118. člen ZUP

V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je sklep o stroških upravnega postopka lahko predmet (samostojne) presoje pred Upravnim sodiščem. Res je, da stranka v primerih, ko se inšpekcijski postopek zaključi s sklepom o ustavitvi postopka, v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa. Vendar pa je odločitev o stroških inšpekcijskega postopka tudi v takšnih primerih posledica postopka odločanja o izdaji upravnega akta. Iz 118. člena ZUP tako izhaja, da mora organ o stroških postopka odločiti v odločbi oziroma sklepu, s katerim se postopek konča, ali navesti, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep. Zoper sklep o stroških postopka pa je dovoljena pritožba.

Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma. Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji

Drugi odstavek 118. člena ZUP določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim. V obravnavani zadevi pa pritožbena komisija OŠ A. kot drugostopenjski organ tožnikove pritožbe ni zavrgla oziroma zavrnila, prav tako pa tudi ni sama odločila o zadevi, zaradi česar po citirani določbi drugega odstavka 118. člena ZUP ni bila dolžna odločati o stroških. Pritožbena komisija OŠ A. kot organ druge stopnje je namreč tožnikovi pritožbi ugodila in odločbo prvostopenjskega organa odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Glede na takšno odločitev bi drugostopenjski organ moral v skladu z navedeno določbo ZUP prvostopenjskemu organu naložiti, da odloči tudi o stroških postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo ponovno v celoti odločala o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019, s 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe (ki so identične 1., 2. in 4. točki izreka odločbe z dne 9. 10. 2019) pa je tako ponovno odločala o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Toženka je s tem kršila prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot izhaja iz 158. člena Ustave ter četrtega odstavka 225. člena ZUP. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa ZUP ne daje tudi nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je pristojna za odločanje o stroških, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila, zakaj je pristojnost za odločanje o stroških omejila zgolj na pritožbene stroške, zato je v tem delu njena odločitev ostala brez razlogov. Tožena stranka namreč v pritožbenem postopku odloča tudi o stroških prvostopenjskega postopka, če odločitev organa prve stopnje odpravi.

Ker v času tožnikove podaje predloga za odlog izvršbe izvršilni postopek v zvezi z inšpekcijsko odločbo še ni bil uveden (kar je med strankama nesporno), je bil tožnikov predlog tudi po presoji sodišča utemeljeno zavržen. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje.

Medtem ko tretji in četrti odstavek 4. člena OT kažeta na uporabo vrednosti predmeta, pa takih pravil (ne kriterijev zanje) ni mogoče zaslediti v ZUP. Pojma spornega predmeta, niti ocenljive oziroma neocenljive zadeve, ta zakon ne pozna. Izjemo je uvedla sodna praksa v primerih, ko je vrednost pravice ali obveznosti, ki je predmet upravnega postopka, vidna iz odločbe same. S presojo tožene stranke se naslovno sodišče strinja. Predmet upravnega postopka je odvzem lastninske pravice. Seveda ima razlaščena nepremičnina svojo vrednost, toda ta ni osnova za odmero stroškov. Ne gre za civilno pravni premoženjski zahtevek; ta je sicer urejen v posebnem postopkovnem zakonu (ZPP). Povedano še drugače, vrednost spornega predmeta ne izhaja iz odločbe o razlastitvi.

Izvedenci imajo pravico do povrnitve potnih stroškov, izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju, izgubljenega zaslužka (če jim za ta čas ne gre zaslužek) in pravico do posebne nagrade (prvi odstavek 118. člena ZUP/86). Povračilo oziroma nagrado morajo zahtevati pri oddaji izvedenskega mnenja, sicer izgubijo to pravico. Na to jih mora uradna oseba, ki vodi postopek, opozoriti (drugi odstavek 118. člena ZUP/86). Slednja tudi ugotovi znesek povračil s posebnim sklepom; hkrati določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku. Zoper ta sklep, ki je izvršilni naslov, je dovoljena posebna pritožba (tretji odstavek 118. člena ZUP/86).

Organ na drugi stopnji, ki je ugodil pritožbi in odločil, da se zadeva vrne organu na prvi stopnji v ponovno odločanje, ni imel pravne podlage v določbi 113. člena ZUP, da odloča o stroških pritožbenega postopka.

Center za socialno delo je z odločbo z dne 16. 6. 2020, to je potem, ko mu je tožnik dne 29. 5. 2020 poslal obvestilo o nakazilu invalidske pokojnine, na novo odločil o posamezni pravici. V obrazložitvi citirane prvostopne odločbe z dne 16. 6. 2020 je jasno navedeno, da je tožnik na pristojni Center za socialno delo sporočil spremembo vrste periodičnih dohodkov in ni mogoče zaključiti drugače, torej, da je tožnik s sporočilom uveljavljal določene pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za dejanski stan iz drugega in tretjega odstavka 42. člena ZUPJS in je Center za socialno delo o posameznih pravicah na novo odločil z odločbo z dne 16. 6. 2020 skladno s četrtim odstavkom citirane določbe 42. člena ZUPJS oziroma je bil tožnik s pritožbo vloženo zoper citirano prvostopno odločbo uspešen, je skladno z drugim odstavkom 113. člena v zvezi z 118. členom ZUP upravičen do povračila stroškov pravnega zastopanja v višini 186,66 EUR.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev o stroških ni v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZUP. Organ je namreč v izreku odločbe ugotovil le višino stroškov in navedel, da gredo v breme organa, ni pa navedel, komu in v katerem roku je treba ugotovljene stroške plačati.

Po prvem odstavku 114. člena ZUP se o stroških postopka, ko gre za stranke z nasprotujočimi interesi, odloča glede na uspeh v postopku.

Sklep o predujmu je upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. S sklepom o predujmu se odloča o obveznosti vnaprejšnjega kritja še nenastalih, a predvidljivih (zaradi opravljanja izvršbe po drugi osebi) in ocenljivih (na podlagi izvršilnemu organu predložene ponudbe druge osebe za opravo izvršilnih dejanj oziroma v tem obsegu potrebne storitve) stroškov izvršilnega postopka. Ne gre torej za odločanje o stroških postopka v smislu ZUP, saj se o njih odloči po tem, ko so znani, to je ob koncu izvršbe (118. člen ZUP), ampak za odločitev, s katero se vzpostavi izjema od pravila, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti (kot je obravnavani primer), stroške predhodno trpi organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Gre za posebno obveznost, katere namen je zagotoviti sredstva izvršilnemu organu za poplačilo osebe, ki bo po nalogu upravnega organa in namesto zavezanca izpolnila obveznost iz izvršilnega naslova, zavezanec pa se temu lahko upre, če sam izpolni izrečeni ukrep. Čeprav je dolžnost plačila predujma vezana na procesni položaj pritožnice v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper njo kot zavezanko, določbi drugega odstavka 297. člena ZUP kot pravni podlagi

Navedbe toženke, da ne vidi razlogov, da o stroških postopka zavarovanja ne bi smelo biti odločeno z aktom (odločbe oziroma sklepom), izdanim v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, v zvezi s katerim je bilo odrejeno zavarovanje, so v direktnem nasprotju z določbami ZUP, da mora organ o stroških postopka odločiti v posebnem sklepu, če ne odloči o stroških v sklepu, s katerim je končan postopek. V zadevi namreč ni sporno, da je bil postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti končan - ustavljen. Postopek zavarovanja je bil začet s sklepom finančnega organa z dne 26. 4. 2018, je potekal samostojno in neodvisno od postopka inšpekcijskega nadzora, lahko da vzporedno in iz razlogov, ki so nastali v DIN, kot navaja toženka, vendar pa gre za samostojen postopek, ki se lahko konča na različne načine in so v tem postopku tudi zagotovljena pravna sredstva.

Tožnica od trenutka, ko je bila izdana odločba, s katero je bil odpravljen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti ni imela več pravnega interesa za pritožbo, torej od takrat dalje niso bile več izpolnjene procesne predpostavke, da bi toženka pritožbo obravnavala meritorno. Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev toženke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po zakonu utemeljena.

Ker sta v pritožbenem postopku nastopali stranki z nasprotnimi interesi, predstavlja pravno podlago za odločitev o stroških pritožbenega postopka prvi odstavek 114. člena ZUP.

Izpodbijani sklep je formalno pravilen, vendar pa je odločitev o stroških neločljivo vezana na odločitev o glavni stvari. Te neločljive vezanosti odločitve o stroških postopka od odločitve o glavni stvari ne spreminja možnost, da organ o stroških odloči v posebnem sklepu (tretji odstavek 118. člena ZUP), saj to ne pomeni, da bi odločitev o stroških ne bila več vezana na vsebino odločitve o glavni stvari.

Zavrnitev priglašenih stroškov iz vloge z dne 9. 2. 2016 je pravilna že zato, ker je nedvomno podana prepozno. Odločba z dne 22. 12. 2015, s katero je bil postopek končan (in s katero je bil predlog B. za omejitev lastninske pravice na nepremičninah, last tožnikov, zavrnjen), je namreč postala pravnomočna 14. 1. 2016, tožnika pa sta stroške priglasila šele z vlogo z dne 9. 2. 2016 oziroma 10. 2. 2016, torej ne (samo) po izdaji odločbe, temveč tudi po njeni pravnomočnosti, kar je glede na prvi odstavek 116. člena ZUP nedvomno prepozno. Organ bi sicer moral v tem delu vlogo tožnikov zavreči, vendar ker gre tudi v primeru zavrnitve za negativno odločitev, to ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi terjala odpravo sklepa. Tožnika se motita, da gre v tem primeru za postopek izdaje gradbenega dovoljenja in posledično za ocenljivo zadevo, saj to ne drži. Že drugostopni organ jima je pojasnil (in s tem pojasnilom se strinja tudi sodišče), da gre za postopek omejitve lastninske pravice v javno korist, torej za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilne omejitve lastninske pravice, torej stvarnopravne pravice, ki je nikakor ni možno enačiti z vrednostjo investicije.</

Vlogo za priznanje položaja stranke v skladu z 142. členom ZUP ni mogoče šteti za zahtevo za odločanje v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije. Gre za procesni skep znotraj posamične zadeve, ki jo je Agencija začela po uradni dolžnosti.

Zakonska ureditev ne daje podlage za tožnikovo stališče, da gre v primeru gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo za odločitev o enem samem (enotnem oziroma nedeljivem) zahtevku, saj se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja po vsebini nanaša na dve, med seboj različni oziroma samostojni gradnji, ki sta med seboj povezani izključno tako, da je predhodna odstranitev objekta pogoj za gradnjo novega. Sodišče se strinja s stališčem, da sta ta zahtevka enakovredna, kar pomeni, da je tožnik, ki je želel preprečiti izdajo gradbenega dovoljenja v celoti, uspel do polovice. S tega stališča je pravilna in v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP tudi odločitev toženke, da gre tožniku povračilo polovice stroškov, kolikor ustrezajo opravljenim procesnim dejanjem in odvetniški tarifi. Zakon veže povračilo stroškov stranskemu udeležencu izključno na njegov uspeh v postopku, ta uspeh pa pomeni usodo zahtevka, o katerem se je v postopku odločalo in ne zgolj uspešnega vstopa v postopek. Po obširni in povsem ustaljeni upravnosodni praksi je predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja odločanje o dovoljenosti načrtovane gradnje, to je o vprašanju, ali investitor sme na določene