117. člen ZUP

Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve. Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Ker je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen (s sodbo št. III U 281/2019 z dne 15. 10. 2021), je glede na ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje treba posledično odpraviti tudi izpodbijani sklep o stroških izvršbe po drugi osebi, saj je ta s tem ostal brez podlage (prvi odstavek 291. člena ZUP). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen, zadeva pa vrnjena tožnici v ponovni postopek, na drugačno presojo sodišča ne more vplivati. Morebitna izdaja novega sklepa o izvršbi bo namreč terjala izdajo novega sklepa o stroških izvršbe po drugi osebi. Vse to pa so razlogi, da je sodišče v okoliščinah konkretne zadeve in na podlagi prej opisanih zaključkov presodilo, da spremenjeno (drugačno) dejansko stanje zahteva tudi drugačno uporabo ZUP o odmeri stroškov izvršbe po drugi osebi ter je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in sklep o stroških izvršbe po drugi osebi (le) odpravilo, ni pa zadeve vrnilo v ponovni postopek, saj bi bila v opisanih okoliščinah in iz opisanih razlogov taka odločitev materialno pravno zmotna. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, torej je v zadevi odločilo v

Za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov izvršbe ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun. V njem navedeni stroški morajo imeti namreč podlago v pogodbi, sklenjeni s toženko.

Niti iz izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi organ pred izdajo izpodbijanega sklepa tožniku omogočil izjavo v zvezi s stroški, ki jih je priglasila družba A., d. o. o., ki je opravila prisilno izvršbo inšpekcijske odločbe v tej zadevi. Zato sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora kršitve pravice do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sklep o predujmu je upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. S sklepom o predujmu se odloča o obveznosti vnaprejšnjega kritja še nenastalih, a predvidljivih (zaradi opravljanja izvršbe po drugi osebi) in ocenljivih (na podlagi izvršilnemu organu predložene ponudbe druge osebe za opravo izvršilnih dejanj oziroma v tem obsegu potrebne storitve) stroškov izvršilnega postopka. Ne gre torej za odločanje o stroških postopka v smislu ZUP, saj se o njih odloči po tem, ko so znani, to je ob koncu izvršbe (118. člen ZUP), ampak za odločitev, s katero se vzpostavi izjema od pravila, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti (kot je obravnavani primer), stroške predhodno trpi organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Gre za posebno obveznost, katere namen je zagotoviti sredstva izvršilnemu organu za poplačilo osebe, ki bo po nalogu upravnega organa in namesto zavezanca izpolnila obveznost iz izvršilnega naslova, zavezanec pa se temu lahko upre, če sam izpolni izrečeni ukrep. Čeprav je dolžnost plačila predujma vezana na procesni položaj pritožnice v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper njo kot zavezanko, določbi drugega odstavka 297. člena ZUP kot pravni podlagi

Niti upravni organi niti sodišče ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe in tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega upravnega organa za kaj takega ne dajejo nobene podlage, prav tako stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

S 1. točko izreka je drugostopenjski upravni organ med drugim odpravil odločitev prvostopenjskega organa iz 4. točke izreka, da stroški postopka niso nastali, in jo nadomestil z odločitvijo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Takšna odločitev pa je tudi po presoji sodišča lahko v pritožničino škodo.

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložila in utemeljila z računom, zapisnikom, gradbenim dnevnikom in pogodbo, sklenjeno s pooblaščenim izvajalcem. Sodišče ugotavlja, da je organ v sklepu navedel mehanizacijo in opremo, ki je bila predvidena za nemoten potek izvršbe in število delavcev, potrebnih za opravo le-te. Za vsak stroj in opremo je navedel količino porabljenih ur in vrednost posamezne ure. Organ je stroške, tako glede samega obstoja, kot tudi glede višine posameznih stroškovnih postavk, ustrezno obrazložil, taka obrazložitev pa sodišču dopušča oceno, da je organ ustrezno ugotovil dejanske stroške izvršbe, o katerih je nato izdal izpodbijani sklep.

Tožeča stranka z izvršilnim naslovom določene obveznosti ni izpolnila, zato je upravni organ izdal sklep o izvršbi, ki se je opravila po pooblaščenem izvajalcu del. Takšna izvršba se opravi na stroške zavezanca, torej tožeče stranke. Da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec, izhaja tudi iz 117. člena ZUP.

Če je organ svojo oceno o tem, kakšni bi utegnili biti stroški izvršbe, med drugim oprl na predračun pooblaščenega izvajalca, to še ne pomeni, da je izvajal dokaze, temveč je le navedel izhodišče (oziroma eno od izhodišč), na katero je oprl svojo oceno. Tožnica zato ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na to, da s predračunom ni bila seznanjena pred izdajo izpodbijanega sklepa. Po drugi strani je toženka podatke iz predračuna povzela v obrazložitvi tega sklepa, s čimer je omogočila njegov preizkus glede razumnosti in nearbitrarnosti.

Po tretjem odstavku 122. člena ZUP velja oprostitev plačila stroškov za izdatke organa, ki vodi postopek, kot so potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase ipd., ter za položitev varščine za stroške. Gre za primeroma naštete izdatke, ki jih ima organ v zvezi z vodenjem postopka. Zakaj stroški, nastali z rušenjem tožničinih nelegalnih objektov, niso izdatek organa (njihovo povračilo je zahteval s sklepom z dne 29. 1. 2014), prvostopenjski organ ni pojasnil, zato takega njegovega stališča ni mogoče preizkusiti.

Sklep z dne 5. 5. 2010 je v smislu določb ZUP sklep o dovolitvi izvršbe iz 290. člena ZUP, ki vsebuje vse sestavine po prvem odstavku tega člena. Glede na to (in ker tožnika prostovoljno obveznosti iz odločbe z dne 2. 6. 2009 nista izpolnila, kar niti ni sporno) je bila dana podlaga, da se opravi upravna izvršba. V sklepu pa sta bila tožnika tudi opozorjena, da bo izvršba po drugi osebi opravljena na njune stroške. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

Tožena stranka je tožnici utemeljeno naložila v plačilo stroške izvršbe inšpekcijskega ukrepa, vendar pa niti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in niti v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je gradbeni inšpektor tožnici določil 8 dnevni rok, v katerem jih je dolžna poravnati, zato v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti.

Ni mogoče slediti tožnikovemu ugovoru, da v času izvršbe ni bilo odpeljano to, kar je bilo naloženo v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 13. 6. 2007, saj inšpekcijski zapisniki dokazujejo, da je bila tožniku z izvedenim izvršilnim dejanjem, v obravnavanem časovnem obdobju, odpeljan material, ki ga vsebinsko opredeljuje sklep o dovolitvi izvršbe z dne 13. 6. 2007 in je bil enako opredeljen v izvršilnem naslovu, odločbi z dne 11. 5. 2006. Tožnik ugovarja pasivni legitimaciji – statusu zavezanca. Sklicuje se na 18. člen ZPUOOD, vendar nepravilno, saj se ta zakon ne nanaša na fizične osebe oziroma samostojne podjetnike, pač pa gospodarske družbe, kar pa tožnik ni bil tudi pred izbrisom s.p. iz registra AJPES, niti ob nastanku svoje obveze.

Inšpekcijski postopek se je vodil zoper drugo osebo, ne zoper tožnika, ki mu je bilo z izpodbijanim sklepom naloženo plačilo stroškov upravne izvršbe. Tožnik zato ni zavezanec za plačilo stroškov izvršbe.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Pomembno pravno vprašanje kot razlog za dovoljenost revizije se mora nanašati na obravnavani predmet upravnega spora.

V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bila tožnika kot inšpekcijska zavezanca določena že z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, ki je postala pravnomočna. Ker glede na določbo 117. člena ZUP stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec, tožnika v tem upravnem sporu, ko se presoja sklep o višini stroškov postopka, ne moreta uspeti s tožbenimi ugovori, da nista zavezana za plačilo teh stroškov.

Ker revident ni sam pravočasno poskrbel za izvršitev naložene obveznosti, je bila delno opravljena izvršba, katere stroške trpi revident.

Ker tožnica sama v danem roku ni opravila dejanj, naloženih v izvršilnem naslovu, so bila ta opravljena na njene stroške po pooblaščenem izvajalcu, na kar je bila opozorjena v izvršilnem naslovu. Podatki iz zapisnika o opravljeni izvršbi se ujemajo z izstavljenim računom izvajalca del, v katerem so natančno specificirani zneski po posameznih postavkah, ta račun pa je podlaga za obračun stroškov prisilne izvršbe.

Stroški upravne izvršbe so bili pravilno naloženi v plačilo tožniku, saj 117. člen ZUP določa, da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec.