VSL sodba II Cp 1047/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z dne 19.11.1994, sklenjena med O.V. kot prodajalko in P. d.d. kot kupcem, v delu, ki se nanaša na parcelo št. 2768/3, k.o. V., nična, prav tako pa je nična tudi zemljiškoknjižna listina, s katero je O.V. priznala in prenesla lastninsko pravico na navedeni parceli v korist P. d.d..

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da mu je bila aktivna legitimacija priznana že v postopku vračanja zaplenjenega premoženja, zato materialnega prava sedaj ni mogoče razlagati drugače. Tožnik je zakoniti dedič po pokojnem M.L., kar je dokazal z ustreznimi listinami, za priznanje aktivne legitimacije pa ni potrebno, da bi bil dejansko razglašen za dediča. Posledično se sodišče zmotno ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem predmetne pravde, ali je vračanje sporne parcele v naravi mogoče, niti o tem ni izvedlo ustreznih dokazov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali da samo, ob upoštevanju zakonskih pogojev, opravi glavno obravnavo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor. Tako prvo kot drugotožena stranka predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) se v primeru, ko je denacionalizacijski upravičenec umrl ali bil razglašen za mrtvega, denacionalizirano premoženje prepusti v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer (po določbi 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Njegova naloga je redno upravljanje denacionaliziranega premoženja z namenom njegove ohranitve za dediče, ni pa pristojen za opravo poslov, ki ta okvir presegajo. Sodna praksa skrbniku denacionaliziranega premoženja sicer priznava pravico do vložitve izpraznitvenega zahtevka z vnaprejšnjo odpovedjo najemnega razmerja, ne pa tudi do uveljavljanja ostalih zahtevkov, ki se nanašajo na vrnjeno premoženje (prim. Štucin in ostali, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV založba 2000, str. 469-470, II Ips 44/2001, I Cp 1533/2004, I Cp 2192/2008).

Tožnik kot skrbnik denacionaliziranega premoženja tako ni aktivno legitimiran v predmetni pravdi, bi pa to bil, v kolikor bi dokazal, da je dedič denacionalizacijskega upravičenca. Odločbe, na katere opozarja pritožnik, se opirajo na tretji odstavek 60. člena ZDen, ki položaj stranke v postopku za vračilo zaplenjenega premoženja, priznava tudi pravnemu nasledniku upravičenca, pri čemer za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano (tako tudi razlogovanje sodišča v predloženi odločbi II Cp 819/2000, priloga C1). Navedene zakonske določbe pa ni mogoče širiti na ostale sodne postopke (izven denacionalizacije), četudi gre za uveljavljanje pravic v zvezi z denacionaliziranim premoženjem. V takem primeru mora biti pravno nasledstvo dokazano, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je to v predmetni pravdi predhodno vprašanje, tožnik pa bi aktivno legitimacijo izkazal bodisi tako, da bi navedel (in dokazal) razloge za neveljavnost oporoke pokojnega Lenarčiča, bodisi prikrajšanje nujnega deleža.

Tožnik je nesporno zakoniti dedič po pokojnem M.L. (tožena stranka naprotnega ni ugovarjala). Prehod zapuščine na dediče se sicer izvrši ipso iure v trenutku smrti zapustnika (132. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD), vendar mora imeti dedič za dedovanje (poleg ostalih pogojev) tudi dedni naslov: oporoko ali zakon (7. člen ZD). Testiranje ima že na podlagi 33. člena Ustave RS prednost pred zakonitim dedovanjem, ker je namen oporoke ravno v tem, da ima zapustnik svobodo drugače urediti prehod svojega premoženja, kot je določen z zakonitimi dednimi redi. Zakoniti dediči zato v situaciji, ko je oporoka veljavna, ne deduje (8. člen ZD, smiselna uporaba 139. člena ZD) in ga ni mogoče šteti za dediča, razen v primeru, ko bi uveljavljal nujni delež (25. in 26. člen ZD). Tožnik se je sicer skliceval tudi na to, da je oporočni dedič po zapustnikovi materi, ki ga je preživela, vendar tega ni dokazal, saj oporoke ni predložil, po drugi strani pa tudi ni trdil, da bi ta po zapustniku uveljavljala nujni delež. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku pasivno legitimacijo odreklo, se tako izkaže kot pravilna.

Medtem pa je bilo o vprašanju veljavnosti oporoke tudi že pravnomočno odločeno. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo, II Cp3360/2008, z dne 21.1.2009 razsodilo, da je oporoka M.L. v celoti veljavna, saj ne vzdrži tožnikova trditev, da jo je sestavil v zmoti, veljavna pa je tudi njena vsebina, kajti materialno pravo je že v času sestave oporoke dopuščalo, da oporočitelj svoje premoženje zapusti ustanovi, torej pravni osebi, katere ustanovitev je določil v oporoki.

Ker tožnik ni upravičenec iz materialnopravnega razmerja, se sodišče prve stopnje upravičeno ni spuščalo v vprašanje možnosti vračanja sporne parcele v naravi. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo (v nadaljevanju: ZPP), ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke pa na 155. členu ZPP, saj ti za odločitev pritožbenega sodišča niso bili potrebni.