VSL sklep II Cp 3777/2009

Pritožba zoper sklep se zavrže.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

:

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je z dnem 4.4.2008 razvezana prodajna pogodba, ki sta jo dne 5.2.2003 sklenila toženec kot prodajalec in tožnica kot kupec, za stanovanje št. 2, v pritličju stanovanjske stavbe stoječe na parc. št. 127, k.o. D. L., na naslovu T. 12, L., skupaj s pripadajočim kletnim prostorom št. 4 in parkirnim prostorom št. 2 ter atrijem; da je toženec dolžan tožnici plačati 58.420,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 14.000.000,00 SIT od 4.4.2003 do 31.12.2006 in od zneska 58.420,96 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, v 15 dneh; da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 4.172,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 4.4.2008 do plačila, v 15 dneh, zavrnilo pa zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 5.2.2003 do 3.4.2008; da je toženec dolžan tožnici plačati 78.659,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2008 dalje do plačila, v 15 dneh, in ji povrniti pravdne stroške v višini 3.031,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom z dne 4.5.2009 pa je sodišče prve stopnje ugovor toženca zoper plačilni nalog z dne 6.4.2009, zavrnilo.

Zoper sodbo in sklep se toženec pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sklep pa spremeni tako, da ugotovi, da plačilo sodne takse (za pritožbo zoper sodbo) ni potrebno.

V pritožbi zoper sodbo navaja, da pravne napake, na katere se sklicuje tožnica, niso pravne napake v smislu določil Obligacijskega zakonika – OZ. Sklep o začasni odredbi P 451/2003 z dne 17.2.2003, je bil izdan po sklenitvi posla med pravdnima strankama z dne 5.2.2003 in ni v ničemer vplival nanj. Še manj na posel in pravice tožnice vpliva sklep o izvršbi VL 2208/2008. Tožnica je imela vse možnosti vknjižiti se kot lastnica nepremičnine, najmanj do zaznambe začasne odredbe v zemljiški knjigi. Poleg tega je ugasnila tožničina pravica do uveljavlja sankcij zaradi pravne napake, saj je enoletni rok od tedaj, ko je za napako izvedela, že potekel. Sklep o začasni odredbi je bil izdan v letu 2003, za vpise v zemljiško knjigo velja, da so bili z njim že v letu 2003 seznanjeni vsi prizadeti. Rok je prekluziven in nanj pazi sodišče po uradni dolžnosti. Iz tožbenih navedb ni razvidno kakšne pravne napake naj bi se v zvezi z nepremičnino sploh pojavile. Sklep o izvršbi ne predstavlja ovire za pridobitev lastninske pravice, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi navedenih bremen ni možna vknjižba. Odstop od pogodbe je nezakonit, pred odstopom je potrebno prodajalca o pravni napaki obvestiti in zahtevati od njega, da stvar v primernem roku oprosti pravice tretje osebe. Šele v primeru, če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi, lahko kupec odstopi od pogodbe in to z izjavo, ki jo poda prodajalcu, tožnica pa take izjave tožencu ni podala. V tožbi tudi ne navaja, da bi od toženca zahtevala odpravo pravnih napak, da bi mu dala primeren rok, zato je njen zahtevek na razvezo pogodbe in posledično na vračilo kupnine in are, neutemeljen (III Ips 63/2007), pa tudi nesklepčen. Nepravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na odločitev o plačilu pogodbene kazni. Sodišče mu ne more ugoditi že iz razloga, ker je predhodno ugodilo zahtevku na razvezo pogodbe. Če je pogodba razvezana, ne more z isto sodbo nalagati tožencu obveznosti, ki izhaja iz razvezane pogodbe. Tožnica ne navaja razloga za uveljavitev pogodbene kazni. Če gre za pogodbeno kazen zaradi tega, ker naj nepremičnina ne bi bila bremen prosta, opozarja, da je bila bremen prosta od sklenitve pogodbe dalje pa vsaj do 29.5.2003 (ko je bila v zemljiško knjigo vpisana začasna odredba). Tudi sicer začasna odredba ne pomeni obremenitve nepremičnine in ne gre za pravno napako. Izjava, da tožnici nepremičnina ni bila izročena, ne drži. Tožnica je že dne 2.4.2003 vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini in pri tem kot naslov svojega bivališča navedla T. c. 12 v L.. Takšna izjava je v nasprotju z dokazom, ki ga je priložila tožnica sama in sicer k svoji pritožbi z dne 3.9.2008 (zemljiškoknjižni izpisek). Sicer pa je tožnica nepremičnino pridobila v posest takoj ob sklenitvi pogodbe. Sodišče tudi ne bi smelo v celoti ugoditi višini pogodbene kazni. Vrednost celotne nepremičnine po pogodbi znaša 58.420,96 EUR, prisojena pogodbena kazen v višini 78.659,65 EUR, je tako nesorazmerno visoka (252. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je tožencu odmerilo takso za gornjo pritožbo v višini 2.800,00 EUR in ugovor tožene stranke glede odmere, s sklepom z dne 4.5.2009 zavrnilo. V pritožbi zoper sklep toženec navaja, da namen Zakona o sodnih taksah ni, da bi oviral državljanom dostop do sodišč z nalaganjem plačila nerazumnih sodnih taks. Navaja, da ZST in ZST-1 nikjer ne nalagata večkratno plačevanje sodnih taks v postopkih, ko je sodba na drugi stopnji razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje in je zoper novo odločitev ponovno vložena pritožba. V konkretnem postopku je toženec že vložil pritožbo, zoper sklep z dne 6.8.2008 in ob tem tudi plačal takso. Sedaj je dolžan takso ponovno plačati za pritožbo zoper sodbo. Glede na to, da se v enem postopku samo enkrat plača sodna taksa za tožbo, je nerazumljivo, da bi se vedno znova plačevala taksa za pritožbo.

Pritožba zoper sklep je nedovoljena, pritožba zoper sodbo je utemeljena.

K pritožbi zoper sklep:

Že po vloženi pritožbi, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9.7.2009, toženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo ter tudi plačila sodnih taks v tem postopku od dne 10.4.2009 dalje. S tem je odpadel toženčev pravni interes za pritožbo zoper sklep z dne 4.5.2009, zato je pritožbeno sodišče to njegovo pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo:

Tožnica je v tožbi navajala:

- da sta pravdni stranki dne 5.2.2003 sklenili prodajno pogodbo za stanovanje št. 2 v stavbi na parc. št. 127, k.o. D. L., na naslovu T. 12, L., skupaj s pripadajočim kletnim prostorom, parkirnim prostorom ter atrijem;

- da je bila po sklenitvi prodajne pogodbe, dne 5.5.2006, na podlagi določbe GURS vpisana parcelacija parcele št. 127, tako da so iz nje nastale parcele št. 127/1 do 127/5; predmet prodajne pogodbe predstavlja parcela 127/3 v celoti in parcela št. 127/1 v deležu 2885/10000;

- da se je toženec v členu 6.1 prodajne pogodbe zavezal, da bo izročil stanovanje, klet in parkirno mesto, sposobno vselitve in bremen prosto do 4. april 2003;

- da toženec vse do današnjega dne kljub večkratnim pozivom tožnice, te zaveze ni izpolnil;

- da je tožnica izpolnila vse obveznosti po pogodbi, zlasti je plačala celotno kupnino;

- da sta se na predmetu pogodbe pojavili dve bremeni, in sicer je bila na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 451/2003 z dne 17.2.2003, izdana začasna odredba na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, zaznamovan pa je tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2208/2008, pri čemer ob sklepanju prodajne pogodbe tožnica ni bila obveščena, da se glede nepremičnine vodi kakršenkoli spor;

- da zaradi navedenih bremen ni mogoča vknjižba in s tem pridobitev lastninske pravice tožnice na predmetu pogodbe, zato od prodajne pogodbe z dne 5.2.2003 odstopa in zahteva vračilo kupnine, are in plačilo pogodbene kazni.

Toženec na tožbo ni (pravočasno) odgovoril, zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, v pretežnem delu ugodilno, delno pa zavrnilno (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.172,82 EUR od 5.2.2003 do 3.4.2008).

Tožnica torej uveljavlja odgovornost toženca za pravne napake. Prodajalec se s sklenitvijo prodajne pogodbe zaveže, da bo stvar izročil kupcu tako, da bo ta na stvari pridobil lastninsko pravico (primerjaj 1. odstavek 435. člena OZ). Z izročitvijo nepremičnine v posest prodajalec kupcu omogoči, da ta začne izvrševati pravico imeti stvar v posesti in pravico stvar uporabljati. Glede pridobitve lastninske pravice, če je predmet prodaje nepremičnine, pa mora prodajalec omogočiti kupcu, da postane lastnik nepremičnine, mu torej v njegovo korist izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, zagotoviti pa mu mora tudi pravne pogoje, da kupec pridobi lastninsko pravico. Kupcu mora torej zagotoviti, da so v trenutku, ko vloži zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice v njegovo korist, izpolnjeni pogoji za dovolitev te vknjižbe.

Drži, da je zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na podlagi začasne odredbe izdane v pravdnem postopku, v konkretnem primeru, ovira za vpis lastninske pravice pridobljene na podlagi pravnoposlovnega razpolaganja (99. člen ZZK-1), za kar prodajalec odgovarja (1. odstavek 488. člena OZ). Vendar to samo po sebi kupcu (tožnici) še ne daje pravice do odstopa od pogodbe. Predpostavka za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe je, da kupec prodajalcu da primeren rok za izpolnitev, torej za odpravo napake (489. člen OZ). Pravno relevantno dejstvo je torej v konkretnem primeru tudi dejstvo, da je tožnica dala tožencu rok in to za opravo konkretnega dejanja (da bo pridobil dovolilo upravičenca do prepovedi odtujitve in obremenitve za izbris te prepovedi) in da je bil ta rok, glede na okoliščine, primeren rok. Tožnica pa je v tožbi le navedla „da je toženca že večkrat pozvala na izpolnitev pogodbe“, ki pa tudi smiselno ne vsebuje gornjih dejstev. V tem obsegu je zato tožba nesklepčna. Opozoriti pa je še na dejstvo, da zaznamba izvršbe ni ovira za nadaljnje vpise (1. odstavek 87. člena ZPP).

Trditve, da bi moral toženec tožnici izročiti stanovanje, v smislu vpisa v zemljiško knjigo, do 4.4.2003, so v nasprotju s prodajno pogodbo z dne 5.2.2003 (priloga A3) oziroma celo s trditvami tožnice v tožbi. Iz 1. člena in iz 8. člena pogodbe, kakor tudi iz trditev tožnice, izhaja, da vknjižba lastninske pravice do 4.4.2003 ni bila možna že iz razloga, ker je tekel geodetski postopek delitve parcele št. 127 (na kateri je bil zgrajen stanovanjski objekt, v katerem se nahaja tudi sporno stanovanje), ki je bil, po trditvah tožnice, zaključen šele dne 5.5.2006. Kolikor pa tožnica s trditvami o neizročitvi stanovanja meri na to, da ji stanovanje ni bilo izročeno v posest, da do 4.4.2003 ni bilo sposobno vselitve, pa je to v nasprotju s predlaganim dokazom – vpogledom v zemljiško knjigo za vl. št. 630, D. L., iz katerega izhaja, da se je tožnica prvič poskusila vpisati v zemljiško knjigo že dne 2.4.2003, pri čemer je kot svoje bivališče navedla naslov T. c. 12, L., torej prav naslov spornega stanovanja. To pa je v nasprotju s trditvami, da stanovanje do 4.4.2003 ni bilo sposobno vselitve.

Dejstva v zvezi z geodetsko odmero in vselitvijo, so pravno odločilna dejstva tudi v zvezi z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni. Tožnica ne pojasni, ali je bila pogodbena kazen dogovorjena za neizročitev stanovanja do 4.4.2003 v posest ali tudi v primeru, da do 4.4.2003, ne bi bil možen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tudi v tem obsegu je torej bila nesklepčna. Kolikor bi bilo trditve razumeti v smeri vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa bi bilo to v nasprotju z že izpostavljenima 1. in 8. členom pogodbe, iz katerega je razvidno, da do tega dne geodetskih meritev in ustreznega vpisa v zemljiško knjigo (najverjetneje) ne bi bilo mogoče opraviti. V zvezi s plačilom pogodbene kazni pa je potrebno opozoriti še na 249. člen OZ.

Poleg tega, da tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo, lahko izda sodišče zamudno sodbo le, če sta izpolnjena tudi pogoja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam (1. odstavek 318. člena ZPP). Ker zaenkrat utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja, delno pa so dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama, še ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 130. člena ZPP). V primeru nesklepčnosti tožbe, mora namreč sodišče tožeči stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti. Tudi v primeru nasprotij med dejstvi in dokazi zamudne sodbe ni mogoče izdati, temveč mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo. V nadaljevanju postopka bo torej moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati na odpravo pomanjkljivosti v zvezi z nesklepčnostjo tožbe, v okviru materialnoprocesnega vodstva pa njo tudi pozvati, da odpravi nasprotja med trditvami in dokazi. Oboje lahko sodišče prve stopnje opravi s pozivom tožnici že v okviru pisnega postopka, pri čemer pa bo moralo nato tožbo z dopolnitvijo oziroma z odpravljeno pomanjkljivostjo, ponovno vročiti tožencu v odgovor.

Z nepravilno uporabo 318. člena ZPP je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).