488. člen OZ

Stranski intervenient (199. člen ZPP) je torej oseba, ki se v pravdi, ki teče med določenimi strankami, pridruži eni od njih, ker ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga. Njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Presoja tega interesa je zato neizogibno povezana s predmetom spora, ki je opredeljen s tožbo. Če že iz tožbenih navedb izhaja, da med intervenientom in stranko, ki se ji je pridružil, obstaja pravno razmerje, zaradi katerega utegne vsebina sodbe vplivati na pravni položaj intervenienta, slednjemu intervencijskega interesa ni treba še posebej izkazovati.

Dobrovernost je poleg odplačnosti poglavitna predpostavka, ki opravičuje pridobitev lastninske pravice s strani pridobitelja in s tem izgubo lastninske pravice na strani lastnika, ki za pridobitev praviloma sploh ne ve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dobro vero tožnika ob nakupu avtomobila. Glede na dejstvo, da vozilo ni bilo odtujeno, saj ga je odpeljal dejanski lastnik, sam tožnik pa lastninske pravice na vozilu ni pridobil, pogoji za izplačilo zavarovalnine niso izpolnjeni.

V primeru odvzema pogodbenega predmeta ne pride v poštev uporaba 495. člena OZ, ki določa rok za uveljavljanje kupčeve pravice iz pravnih napak oziroma pravic do odstopa od pogodbe ali pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice do povračila škode. Po prvem odstavku 490. člena OZ velja, če druga oseba kupcu stvar vzame, domneva, da je kupec z nastopom tega pravnega dejstva uresničil pravico odstopiti od pogodbe, ki jo OZ izrazi z besedami "je pogodba razdrta po samem zakonu".

Sodna praksa je že zavzela stališče, da javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila o jamčevanju za pravne napake. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa. Nesporno namreč je, da tožnica prikolice zaradi odločitve upravnih organov Hrvaške, da je predrugačena VIN številka, ne more uporabljati.

Za dopustnost zasega je bistveno izpolnjevanje pogojev, ki jih določa 220. člen ZKP, ne pa vprašanje lastništva stvari, ki se zasežejo. Zasežejo se lahko komurkoli, tudi lastniku.

Prvi odstavek 490. člena OZ določa, da v primeru, ko prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar odvzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. To določilo torej razlikuje med primeri, ko pride do popolnega odvzema stvari in primeri, ko je stvarna pravica kupca le (začasno) omejena oziroma zmanjšana. Razdrtje pogodbe je možno le pri popolnem odvzemu stvari. V primeru, ko je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, ima kupec na voljo zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine, lahko pa pogodba v tem primeru preneha na podlagi kupčevega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev odstopne pravice po tem določilu mora biti izpolnjena dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo odstopne pravice prodajalcu dati primeren dodatni rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.

Kot pogodbi zvesta stranka je namreč tožnica smela izbirati med sankcijami za toženkino kršitev pogodbe in toženka tako sploh ni imela pravice do (enostranskega) odstopa. Dejstva, da je tožnica zaradi lastnih (ekonomskih) interesov vztrajala pri realizaciji Prodajne pogodbe, čeprav bi se morebiti v primeru razveze pogodbe lahko izognila določeni škodi, tako ni mogoče šteti v njeno škodo. Prav tako je materialnopravno pravilno sodišče prve stopnje ugotovljena pravno relevantna dejstva podredilo določbi 266. člena OZ1, saj je zaradi toženkine nepravočasne izpolnitve obveznosti, ki je bila v storitvi (pridobitev izbrisnega dovoljenja oz. izbris bremen iz zemljiške knjige), tožnica imela pravico to storiti sama na stroške toženke in je v tej zvezi tudi upravičena do povrnitve nastale škode.

Pri zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve se domneva poštenost nasprotne stranke, nepoštenost pa je treba izrecno zatrjevati in dokazovati. Odpravo škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, je mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. Prišlo je do pobotanja terjatve tožeče stranke z judikatno terjatvijo tožene stranke. Pri računanju uspeha zaradi odločitve o stroških postopka se pobot judikatne terjatve ne sme upoštevati kot toženčev pravdni uspeh.

Že jezikovna in logična razlaga prvega odstavka 495. člena OZ pripeljeta do zaključka, da pravica lahko ugasne, torej preneha, le v primeru, če je poprej obstajala. Zato se je v zvezi s prekluzivnim rokom iz 495. člena OZ treba vprašati, kdaj je nastala (katerakoli) kupčeva pravica iz naslova jamčevanja za pravne napake. Z uporabo argumenta teleološke redukcije je mogoče ugotoviti, da zakonodajalec pri oblikovanju 495. člena OZ gotovo ni imel v mislih situacije, ko škoda kupcu sploh še ni nastala. Ker avtodom tožniku ni bil odvzet (odvzet je bil tožnikovemu kupcu A. A.) in ker je tožnik še vedno razpolagal s kupnino, ki jo je prejel od A. A. in torej ni bil (še) v ničemer prikrajšan, se tudi njegova odškodninska tožba tedaj (še) ni rodila.

Ob sklenitvi prodajne pogodbe stavba ni imela gradbenega in uporabnega dovoljenja, ker ju po samem zakonu ni pridobila. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji po določbi 197. člena ZGO-1, po kateri se je pod določenimi pogoji upoštevalo, da določenih stavb, zgrajenih pred 31. 12. 1967, ni mogoče šteti za nelegalne gradnje. Prodaja zgradbe brez gradbenega in uporabnega dovoljenja predstavlja omejitev javnopravne narave po določbi 494. člena OZ. Skrbnost nepremičninskega posrednika pri opravljanju svojih poslov je skrbnost dobrega strokovnjaka, torej strožja skrbnost, saj gre za opravljanje njegove poklicne dejavnosti. Sodni izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima kot tak določeno strokovno avtonomijo, kar se nanaša tudi na izbiro načina oziroma metode svojega dela.

Obvestilo o napaki ni predpostavka prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. V takem primeru je lahko podana kvečjemu odškodninska odgovornost kupca, ne more pa opustitev notifikacijske dolžnosti prodajalca razbremeniti odgovornosti iz naslova pravnih napak.

Sodišče mora na (po)tek prekluzivnega roka iz 495. člena OZ paziti po uradni dolžnosti, procesnih položajev in pogojev pa stranki tudi ne moreta priznati kot nesporne. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo pravočasnost tožbe, ni kršilo razpravnega načela. Prodajalčeva odgovornost iz 488. člena OZ je podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere, ko je torej pravna napaka nastala ali obstajala še pred prenosom lastninske pravice na kupca. Zato vprašanja dobre vere in/ali krivde prodajalca niso pomembna. Aktiviranje jamčevanja za pravne napake nastopi že, ko si kdorkoli (tretji) lasti (torej ne nujno: ima) kakšno pravico (torej ne nujno le lastninsko), ko torej tretji sklicujoč se na (nekakšno) pravico poseže ali zgolj zagrozi poseči v kupljeno stvar. V takem primeru je dolžnost prodajalca, da pomaga kupcu in stvar pravno »osvobodi« oziroma na kakršenkoli način prepreči, da bi tretji s svojimi zahtevki vznemirjal kupca v mirnem uživanju stvari. Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljat

Prodajalec krši svojo pogodbeno obveznost, če je zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice izstavil tudi v korist druge osebe (ne le v korist kupca). Pravna napaka nastane, če se ta druga oseba uspe vknjižiti v zemljiško knjigo prej kot kupec. Bistveno je torej, da po stanju zemljiške knjige vknjižba lastninske pravice na podlagi izdanega zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnika kot kupca ne bi bila (več) mogoča (to pravno možnost preprečuje solastninska pravica toženčeve žene), in da je takšno pravno stanje zakrivil toženec. Ker tožnik ne more več uresničiti interesa, da bo na nepremičninah, ki so bile predmet prodaje, pridobil izključno lastninsko pravico, ima (so)lastninska pravica, vknjižena v korist toženčeve žene, značilnost pravne napake. Nepošteni pridobitelj, to je tisti, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, dolguje zamudne obresti od dneva pridobitve, oziroma od dneva nedobrovernosti, če je ta nastala pozneje. Dobra vera se domneva, nedobrovernost mora biti s strani nasprotne stranke zatrjevana in dokazana. Tožbene trditve (o razlogih za realizacijo odstopnega upravičenja) ne omogočajo materialnopravne pres

Lastninska pravica tožnice (prve kupke) je bila v zemljiški knjigi izbrisana (je prenehala), ker se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bila pridobljena - opravljena je bila že navedena vknjižba na drugega kupca v zavarovanem vrstnem redu. To predstavlja položaj, ko je bila zaradi dvakratne prodaje tožnici stvar (nepremičnina) tožnici "vzeta", zato se pritožbeno sodišče strinja s tožnico, da je bila pogodba med tožnico in prodajalko razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) in posebna odstopna izjava niti ni bila potrebna. Tožnica je najkasneje v letu 2010 zvedela za izbris njene lastninske pravice, medtem ko je kondikcijski zahtevek za vrnitev zatrjevane kupnine v višini 60.000,00 EUR vložila več kot pet let kasneje. Presoja, da je zahtevek zastaral, je zato pravilna. Na prodajalkino pripoznavo dolga se tožnica v pritožbi neuspešno sklicuje. Zaradi zastaranja je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povračilo stroškov v zvezi z urejanjem dokumentacije pri nakupu. Tožbeni zahtevek za plačilo odmene za zatrjevano skrb za I.D. in njeno nego v vrednosti 40.000,00 EUR je glede na tožničino trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno presojal

Če se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom, je pogodba le pravni naslov, da bi se na tej podlagi pridobila služnost. Za pridobitev služnosti pa je potreben še pridobitni način, to pa je vpis v javno knjigo, v konkretnem primeru v zemljiško knjigo. V trenutku, ko je kupec (tožnik) vložil zemljiškoknjižni predlog za vpis (vknjižbo) lastninske pravice v njegovo korist, ni obstajala pravica oziroma pravno dejstvo, ki bi omejevalo uresničevanje njegove lastninske pravice, posledično pa tudi ni obstajala zatrjevana pravna napaka.

Nelegalna gradnja (to je gradnja brez gradbenega dovoljenja) predstavlja omejitev javnopravne narave, ki je opredeljena v 494. členu OZ. Predmet kupne pogodbe, čeprav toženec ni bil etažni lastnik, je konkretno določeno stanovanje s teraso. To jasno izhaja tako iz vsebine pogodbe kot drugih izvedenih dokazov, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje in kažejo, kakšna je bila volja pogodbenih strank. Dejstvo je sicer, da tožnik na podlagi sklenjene in v zemljiški knjigi izvedene kupne pogodbe ni mogel pridobiti (izključne) lastninske pravice na posameznem delu, ki mu ga je toženec prodal, ampak (le) solastninsko pravico na celotni nepremičnini, vendar pa zoper prodajalca pravne napake na tej podlagi ni uveljavljal. Kupnina se zaradi ugotovljene napake zniža na podlagi 490. člena OZ v zvezi s 478. členom OZ tako, da se: 1. ugotovi vrednost, ki bi jo imel predmet kupne pogodbe ob nakupu na trgu, če bi bil brez napake, 2. ugotovi vrednost, ki bi jo imel z ugotovljeno napako, 3. razliko med njima izrazi v razmerju (odstotku) in 4. v tem razmerju zniža kupnino iz pogodbe. Takšna metoda je v sodni praksi uveljavljena, uporabilo pa jo je tudi sodišče prve stopnje v tej zad

S prodajno pogodbo sta tožnika v last pridobila stanovanje, ki ima manjšo vrednost, kot bi jo imelo, če bi bilo locirano v legalno zgrajeni stavbi. Razlika je škoda, obstoječa od nakupa nepremičnine dalje, zato ni mogoče slediti toženi stranki, da škoda še ni nastala, ker tožnika stanovanja še nista poizkušala prodati. Pri dokazni oceni ni upoštevano, da tožnika negativnega dejstva, da gradbenega dovoljenja nista dobila in da z neskladno gradnjo nista bila seznanjena, težko dokazujeta. Večjo vlogo pri razčiščevanju tega dejstva je zato pričakovati od tožene stranke, ki bi lahko zatrdila in dokazala kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je tožnika z neskladno gradnjo seznanila in jima izročila gradbeno dovoljenje. Ker tožnika svoje pravice iz pravne napake nista uveljavila v enem letu od dne, ko sta za pravno napako izvedela, z zahtevkom nista uspela.

Pritožbeno sodišče je že pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi bilo tudi brez projektne dokumentacije PGD mogoče ugotoviti, ali je izvedba projekta po točki 8.1.1 Pogodbe možna ali ne. Ni možno zaključiti, da je bil pogoj za zapadlost kupnine po točki 8.1.1 Pogodbe glede možnosti izvedbe petega kraka obstoječega krožnega krožišča določen v breme tožene stranke, kot to razlaga pritožnica. Zato za presojo, ali bi bila izvedba petega kraka krožišča možna ali ne, ni odločilno, da projektne dokumentacije za pridobitev PGD tožena stranka ni predložila. Tudi ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zato nadaljevanje izvajanja Pogodbe blokirala. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predkupna pravica občine po ZUreP-1 določena v javnem interesu, da ZUreP-1 ne ščiti pravic posameznih subjektov, temveč predmet zavarovanja in interes občine, da pod enakimi pogoji kupi nepremičnine na svojem območju ter da sta zato pravni interes in hkrati tudi aktivna legitimacija drugih oseb, razen tistih, v korist katerih je predkupna pravica določena, izključena. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se zato na kršitve teh določb ZUreP-1 tožena stranka ne more

Pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere. Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.