489. člen OZ

Stečajni upravitelj za vtoževano škodo, povzročeno tretjim osebam (ki niso upniki stečajnega dolžnika), odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Velja splošno pravilo, da ima pri prodajalčevi odgovornosti za posebne omejitve javnopravne narave kupec (odvisno od okoliščin konkretne zadeve) na voljo odstop od pogodbe ali zahtevo za sorazmerno znižanje kupnine, pod določenimi pogoji pa je pogodba razdrta že po samem zakonu (490. člen OZ). Če je kupcu v stečaju izročena stvar s pravno napako, lahko kupec po splošnih pravilih OZ odstopi od pogodbe zaradi pravnih napak (drugi odstavek 490. člena OZ) in (zaradi konkretnih okoliščin prodaje v stečajnem postopku) zahteva od stečajnega dolžnika vrnitev vseh zneskov, ki jih je plačal na podlagi prodajne pogodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko jih je plačal (193. člen OZ) ter pogodbene kazni za neizpolnitev v višini zneska are (drugi odstavek 65. člena OZ). Navedene obveznosti stečajnega dolžnika (plačilo zamudnih obresti in pogodbene kazni) nastanejo po začetku stečajnega postopka. Stečajni upravitelj jih mora plačati po pravilih o stroških stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena

Že jezikovna in logična razlaga prvega odstavka 495. člena OZ pripeljeta do zaključka, da pravica lahko ugasne, torej preneha, le v primeru, če je poprej obstajala. Zato se je v zvezi s prekluzivnim rokom iz 495. člena OZ treba vprašati, kdaj je nastala (katerakoli) kupčeva pravica iz naslova jamčevanja za pravne napake. Z uporabo argumenta teleološke redukcije je mogoče ugotoviti, da zakonodajalec pri oblikovanju 495. člena OZ gotovo ni imel v mislih situacije, ko škoda kupcu sploh še ni nastala. Ker avtodom tožniku ni bil odvzet (odvzet je bil tožnikovemu kupcu A. A.) in ker je tožnik še vedno razpolagal s kupnino, ki jo je prejel od A. A. in torej ni bil (še) v ničemer prikrajšan, se tudi njegova odškodninska tožba tedaj (še) ni rodila.

Ob sklenitvi prodajne pogodbe stavba ni imela gradbenega in uporabnega dovoljenja, ker ju po samem zakonu ni pridobila. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji po določbi 197. člena ZGO-1, po kateri se je pod določenimi pogoji upoštevalo, da določenih stavb, zgrajenih pred 31. 12. 1967, ni mogoče šteti za nelegalne gradnje. Prodaja zgradbe brez gradbenega in uporabnega dovoljenja predstavlja omejitev javnopravne narave po določbi 494. člena OZ. Skrbnost nepremičninskega posrednika pri opravljanju svojih poslov je skrbnost dobrega strokovnjaka, torej strožja skrbnost, saj gre za opravljanje njegove poklicne dejavnosti. Sodni izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima kot tak določeno strokovno avtonomijo, kar se nanaša tudi na izbiro načina oziroma metode svojega dela.

Sodišče mora na (po)tek prekluzivnega roka iz 495. člena OZ paziti po uradni dolžnosti, procesnih položajev in pogojev pa stranki tudi ne moreta priznati kot nesporne. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo pravočasnost tožbe, ni kršilo razpravnega načela. Prodajalčeva odgovornost iz 488. člena OZ je podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere, ko je torej pravna napaka nastala ali obstajala še pred prenosom lastninske pravice na kupca. Zato vprašanja dobre vere in/ali krivde prodajalca niso pomembna. Aktiviranje jamčevanja za pravne napake nastopi že, ko si kdorkoli (tretji) lasti (torej ne nujno: ima) kakšno pravico (torej ne nujno le lastninsko), ko torej tretji sklicujoč se na (nekakšno) pravico poseže ali zgolj zagrozi poseči v kupljeno stvar. V takem primeru je dolžnost prodajalca, da pomaga kupcu in stvar pravno »osvobodi« oziroma na kakršenkoli način prepreči, da bi tretji s svojimi zahtevki vznemirjal kupca v mirnem uživanju stvari. Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljat

Prodajalec krši svojo pogodbeno obveznost, če je zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice izstavil tudi v korist druge osebe (ne le v korist kupca). Pravna napaka nastane, če se ta druga oseba uspe vknjižiti v zemljiško knjigo prej kot kupec. Bistveno je torej, da po stanju zemljiške knjige vknjižba lastninske pravice na podlagi izdanega zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnika kot kupca ne bi bila (več) mogoča (to pravno možnost preprečuje solastninska pravica toženčeve žene), in da je takšno pravno stanje zakrivil toženec. Ker tožnik ne more več uresničiti interesa, da bo na nepremičninah, ki so bile predmet prodaje, pridobil izključno lastninsko pravico, ima (so)lastninska pravica, vknjižena v korist toženčeve žene, značilnost pravne napake. Nepošteni pridobitelj, to je tisti, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, dolguje zamudne obresti od dneva pridobitve, oziroma od dneva nedobrovernosti, če je ta nastala pozneje. Dobra vera se domneva, nedobrovernost mora biti s strani nasprotne stranke zatrjevana in dokazana. Tožbene trditve (o razlogih za realizacijo odstopnega upravičenja) ne omogočajo materialnopravne pres

Napačno je razumevanje toženke, da v primeru, ko izročitev nepremičnine ni opravljena v skladu z 18. členom ZVKSES, kupec lahko odkloni plačilo preostanka kupnine (tudi če je preostanek kupnine bistveno višji od manjvrednosti nepremičnine zaradi pravne napake) ne glede na določbe OZ, ki urejajo sankcije za pravne napake. Napačno je tudi razumevanje sodišča druge stopnje, da je to vprašanje urejeno v 15. členu ZVKSES. Ta daje kupcu le možnost, da zadrži 10% oziroma 5% kupnine, potem pa mora v skladu z določbami OZ uveljavljati jamčevalne zahtevke in ko se ugotovi, kakšna je višina stroškov za odpravo napak oziroma višina znižanja kupnine zaradi neodpravljenih napak, se po četrtem odstavku 20. člena ZVKSES obveznosti pobotata. OZ v 494. členu določa, da prodajalec odgovarja tudi za posebne omejitve javnopravne narave, ki kupcu niso bile znane, če je on vedel zanje ali če je vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 161/2015 že odločilo, da ima pomanjkanje uporabnega dovoljenja za prodano nepremičnino lahko značilnost pravne napake iz 494. člena OZ. Kupec je dolžan prodajalca obvestiti o pravni napaki, razen, če mu je to

Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin določa OZ v 112. členu. Tem predpostavkam zadostijo, če spremenjene okoliščine: (1) nastanejo po sklenitvi pogodbe in ne po izteku izpolnitvenega roka, (2) so takšne, da otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali da se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, (3) so v obeh primerih takšne, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, in (4) so takšne, da jih stranka, ki se nanje sklicuje, ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe in se jim ni mogla izogniti ali odkloniti njihove posledice. Logično je, da stanje nepremičnine in njene okolice ves čas (vsa leta) od sklenitve pogodbe ni povsem enako, pač pa se je spreminjalo (nadaljnja urbanizacija, okvare, posodobitve ipd.). Ne glede na morebitno predvidljivost takih okoliščin so očitno nastale v času, ko je že iztekel rok za izpolnitev obveznosti tožnice. Že zgolj zato naknadno iskanje razlogov, ki bi opravičevali razvezo pogodbe na tej podlagi, ne more biti upoštevno. Nepravdni postopek razdelitve solastnine se je končal tako, da toženka lahko prenese na to

V postopku pred sodiščem prve stopnje so pravdne stranke zatrjevale (ne)obstoj pravnih napak, zato sta prišli v poštev dve pravni podlagi: odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve ali odstop od pogodbe iz naslova jamčevalnih zahtevkov zaradi pravnih napak. Ker sta toženca sprejela predmet izpolnitve, ni mogoče uporabiti določb OZ, ki se nanašajo na odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve, zato je možen odstop od pogodbe le v okviru jamčevalnega zahtevka iz naslova prodajalčeve odgovornosti za pravne napake.

Na podlagi ključne dejanske ugotovitve, da je bila kupcema omejitev znana že od vsega začetka, sta pravice iz naslova jamčevanja v vsakem primeru izgubila.

Ustaljena sodna praksa obravnava dejstvo, da je vozilo kot ukradeno začasno zaseženo s strani policije, kot pravno napako na vozilu, ker kupcu omejuje izvrševanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati.

Predmeti lizinga so bili res ukradeni in v okviru kazenskega postopka zaseženi, vendar ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vsi predmeti že po dobrih treh mesecih vrnjeni toženi stranki kot njihovemu lastniku. Ko so bili predmeti lizinga vrnjeni toženi stranki, je ta pozvala tožečo stranko, da jih prevzame. Ker tožeča stranka tega ni želela, je na koncu tožena stranka predmete lizinga prodala. Za tako ravnanje je imela tožena stranka v razmerju do prvotnih lastnikov podlago v določbi 64. člena SPZ, po kateri je na predmetih lizinga veljavno pridobila lastninsko pravico (in na kar je tožena stranka ves čas postopka, pa tudi še v odgovoru na pritožbo, opozarjala). Povedano pa pomeni, da predmeti lizinga niso imeli pravne napake, saj je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na njih veljavno pridobila lastninsko pravico. Zgolj začasna evikcija pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po veljavni sodni praksi ne daje podlage za avtomatično razdrtje pogodbe.

Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati. Vendar je treba razlikovati med primeri, ko pride do popolnega odvzema vozila in primeri, ko je vozilo zaseženo in je odvzem vozila le začasen. Razdrtje pogodbe po samem zakonu je možno le pri popolnem odvzemu vozila (prvi odstavek 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 490. členu OZ). Kadar pa pride le do začasnega odvzema vozila pa bi zaradi pravne napake pogodba med tožnikom in S. H. lahko prenehala kvečjemu na podlagi njenega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.

Ker odgovor na pritožbo glede na izpodbijano odločitev, vsebino pritožbe in vsebino odgovora, ni bil v ničemer potreben (ni ne dodal ne ovrgel nobenega relevantnega argumenta), toženec ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z njim.

Ker je dajatveni zahtevek tožeče stranke kondikcijske narave, ne pa odškodninske, sodišče tudi ne more upoštevati morebitne koristi, ki jo je imela tožena stranka zaradi razdora pogodbe, tako, kot bi to lahko storilo v primeru odmere odškodnine zaradi kršitve pogodbenega temelja v smislu uporabe pravila compensatio lucri cum damno . Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo oblikovalnemu zahtevku tožeče stranke za razdor pogodbe, saj je bila pogodba pravdnih strank razdrta že v trenutku toženčevega prejema odstopne izjave tožeče stranke. Zakonsko odstopno upravičenje kupca predstavlja namreč njegovo (enostransko) oblikovalno pravico, ki se realizira že z odstopno izjavo, učinkuje pa od trenutka prejema odstopne izjave s strani tožene stranke.

Pravni učinki komisijske pogodbe

V primeru nasprotij med dejstvi in dokazi ni mogoče izdati zamudne sodbe, temveč mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.

V primeru začasnega odvzema osebnega avtomobila ne pride do razdrtja kupoprodajne pogodbe na podlagi zakona. tekst : Pritožbi se ugodi in se pod tč. I/2 in pod tč. II/3b izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbena zahtevka, ki glasita: I/2) Toženka je dolžna tožniku plačati znesek 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2009 dalje v 15 dneh. II.3.b) Toženka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila, s e z a v r n e t a . III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški. O b r a z l o ž i t e v : Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.830,40 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, toženki naložilo plačilo zneska 560,00 EUR z zamudnimi obrestmi proti vrnitvi avta ter ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 43.815,72 EUR in obstoj terjatve tožene stranke 3.022,43 EUR in po pobotanju obeh zneskov odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila. Višji pobotni ugovor tožene stranke je zavr