno izvršbo, saj sta ga tožeči stranki obvestili, da morata zaradi nujne poti začasno prekiniti rušenje objektov. Tožeči stranki vztraja pri tem, da sta bili izigrani in da prisilna izvršba ni bila potrebna, zato predlagata tudi svoje zaslišanje.

Tožeči stranki sodišču predlagata, naj njuni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v nov postopek, oziroma podrejeno, naj odločbo tožene stranke spremeni tako, da pritožbi ugodi, odločbo (pravilno: sklep) upravnega organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek ter mu naloži, naj tožečima strankama vrne znesek 5.587,64 EUR z zamudnimi obrestmi za čas od 1. 7. 2005 do plačila, poleg tega pa še, da je upravni organ prve stopnje dolžan tožečima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 496,56 EUR z obrestmi od dneva izdaje odločbe, in da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške upravnega spora z obrestmi za čas od dneva izdaje odločbe do plačila.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni dogovorila.

Tožba ni utemeljena.

Drugostopenjski upravni organ je v obravnavani zadevi po ugotovitvi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno oziroma zmotno ugotovljena dejstva in da je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, na podlagi pooblastila, ki mu ga dajeta 1. in 2. odstavek 251. člena ZUP (ker je bil prvostopenjski upravni akt izdan kot sklep, v zvezi z 259. členom ZUP) dopolnil postopek tako, da je tožečima strankama z vročitvijo listin omogočil, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP), nato ponovno presodil vse dokaze, ki so na voljo v upravnem spisu, in na podlagi tako dopolnjenega postopka deloma odpravil akt organa prve stopnje ter s svojo odločbo sam rešil zadevo. Po temeljni tožbeni navedbi tega ne bi smel storiti, saj je svojimi razlogi nadomestil razloge za odločitev, ki jih prvostopenjski akt sploh ni vseboval.

Sodišče se načeloma povsem strinja s stališčem tožeče stranke, da mora imeti prvostopenjski upravni akt tudi v primeru, kot je obravnavani, vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, torej tudi obrazložitev. V nasprotnem primeru tega akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je onemogočeno oziroma omejeno učinkovito varstvo pravic strank v pritožbenem postopku in tudi v postopku sodnega varstva. Zato drugostopenjski upravni organ takšne pomanjkljivosti prvostopenjskega upravnega akta ne more odpraviti na podlagi določb 251. člena ZUP, kar izhaja tudi iz stališča v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1018/2004 z dne 18. 5. 2006, na katero se sklicuje tožeča stranka.

Vendar pa v obravnavani zadevi prvostopenjski upravni akt ima obrazložitev, ki po presoji sodišča tudi omogoča njegov preizkus. Ta obrazložitev sicer ni formalno razčlenjena v skladu z določbami 1. odstavka 214. člena ZUP, vendar je iz nje mogoče nedvoumno povzeti, kakšno dejansko stanje je ugotovil prvostopenjski upravni organ. Prav tako je iz te obrazložitve mogoče ugotoviti, na katere dokaze se opira ugotovljeno dejansko stanje, čeprav deloma zgolj na podlagi pavšalnih navedb (sklicevanje na „spisno dokumentacijo“), deloma pa iz vsebinskih opredelitev prvostopenjskega organ do posameznih postavk računov izvajalca. Enako velja tudi za razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, ki jih je prav tako mogoče povzeti iz opredelitev prvostopenjskega organa do posameznih postavk v primerjavi z listinsko dokumentacijo v spisu. Ne glede na skopost in nepopolnost takšne obrazložitve njen obseg in vsebina tožečima strankama omogočata tako opredelitev do posameznih stališč prvostopenjskega upravnega organa, kot tudi vsebinsko izpodbijanje njegove končne odločitve, kar sta nenazadnje s pritožbo zoper ta akt tudi uspešno storili. Obrazložitev prvostopenjskega upravnega akta zato tudi po presoji sodišča sicer ni ne popolna, ne v celoti vsebinsko ali procesno pravilna, vendar pa iz navedenih razlogov ne gre za takšno stopnjo oziroma obseg nepravilnosti, da bi bila z njimi omejena oziroma onemogočena pravica tožečih strank do učinkovitega varstva pravic v pritožbenem postopku. To hkrati pomeni, da je drugostopenjski upravni organ po presoji sodišča lahko zakonito dopolnil postopek in te nezakonitosti odpravil na podlagi določb 251. člena ZUP.

Ugotovljeno kršitev postopka, namreč zagotovitev možnosti, da se tožeči stranki opredelita do dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločitev, je drugostopenjski organ s tem, ko je ustrezno listino vročil tožečima strankama in ju ob tem pozval, da se do nje opredelita, po presoji sodišča odpravil v skladu z določbami ZUP. Ta zakon namreč ne določa načina, na katerega je stranki potrebno zagotoviti možnost, da se opredeli do dejstev in dokazov, pomembnih za odločitev, zato je ta način odvisen od narave dokazov in posameznega postopka. Ker je šlo v obravnavanem primeru za listinski dokaz, je njegova vročitev stranki po presoji sodišča primeren način seznanitve in možnosti opredelitve, tožeči stranki pa ob tem v ničemer ne navajata, zakaj naj se do vročene listine ne bi mogli ustrezno opredeliti. Na možnost strank, da se opredelita do dokaza, ni v ničemer vplivalo niti dejstvo, da ju drugostopenjski organ ni izrecno obvestil, da bo o zadevi odločil sam. Sodišče s tem v zvezi dodaja še, da je drugostopenjski organ pravilno odločil (in to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil), da zapisnika, ki ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev, sicer ne more šteti za javno listino, vendar to ni ovira, da njegove vsebine ne bi ocenil v okviru proste presoje dokazov.

Glede navedb tožečih strank, ki se nanašajo na konkretne postavke obračunanih storitev, na podlagi katerih so bili določeni stroški izvršbe, sodišče uvodoma opozarja, da ne sodišče, ne upravni organi, ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe, še manj pa ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki, ki jih prvostopenjski upravni organ na podlagi veljavne pravne ureditve zbere v teku izvršilnega postopka, za kaj takega ne dajejo nobene podlage. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe je zato omejen na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložil v svoji odločbi, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu.

Glede razlogov, ki jih drugostopenjski upravni organ navaja v zvezi z vsako posamezno postavko, sodišče najprej ugotavlja, da so podrobni, logični in skladni z listinami v spisu, poleg tega pa se je upravni organ na podlagi vseh relevantnih dokazov jasno opredelil do vseh nasprotij med temi listinami in svoja stališča ustrezno obrazložil. V primeru, ko je na ta način ugotovil neskladje med dokumentiranimi in obračunanimi delovnimi urami, je postavko tudi ustrezno prilagodil v korist tožečih strank. Sodišče zato obrazložitev drugostopenjskega upravnega organa v tem pogledu brez pridržkov in v celoti sprejema, v zvezi z izrecnimi tožbenimi navedbami pa dodaja še:

Glede razlikovanja med „tovornim“ in „poltovornim“ vozilom je drugostopenjski upravni organ podrobno pojasnil, kaj glede obsega in časa uporabe vsakega od teh vozil ugotavlja na podlagi spisovne dokumentacije. Prav tako je natančno pojasnil, katero od vozil, ki sta v delu dokumentacije sicer res obe označeni kot „tovorni“, šteje za „poltovorno“. Poleg tega je iz odločb tožene stranke, pa tudi iz listin v spisu mogoče povzeti, da je izvajalec za eno od teh vozil, (ki sta obe označeni s tipsko oznako in nosilnostjo), obračunal nižjo urno postavko kot za drugo. Po presoji sodišča zato drugostopenjska upravna odločba ni pustila odprtega nobenega dvoma, na katero od teh vozil se nanaša katera od obračunanih postavk in zakaj, tako da so tožbeni ugovori v tej smeri po presoji sodišča neutemeljeni.

Enako velja tudi za količino odpadnega materiala, deponiranega na deponiji. Obrazložitev drugostopenjskega upravnega organa, ki se nanaša na to okoliščino, temelji na listinah v spisu, po presoji sodišča pa tudi logično in nedvoumno obrazlaga delno neskladje med temi listinami in ustrezno pojasnjuje, kateri listini je organ sledil in zakaj.

Tudi glede časa, potrebnega za prevoz na delovišče in nazaj, sodišče ni našlo razloga, da ne bi sledilo obrazložitvi drugostopenjskega upravnega organa. Predvsem se sodišče strinja, da ni potrebno posebej dokazovati dejstva, da so izvajalci (vsaj) del prevoza opravili po cestah, ki ne omogočajo visokih hitrosti, saj je šlo za prevoz med dvema manjšima krajema. Prav tako se sodišče strinja s tem, da je bila očitno vsaj deloma predmet prevoza tudi težja mehanizacija, kar samo po sebi preprečuje višje hitrosti prevoza. Glede na to, da izvršba v celoti ni trajala daljši čas, po presoji sodišča tudi relativno kratek čas, ki so ga po izračunih tožeče stranke delavci izvajalca imeli na voljo za počitek pred pričetkom drugega delovnega dne, ne predstavlja razloga, da bi čas, ki je obračunan za prevoz, bilo mogoče oceniti kot očitno nerazumen. Sodišče zato ugotavlja, da nobena od tožbenih navedb ni mogla vzbuditi utemeljenega dvoma v sklepe tožene stranke o višini postavk v zvezi s časom prevoza izvajalca na mesto izvršbe in nazaj, tako da tudi v tem pogledu sprejema razloge drugostopenjske upravne odločbe.

Tožbene navedbe, da ni mogoče preizkusiti, na kakšni podlagi je bila določena višina posameznih cen, oziroma da višina posameznih obračunanih postavk ni nikjer obrazložena, se nanaša na cene, po katerih je izvajalec gradbenih del obračunal svoje storitve, torej na dejansko vprašanje. Ker tožeča stranka v dosedanjem postopku tega ugovora še ni uveljavljala, gre za tožbeno novoto, ki jo je po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) dovoljeno uveljavljati le, če stranka v postopku pred izdajo akta ni imela možnosti navajati ustreznih dejstev in predlagati dokazov. Zgolj sklicevanje na to, da izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljive obrazložitve ni bilo mogoče preizkusiti in da tožeči stranki zaradi „vseh nepravilnosti v postopku“ do tega ugovora sploh še nista uspeli priti in ga navesti, po presoji sodišča ne pomeni navedbe objektivne okoliščine, ki bi tožečima strankama kakorkoli preprečevala navajanje dejstev in dokazov. Stranki namreč v ničemer ne obrazlagata, na kakšen način naj bi jima nepravilnosti v postopku, pomanjkljiva obrazložitev oziroma nepravilna ugotovitev dejanskega stanja preprečevali navajati dejstva in predlagati dokaze, glede na naravo navedenega dejstva oz. dokaza, ki ni v ničemer povezan z ostalimi (v dosedanjih obrazložitvah navedenimi ali nenavedenimi) dejstvi in dokazi, pa ta vzročna zveza ni očitna niti sama po sebi. Sodišče zato meni, da gre pri teh navedbah tožečih strank za nedovoljeno tožbeno novoto in jih pri odločanju v zadevi ni upoštevalo.

Stališče tožeče stranke, da bi moral drugostopenjski upravni organ v izreku svoje odločbe izrecno naložiti prvostopenjskemu upravnemu organu ne le vračilo stroškov postopka, temveč tudi vračilo preveč plačanih stroškov izvršbe skupaj z obrestmi, je napačno. Kot pravilno ugotavlja in tudi ustrezno obrazlaga drugostopenjski upravni organ (2. odstavek na 4. strani obrazložitve drugostopenjske odločbe), mora upravni organ skladno s 1. odstavkom 118. člena ZUP odločiti o tem, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. To pomeni, da upravni organ v izreku o stroških odloči le o obveznosti plačila stroškov, ne pa tudi o izvedbi tega plačila. V obravnavani zadevi je upravni organ storil prav to, namreč odločil, kakšni so bili stroški upravne izvršbe in kdo jih je dolžan plačati. Ob tem je v obrazložitvi odločbe jasno navedel, da so bili ti stroški že plačani, kar seveda pomeni, da je odločanje o roku plačila brezpredmetno. Tožeči stranki bosta na podlagi take odločitve lahko zahtevali vračilo preveč plačanih stroškov izvršbe, odločitev o tem vračilu pa iz navedenih razlogov ne sodi v izrek drugostopenjske upravne odločbe.

Sodišče se v celoti strinja tudi z obrazložitvijo drugostopenjskega upravnega organa glede stroškov pritožbenega postopka in zato za odločitev ne navaja svojih razlogov (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja le, da 2. odstavek 113. člena ZUP, na katerega se pravilno sklicuje tudi tožena stranka, odločitev o stroških postopka veže izključno na izid postopka, torej na vprašanje, ali se je postopek končal za stranko ugodno ali neugodno. Besedilo te zakonske določbe je jasno in ne pušča prostora za kakršnokoli drugačno interpretacijo, kot da je potrebno o (celotnih) stroških postopka odločiti zgolj na podlagi uspeha, ki ga je stranka dosegla v postopku kot celoti, ob njegovem zaključku. Tudi s tega stališča sodišče zato nima nikakršnih pomislekov v odločitev tožene stranke.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Glede na gornjo obrazložitev glede vprašanj dejanskega stanja tožba ni ponudila nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.