251. člen ZUP

Tožnica nima prav, kolikor meni, da toženka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe in/ali zmotno ugotovljenih dejstev ter tako neutemeljeno ugovarja, da ji glede ugotovljenih dejstev ni bila dana možnost, da se izjavi v postopku. Drugostopenjski organ je zmotno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovil in tožnici po vloženi pritožbi zoper drugostopenjski akt omogočil, da se izjavi glede pravilno ugotovljenih dejstev v postopku, tj. navedba prave parcelne številke kmetijskega zemljišča, ki se prodaja. Za izdajo izpodbijanega akta je, skladno s prvim odstavkom 22. člena ZKZ, namreč pomembno le, da morajo biti stranke upravnega postopka za odobritev pravnega posla seznanjene z dejstvom, katera nepremičnina se prodaja in se glede tega dejstva tudi izjasniti, kar pa je drugostopenjski organ tožnici omogočil. Neutemeljene so tako navedbe tožnice, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji prvostopenjski organ ni omogočil kontradiktornosti postopka in jo seznanil o ugotovljeni napaki, saj ji je to omogočil drugostopenjski organ.

Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se lahko opredelil do okoliščin, ki so bistvene za odločitev.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je storilec prošnjo za odložitev izvršitve nadomestnega zapora vložil pravočasno in je ta ugotovitev podprta tudi s podatkom, da mu je odločba višjega sodišča, v kateri je bil pozvan, da mora nadomestni zapor nastopiti osmi dan po prejemu odločbe, bila vročena dne 12.6.2024 in je prošnjo za odložitev vložil 17.6.2024, zaradi česar je s prenosom roka na prvi delavnik bila njegova prošnja vložena pravočasno v zakonsko določenem roku treh dni. Zato sodišče prve stopnje za pravočasno vloženo prošnjo ni imelo podlage za zavrženje na podlagi petega odstavka 25. člena ZIKS-1.

Za presojo statusa zemljišča v postopku odobritve pravnega posla je ključna namenska raba, določena v prostorskih aktih, saj bi drugačna razlaga, kot je večkrat izpostavilo že Vrhovno sodišče RS, lahko omogočila lastniku, da se izogne uporabi prisilnih določb ZKZ, predvsem pa bi tudi nujno vodila do arbitrarnosti pri odločanju upravnih organov o tem, katera zemljišča, ki so v prostorskem aktu opredeljena kot kmetijska, je šteti kot taka, katera pa so zaradi svoje nekmetijske rabe izgubila takšen status, s čimer bi se izvotlil pomen specialne ureditve prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ, ki imajo podlago v drugem odstavku 71. člena Ustave.

Tožnik je ves čas vedel, za kateri izvršilni naslov gre. Sodišče posledično zavrača tožnikove ugovore, da je bil izpodbijani sklep izdan brez ustrezne pravne podlage, tj. izvršilnega naslova. Toženka s spremembo izreka izpodbijanega sklepa ni spremenila izvršilnega naslova, saj je na podlagi pooblastila iz 251. člena ZUP odpravila pomanjkljivosti v navedbi posameznih podatkov na podlagi podatkov upravnega spisa, sam izvršilni naslov, na podlagi katerega je tožniku bil izdan izpodbijani sklep, pa je bil ves čas isti.

V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse mora imeti stranka v primeru, ko drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene enake procesne pravice, kot ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Skladno s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pa pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

Pridobitev dovoljenja Zavoda za gozdove za krčitev gozda v kmetijske namene po četrtem odstavku 21. člena ZG lahko zahteva (samo) lastnik zadevnih nepremičnin.

Glede na povzeto določbo prvega odstavka 25. člena ZIKS-1 je prošnjo za odložitev izvrševanja nadomestnega zapora mogoče v določenih primerih vložiti tudi po preteku 3 dnevnega zakonskega roka, med drugim tudi v primeru obstoja okoliščin po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1.

Prvostopenjski organ je izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Odločitev, da se odpravi odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sprejeta po izdaji izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov ne more vplivati. Takšna sprememba okoliščin, torej odprava izvršilnega naslova pa lahko povzroči ustavitev davčne izvršbe.

Prvostopenjski organ je s tem, ko je v ponovnem odločanju (po odpravi 3. točke izreka sklepa z dne 25. 9. 2020 in vrnitvi v ponovno odločanje) odločil z izdajo dopolnilnega sklepa, kršil pravila postopka. V prvotnem sklepu je namreč odločil tudi v tej, torej 3. točki izreka (ko je v primeru neizpolnitve obveznosti še v naknadnem roku tožniku zagrozil z novo denarno kaznijo), le odločitev je bila nezakonita, posledično odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje. Hkrati je organ z načinom odločitve, kot izhaja iz izreka (ko je spremenil 3. točko izreka sklepa z dne 25. 9. 2020 in jo nadomestil z novo 3. točko izreka tega istega sklepa, tj. sklepa z dne 25. 9. 2020, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa), vezal čas izpolnitve obveznosti tožnika v tej točki na prejetje sklepa z dne 25. 9. 2020, torej za nazaj - retroaktivno, kar ne bi smel.

Obrazložitev odločbe o odmeri komunalnega prispevka bi morala obsegati vsaj konkretno opredelitev komunalne opreme, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka tožnici (po vrsti in lokacijsko), navedbo relevantnih podatkov za izračun komunalnega prispevka (površina parcel, obračunski stroški, podatki za tožnico itd.), navedbo določb Odloka o programu opremljanja in drugih predpisov, relevantnih za odmero komunalnega prispevka, tudi glede vključenega DDV (z njihovo vsebino), in razloge za tožnici odmerjeni znesek komunalnega prispevka. Odločba mora vsebovati obrazložitev v navedenem obsegu in vsebini ne glede na morebitno priloženo tabelo. Obrazložitev odločbe je namreč nujna, da stranka odločitev razume, da lahko uveljavi pravna sredstva in da v postopkih s pravnimi sredstvi pristojni organi lahko preverijo zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede

Predstavljena določba 223. člena ZUP jasno opredeljuje doseg popravnega sklepa: namenjen je izključno popravi očitnih pomot. Pri pomoti gre za zmotni zapis dejansko izjavljene volje organa, s popravo takšne pomote pa se ne ustvarja ničesar novega in se odločba tudi ne dopolnjuje; s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo, in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. S popravo zato ni mogoče popravljati zmotno izražene volje, do katere je prišlo npr. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na navedeno po presoji sodišča zaključek toženke, da je v skladu z drugim odstavkom 220. člena ZUP smela izdati izpodbijano dopolnilno odločbo brez ugotovitvenega postopka, ne drži. Ob tako dopolnjenem ugotovitvenem postopku, bi tožniku pred izdajo odločbe morala dati možnost, da se izjavi. Ker tega ni storila, tožnik utemeljeno opozarja, da je bila odločba zanj presenečenje.

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilne naslove neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

Novela ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je namreč s spremembo tretjega odstavka 359. člena ZKP dodala ustrezno podlago za odločanje o režimu prestajanja (vrsti zavodskega oddelka). Ker pa je takšna možnost za sodišče predvidena zgolj za sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega (tretji odstavek 359. člena ZKP), medtem ko zakonodajalec slednje ni uredil tudi za primere, v katerih obdolženec poda predlog za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku po pravnomočnosti obsodilne sodbe, kot je to sicer urejeno za druge, taksativno navedene načine izvršitve kazni zapora v prvem odstavku 129.a člena ZKP, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavrglo, pravilna. Povedano drugače, ZKP vsebuje pravno podlago zgolj za odločanje sodišča o predlogu obdolženca za prestajanje kazni na odprtem oddelku ob izreku obsodilne sodbe, ne pa tudi za odločanje o kasnejših predlogih, torej predlogih, ki so bili vloženi po pravnomočnosti sodbe. O takšnih predlogih je po nastopu kazni zapora pristojen odločati direktor zavoda za prestajanja kazni zapora (81. člen ZIKS-1).

Iz najnovejše sodne prakse izhaja, da je upravni spor zoper sklepe o dovolitvi izvršbe dovoljen, in da mora upravno sodišče ob presoji procesnih predpostavk za tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ugotoviti konkretne okoliščine sporne zadeve (po uradni dolžnosti), predvsem glede ugovora neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovora že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovorov, ki se nanašajo na način izvršbe ter ugovora, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen.

Iz obrazložitve ne izhaja niti, kateri predpis je bil relevanten za odločitev, saj jih prvostopenjski organ zgolj našteva, nadalje ni navedeno ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, iz katerih tako dejansko stanje izhaja, navedeni niso niti razlogi, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov in ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Drugostopenjski organ je zato pravilno ugotovil, da je taka odločba tako pomankljiva, da je ni mogoče presojati. Vendar mora imeti stranka v primeru, če drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene pravice, ki ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Preden torej drugostopenjski organ izda odločbo o pritožbi, ki jo opre na dodatno upoštevana dejstva, tj. na dejstva, ki jih prvostopenjski organ ni ugotavljal, mora dati stranki možnost, da se o teh dejstvih in okoliščinah, ki so po njegovem prepričanju pomembne za odločbo, izjavi.

Tožena stranka v izpodbijanem dovoljenju ni pojasnila, zakaj je tožečo stranko omejila v uporabi oziroma dostavi vozila in zakaj je v 3. točki izrekla prepoved parkiranja na omenjeni prometni površini v območju spremenjenega prometnega režima, zaradi česar se navedenega izpodbijanega dovoljenja ne da preizkusiti. Vlagatelju kot stranki postopka ni omogočila, da se o navedenem izjavi, niti da bi morebiti vlagatelj dokazoval pogoje, katere tožena stranka navaja.